Vem, najprej bi se morala pogovoriti z mojim možem, šele potem bi prišlo na vrsto tole pisarjenje. Saj ne vem kje naj začnem. Še predno sva začela zvezo kar nekaj let nazaj, je bilo vse skupaj na začetku vprašljivo, ves čas dvomi z moje strani. Nekako sem se zaljubila vanj, nekako pravim zato, ker na začetku razen kanček kemije nisem čutila. To je bilo obdobje, ko sva se tudi dosti pogovarjala. Danes pa se v tem zakonu počutim tako samo, da bolj sama nebi mogla biti. Zame je ratal najbolj oddaljen človek na tem svetu, pa čeprav je zraven mene. Nobene komunikacije več ne premore, vedno se zateče na računalnik, posledično še jaz. Imava nekaj mesečno dojenčico. Za katero oba lepo skrbiva, verjemite da mi je edino ona eno veseleje. Skratka, če ne bi imela hčerkice bi že zdavnaj odšla od njega. Pa me zadrži samo to, ko vidim kako dober oče je, ter kako jo ima rad, ko je zraven nje kar žari. Hčerka se nama je zgodila, kljub zaščiti, da ne bo kdo preveč pameten. V glavnem karkoli rečem, težim, tečnarim, jaz pa ga samo kličem k sebi, rada bi mu že povedala kako mi vse skupaj otežuje življenje. Saj je dober človek, zares dober, a v zakonu je polom. On pa se ne vem, verjetno slepi, kako še vedno vse stoji, tako kot bi moralo in potem se še čudi, da ni več spolnosti… Skratka jaz sem popolnoma nezadovoljna, posledično še sama s seboj. Ah sita sem ga. Pa mu rečem, greva k svetovalcu?? On pa meni zakaj, kar pojdi… Seveda, zopet delam jaz probleme. Sestavljam mu prošnje za službo, mu jih pošiljam okoli, bil je tako že povabljen na nekaj razgovorov. Ker on bo pošiljal, izključno na eno področje, kjer pride oglas na približno pol leta, halllooo. Sploh ne vidi sam, kako je nujno poprijeti za katerokoli delo, ki bi bilo zanj primerno, ker ima večje fizične omejitve. In potem kar čutim tisto njegovo jezo, ker sem ga pač nekam prijavila. Zaradi tega se nonstop prepirava. Pa ga silim naprej v šolo, da bi lahko si olajšal življenje. On pa meni, da nima tega, pa onega. Najraje bi vzela hčerko, pa šla. Ker to je pa tako neambciozen človek. Jaz sem v sebi sesuta, ker sem si dovolila da sploh pride vse skupaj tako daleč. Vedno poslušam le to, da spet težim in pa saj se pogovrajva. Pa kakšna moč, in duševna hrana, iz te zveze sem samo sebe pojedla. Eh, pa sem se razpisala. Čeprav mi ni ravno prijetno, da na forum, ampak če drugega ne preostane bo tudi to vredu. Hvala za branje mojega zmedenega sestavka in lep pozdrav.

Spoštovana Lejchi!

Vaše razočaranje mora biti res boleče, saj si niste mogli predstavljati, da boste v tem odnosu tako zelo osamljeni in prepuščeni sami sebi. Pravzaprav v tem mučnem vzdušju verjetno trpita oba, le da se vi želite s tem soočiti, vaš mož pa se umika in beži pred sprejetjem odgovornosti. To v vas vzbuja upravičeno jezo in nihate med tem, da bi mu na vse načine pomagali, ga zbudili ali pa se razočarano umaknili. Nosite skoraj vso breme odgovornosti za vajin odnos in družino. Ker je tukaj tudi hčerka, ki jo imata oba iskreno rada in zanjo želite le najboljše, se počutite še bolj razpeto in negotovo, kako ravnati. Verjetno se tudi sprašujete, ali je kaj upanja, da vaš mož prevzame odgovornost zase in za družino, in najbrž vas je že tudi precej strah, da vam zmanjkuje potrpljenja. Veliko ste vložili v ta odnos in resnično je čas, da začne ta trud tudi obroditi sadove, ki vam pripadajo.

