Pomagajmosi,

Tule na tem forumu je res že skoraj vse napisano. Pohvale da iščeš rešitve, kako bi in to….
Poglej si temo *Kako živeti z MOM*….
Tam imaš vse od kako prepoznati, kako ravnati, kako pozabiti iluzije,
Kaj je ljubezen, kako postavljati meje, kaj je sploh odnos zdravih partnerjev,
Kako zaščititi otroke, kakšne rane prinesemo iz takega odnosa, kako se začne naša
Sprememba, ali povedati partnerju o mom Ali ne, kaj lahko pričakujemo…
Ni da ni….

Je škoda energije vse se enkrat…preberi si.

Lp SVO

In moja vprašanja so ostala brez odgovorov.. teorija je nekaj, praksa drugo. Razumem. Ne poznate me, tako da prosim brez obsojanja tako kot tudi jaz vas ne. Iz tega kar pišete lahko vidim samo jezo in zamere do vseh MOM oseb.. vas je nekdo očitno zelo hudo prizadel, za kar ni opravičila. Moti me to, da to jezo stresate na vse tu na forumu, vključno z mano in ostalimi komentatorji ki želijo pomagati in pokazati tudi svoj pogled na stvari in bi res želela da to spoštujete tako kot ostali spoštujemo vas.

Enkrat bo treba naprej..

Avtorica, tole bo moj zadnji odgovor na tvoj prispevek. Ostalim v vednost, avtorici sem poslal kontakt za anketo in sem takoj po prvem odgovoru po mailu anketo odpovedal.
Žrtvi predlagati, da naj nauči svojega mučitelja nositi masko tudi takrat, ko jo običajno sname je izprijeno. Izprijeno in bolano. Kot referenco navajati osebo, ki ima po lastnih besedah MOM pa je naravnost perverzno. Moderatorje pa prosim za pozornost.

Ne vem, če je kaj lahko še bolj patetično kot moledovanje za “spoštovanje”. Svojci, saj veste o čem govorim, a ne 😉

Neverending story.. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Na tem mestu je pa najbolj pametno da zaključimo debato. Pa srečno.

Pojdimonaprej, ne gre se za to ali se poznamo ali ne. Irilevantno je da te poznamo, ni pa irilevantno to da o nas ves, “kdo” smo in kaj ( se sanja se ti ne..) smo dali skoz. Ne vem ce me razumes, tvoj pristop je zelo nestrokoven. Res da si se studentka a malo vec vedenja o situaciji bi pa vseeno pricakoval, sploh ko omenjas koliko “si prebrala”.. Mislim da je tukaj kar nekaj ljudi, ki so prebrali bistveno vec in tudi razumeli marsikaj poleg krutih izkusenj. Pristop k vsem nam, bi primerjal z nekom ki vstopi v sobo intenzivne nege, kjer lezi clovek ki je “cudezno” prezvel hudo nesreco. Ta “nekdo” zacne pacijentu polnem zasitih ran, povitih zlomov, vsemu zasitemu podolgem in pocez, brez “anestezije” ali protibolecinskih tablet, odpirati rane, jemati sive dol, vleci pov

povoje dol, dotikati se bolecih ran in ga sprasevati kje, kdaj, kako, zakaj se mu je to zgodilo… Obenem se cudi zakaj nekdo “krici” od bolecine.. Manjka ti “anestezija” ( znanje in izkusnje) da se sploh lahko priblizas, kaj sele dotikas in negujes ter zdravis. V bolnici vsekakor ne bi pustili studenta da se brez prisotnosti zdravnika ukvarja s pacijentom…

Res hvala za konstruktivno kritiko in opravičilo z moje strani vsem ki se počutijo prizadeti. Nisem pričakovala/vedela da je to tako zelo občutljiva tema ker nekaj je kar prebereš, drugo je ko se ti to dogaja. To vidim zdaj in mi je res hudo če sm z mojim obupnim pristopom koga prizadela, nisem želela. Povem iskreno da sem pod pritiskom ker rabim čimprej narest intervjuje in sem želela dobiti največ informacij, pa tu nisem pomislila na vas.. Moja napaka. Vnaprej bom zagotovo precej bolj previdna pri občutljivih temah.. Nekateri imate izkušnje tu, drugi jih imamo drugje. Noben ni vseved. Zato se učimo.. Vseeno hvala za potrpežljivost z mano in pa sodelovanje v debati vsem! Vam želim da se življenje obrne na bolje.

HOP, moj podpis. Jaz ne bi mogel tega tako lepo napisati. Jbga, ni me kača samo pičila, požrla me je. Verjetno nikoli več ne bom normalen. Ne, da se bojim zvite vrvi, še špagetov ne jem več. Malo za hec seveda, ampak kakor smo rekli včasih ‘imam kratak fitilj’.

