Sva poročena, imava otroke, vse je poštimano (no razen tega, kar sledi).
Problem je v tem, da do sexa žal pride le redko in še to bi jaz samo čez dan (kar ni izvedljivo), zvečer pa sem čisto hin in mi na misel ne pride še to. Čez dan se seveda nima šanse zgodit, tako, da se mi smili moj mož, ker vem, da trpi.
Jaz pa tudi ne morem sexat, če vem, da otroci po sobah še ne spijo. Saj ga ljubim, le želje skoraj ni več, ali pa so problem otroci. Kaj mislite, da potrebujem kakšno farmacevtsko vzpodbudo, ali pa samo boljšo organizacijo doma? Jaz bolj sumim prvo.

Hvala.

Spoštovani!
Če iskreno pomislite, katere nujne opravke za družino in otroke (ali zase) uspete postoriti čez dan ali zvečer (ali ob najbolj nemogočih urah), ker so nujni in niti pomislite ne, da jih ne bi, boste verjetno ugotovili, da pri teh opravkih razmišljate drugače kot pri misli na seks z možem.
Ali bi farmacevtska vzpodbuda rešila problem? Bi potem zvečer ne bili utrujeni?
Ali je morda večerna utrujenost nekaj, kar omogoča, da ne pride do stika? Nekaj, kar vam omogoči izhod iz možnosti, da bi z možem delila bližino?
Ali ob veliki želji po stiku in bližini z možem ne bi že zdavnaj organizirali dela drugače, da bi imela zvečer (ali kdaj drugič čez dan) čas za intimnost v dvoje?
Ali ni zanimivo, da potrebo po hrani verjetno vsak dan zadovoljite in nikoli ne pomislite, da zaradi utrujenosti ne bi imeli obroka hrane?
V letih, ko je osnovna in najbolj fizično naporna skrb za otroke za nami, ko so otroci nekako iz plenic, se partnerji velikokrat soočijo z neko praznino v odnosu, z nekim pomanjkanjem želje, z neko vsakdanjostjo in rutino. Temu rečemo pomanjkanje živosti v odnosu. Dnevna opravila postanejo rutina, vse je predvidljivo in poteka po ustaljenem redu, hkrati pa se pojavlja občutek nezadovoljstva, ki ga ne znamo prav umestiti. Kar tako, ni več pravega zanosa. In počasi opažamo, da se medsebojno oddaljujemo. Pri tem si lahko najdemo še razne izhode iz odnosa, ko z raznimi opravičili in »nujnostmi« utemeljimo, da nimamo časa, da nas boli glava, da smo utrujeni, da so druge stvari bolj pomembne…
To je znak, da partnerski odnos potrebuje nov zagon, spremembo. V veliki obremenjenosti v vlogi staršev smo morda pozabili na »zalivanje« naših partnerskih potreb. Tako kot partnerji z nekimi temeljnimi potrebami ždimo v kotu kot posušene rože. Priložnosti za oživljenje je na tem področju veliko.
Odločitev o tem je seveda izbira vsakega para posebej. Iz izkušenj lahko rečem, da pomeni delo na odnosu (največkrat je hitreje in bolj učinkovito s strokovno pomočjo) naložba tako v lastno zdravje, v nov življenjski smisel, v zadovoljstvo v partnerskem odnosu in v veliko veselje življenja otrok.
To bi vsekakor privoščil v polni meri vsem staršem in partnerjem!