Preden v obupu odidete, vam svetujem nekaj stvari, ki jih je še vredno narediti. Najprej postavite ustrezne razmejitve v odnosu in nehajte skrbeti za stvari, za katere bo moral poskrbeti mož. Dajte mu odgovornost. Povejte mu, da je njegova služba njegova odgovornost, za katero bo moral v prihodnje sam poskrbeti. Kakor je tudi njegova odgovornost, da si tako kot vi prizadeva za odnos – za pogovor, izražanje sebe, iskanje stika z vami, če želi ostati z vami. Ne igrajte vloge mame, ki mora poskrbeti za majhnega otroka, ker to vašega moža samo uspava. Nekaj vprašanj, ki so vam lahko v pomoč pri razumevanju vajine dinamike: Katero vlogo v njegovem življenju igrate, kdo mu ni pomagal, da bi začel skrbeti zase in prevzemati odgovornost zase? Kdo mu ni omogočil, da bi razvil zdrav ponos in občutek kompetence? Zakaj morate vi vedno skrbeti za nekoga in mu pomagati, da gre naprej? Karkoli se je že dogajalo v vajinih družinah, je moralo biti precej boleče, a danes imata priložnost, da čustveno oddideta od tam in nekaj naredita zase. Je pa za to potrebno soočenje s seboj in tem, kaj smo prinesli s seboj.

Zelo vama priporočam, da se odločita za zakonsko terapijo, s pomočjo katere bosta dobila uvid v vajino stisko in tako, upam, naredila tiste potrebne korake naprej. Prepričan sem, da je ves ta strah, sram in pasivna agresivnost na eni strani in jeza, razočaranje, ujetost in obup na drugi strani nekaj, kar morata oba predelati, si ovrednotiti in pustiti te boleče vzorce za seboj. Na vas, spoštovana Lejchi, je predvsem to, da poskrbite za svoj del odgovornosti (to po vaših besedah sodeč tudi uspešno opravljate) ter se hkrati odločite postaviti jasno mejo, do katere ste pripravljeni vztrajati v tem skrajno nezadovoljujočem odnosu. To pomeni, da boste od moža pričakovali, da vzame vaše doživljanje zares in začne poslušati, kaj v tem odnosu potrebujete in pričakujete. Dajte mu vedeti, da sicer razumete, da je v ozadju njegovega ravnanja in odzivanja neka stiska, o kateri pa ne smeta molčati, ampak jo deliti in se tako z njo soočiti, spoznati njene vzroke, predelati čutenja, ki so »spodaj« in začeti graditi osrečujoč odnos. Ta se začne s tem, da danes drug ob drugem začnemo popravljati tisto, kar je v otroštvu tako bolelo. Še vedno sta svobodna in lahko uspeta v odnosu, le tvegati je treba in se odpreti na obeh straneh. Pogosto par uspe sam narediti te korake, včasih pa je to najlažje narediti v varnem terapevtskem ozračju. To vama obema pripada in prepričan sem, da si tudi vaš mož želi poti iz tega začaranega kroga, v katerem igra skrajno ponižujočo vlogo.

Povejte mu torej, da je čas, da se to trpljenje konča, bodisi tako, da oba prevzameta odgovornost za odnos in začneta znova, na drugih temeljih in s strokovno pomočjo, ali pa tako, da greste naprej sami, ker morate poskrbeti zase, on pa bo lahko vedno zelo dober oče vajini hčeri. Vašemu možu pa bo najbolj v pomoč to, da boste vi začeli spoštovati samo sebe in pripravljeni postaviti zdrave meje. Potem bo bolj motiviran, ker bo moral prevzeti odgovornost in iniciativo.

Srečno pri vaših prizadevanjih!