Pojdimonaprej, to pa je lepo povedano, kar se mene tiče- opravičilo sprejeto. Intervjuje pa lahko mirno sama spišeš, če dovolj ur prebiraš tale forum, ali pa bpdfamily.com/message_board. Toliko življenjskih zgodb je tukaj zbranih na kupu, samo v primerno obliko jih spraviš, pa je naloga narejena. Mi pa bomo svoje rane lizali vsak po svoje.

Opravičilo sprejeto. Ali je iskreno, ali tudi ne. Meni je vseeno. Tisti, ki smo preživeli devet krogov “dantejevega pekla” in se sedaj celo lahko temu smejimo, ne rabimo nobene pomoči več.
Včasih so rekli en tako malo hecen stavek: Ne diraj lava, dok spava.
Veliko uspeha pri nadaljnjem študiju.

Hvala vsem.

V dvom me spravlja, kako pričakujete, da bi opravili intervju z osebo, ki ima MOM ali NOM.
Svojce in partnerje boste takoj našli, ampak osebe s to motnjo? Ne vem.
Žal ste preveč entuziastični, saj morate že na začetku vedeti, da so osebe s temi motnjami sveto prepričane, da je z njimi VSE V REDU in da ima problem svet, ker se jim noče prilagoditi.
To so osebe, ki imajo patološko izoblikovano osebnost in tu ni zdravljenja vzroka. Poškodovani so v jedru.
Lepo je, da raziskujete, tudi delate premike na tem področju, ker ta motnja ni prepoznana. Vendar – lepo prosim – ne na način, da boste pričakovali, kako se bo svojec znova prilagodil psihotičnemu MOM in kako bo MOM oseba prepoznala svoj vzorec.

Intervju ne bi bil problem, lahko me tudi kontaktirate, le prej bi želela malce orisa vprašanj, ki bodo na intervjuju.

Malo pa le poglejte vase, ker se mi zdi, da gre v vašem pristopu za rešiteljski kompleks. Morda je v vaši bližini kdo, ki ima to motnjo in bi želeli preko študije najti rešitev zase in zanj. Veste, če je zakon Zemlje gravitacija, potem tega ne moremo spremeniti, pa če se še tako trudimo.
Narciste in borderline osebe pa boste našli takole med dosti poslancev in državnikov, pa najlepšega fanta, ki se občuduje v odsevu ogledala, pa sosedo, ki je venomer žrtev zarote, pa sošolke, ki bi bila prijateljica z vami, a vas nikdar ne povabi v svoje življenje.

Chagall, podpis pod tvoj komentar. Lp

Ja, pri svojcih gre ponavadi za nevrotske tendence, ki jih pridobijo v času sobivanja z borderline osebnostmi.
Za večino borderline osebnosti pa so značilne hude nevroze (jedrna, osebnostna in druge), ki pa so večinoma zdravljene le z močnimi pomirjevali (npr. Loram ipd.) v kolikor pride do uradnega zdravljenja.

Vam, spoštovana študentka, pa bi rada povedala slednje. V kolikor ste se odločili v okviru svojega študija posvetiti tej temi, potem to ni lahko delo. Da bi lahko postavili tezo, bi bilo priporočljivo najprej spoznati dinamiko disfunkcionalnih družin. Prebrati mnogo literature na temo kemičnih in nekemičnih zasvojenosti. Pretresti funkcioniranje patoloških družin na slovenskem prostoru, v kolikor imate namen delati v SLO. Literature je dovolj, pri nas je npr. Sanja Rozman napisala več knjig, dosti povzetkov je iz tujih praks, kar olajša delo. Alice Miller (Strupeni starši, Upor telesa), Branko Gradišnik (Ko škripa med hčerko in materjo),…
Ko bi imeli te koncepte, bi šele lahko postavili tezo, ki bi predvidoma delovala pri vašem svetovanju. Med psihiatri in psihoterapevti je nekaj takih, ki se na borderline osebnosti in njihovo delovanje dobro spoznajo.
Ne vem, če to sodi v vaš okvir študija, a vedeti morate, da smo na tem forumu ljudje, ki smo vsaj 2 x starejši od vas, z življenjsko kilometrino in predvsem ne iščemo obližev za rane.
Želim vam uspešen študij, kakorkoli že.

Malo za hec, tole sem danes videl na netu. Odličen odgovor za sosede, ki sprašujejo, če bi vzel bivšo nazaj.
Vaš link

Ja, saj veš kako to gre…. 🙂

Vas ne bom utrujala več z mojo raziskovalno nalogo, bom ubrala drugačen pristop. Ne želim več drezat v osje gnezdo.. Hvala vsem za nasvete in sodelovanje. Želim vam mirno življenje.