Polnočni klub – otroci večih mam
Pozdravljeni,
Je kdo gledal v petek zvečer oddajo “polnočni klub” v kateri je tekla beseda o posvojitvah. Meni se je zdela zgodba dekleta, ki je bila neuspešno posvojena, zelo tragična.
Res se mi zdi, da bi morala biti starša, ki se odločata za posvojitev, zelo zrela in pripravljena na ta korak. Nedvomno so otroci, ki so posvojeni, otroci s posebnimi potrebami, starši, ki posvajajo pa mnogokrat za to vlogo popolnoma nepripravljeni. Pari, ki so neplodni, velikokrat mislijo, da bo otrok pregnal vso njihovo bolečino. V resnici, pa morajo pari to svojo bolečino predelati sami, šele na to so sposobni posvojiti otroka. Otrok pač ne more biti terapevtsko sredstvo.
Zanima me vaše mnenje, predvsem tistih, ki otroka že imajo posvojenega in je ta otrok že v puberteti. Saj mislim, da takrat marsikaj privre na plano, kar je bilo prej potlačenega.
Lep pozdrav,
Nik@
Oddaje nisem gledala. Vidim pa, da je spet najbolj priznana slovenska avtoriteta na podrocju posvojitev prodajale svoje prezivele doktrine o bolecinah neplodnosti in nepripravljenosti neplodnih parov na starsevstvo.
Zalostno je to, da javnost take poglede nekriticno sprejema, tako kot si jih tudi Ti. Menim, da bi bil ze cas, da morda kdo drug nastopi na slovenski posvojitveni sceni z malce bolj normalnimi nazori. Ne vem zakaj so (samo) v Sloveniji ravno neplodni pari gresni kozli krivi vseh neuspelih posvojitev. Gre za ustvarjanje neprimernih stereotipov o neki skupini ljudi.
Glavni problem neuspelih posvojitev pri nas niso neplodni pari ampak nestrokovne ‘strokovne’ sluzbe, ki posvojitev ne znajo primerno izpeljati.
Sem gledala oddajo.
Takšno stališče kot je zgoraj opisano je povzela predstavnica društva Deteljica. Vendar sem iz njenih izjav razumela tudi, da se zavzema, da bi bilo več posvojitev pri otrocih, ki se po določenem obdobju v rejništvu, npr. 4 leta, ne vrnejo k svojim biološkim staršem.
Tudi sama sem bila prizadeta glede teh izjav o neplodnih parih, ki naj nebi bili pripravljeni na posvojitev.
Oddaje konkretno raje ne bi preveč komentirala.
Je pa to zelo občutljiva tema, katero je težko razložiti, še posebej v enem postu.
Jaz se strinjam, da mora biti par pripravljen. Osebno sem spoznala in se izobražujem na mednarodnih posvojitvah, ki imajo svoje posebnosti in prinašajo svoje težave. Na to mora biti par pripravljen, poučen in imeti možnost kasnejše pomoči, ko se težave pojavijo. Sicer res lahko pride do neuspelih posvojitev, katerih je zelo veliko (gledano iz vidika, da naj ne bi bilo nobene). Vedeti je treba, da po kakšnem letu težave pridejo pri vseh posvojitvah otrok iz sirotišnic, ki imajo kakšno slabo izkušnjo. Vendar, če smo s tem seznanjeni in poučeni, to tudi rešimo.
Par mora imeti razčiščeno zakaj posvaja in tukaj so najobčutljivejše teme res neplodnost, izguba otroka, dobrodelnost. Neplodnost in izguba otroka naj bi bile razčiščene in to je naloga csd v tem letu, ko se odloči, da par je primeren za posvojitev. Dobrodelnost pa v posvojitev ne spada.
Ve se pa tudi, da je velika večina parov, ki se odločijo za posvojitev neplodnih, zato je tudi logično, da je največ težav med njimi. To je zame nesprejemljiva informacija.
Zanimivo, da veliko tujih držav res zahteva, da je v študiji para zelo točno napisano v kakšni fazi je par in če je res prebolel svojo neplodnost, izgubo itd. Na drugi strani pa par, ki ni neploden oz. nima kakšnih drugih težav, posvoji veliko težje in postanejo bolj pozorni. Zakaj če imaš lahko svoje otroke si se odločil za posvojitev?
Pri mednarodni posvojitvi je manjša priprava potrebna. To je priprava na določeno državo in na konkretno mednarodno posvojitev.
Starši bomo pa tisti trenutek, ko bomo svojega otroka stisnili k sebi. To je instinkt, ki se ga ne da naučiti in niti se nanj pripraviti. Pripravimo se lahko na tiste razlike, do katerih pride v primeru posvojitve in ne rojstva.
Meni osebno se zdi pa še najbolj pomembna pomoč po posvojitvi. Namreč zelo težko se pripravimo na vse situacije, ki se bodo lahko zgodile. Vsak otrok doživlja posvojitev po svoje in zato tudi reagira drugače. In par se ne more leta izobraževati zato, da bo pripravljen na vsako posamezno stvar. Lahko je pa o tem izobražen en strokovnjak, kateri kasneje pomaga v kolikor je to potrebno. In tukaj so društva, zavodi ipd. organizacije po moje zelo pomembni. Tako zaradi strokovnjakov, ki lahko pomagajo, kot tudi zaradi direktne izmenjave izkušenj med posvojiteljskimi družinami.
Upam, da sem uspela povedati kar sem želela. Ponavljam, da je težko o tako občutljivi temi pisati v par vrsticah.
ZDI SE MI, DA SE BODO ZA TEGA DEKLIČA iz POLNOČNEGA KLUBA TRAUME PRAVZAPRAV ŠELE ZAČELE.
VERJETNO JE KOT VSAK OTROK RODNIH STARŠEV V SVOJEM NEŽNEM OTROŠTVU IN KASNEJE V ZGODNJI PUBERTETI KLJUBOVALA “staršem”.
Ničesar ne vem, vsekakor pa ima ozadje dve plati. Slišali smo eno plat zgodbe, pa tudi ta plat je skrita za zaveso. Morda se je deklič preveč povzpel svojim nadomestnim staršem, saj se tudi lastni otroci povzpnejo čez vse meje.
Ko se je zavedla svoje edinosti je kopala naprej in se dokopala to tja, kjer trenutno je.
Zanimivo bi bilo slišati, ali je kdaj čutila potrebo in izrazila hvaležnost “staršem”, ki so ji nudili zavetje če že ne ljubeč dom, ali pa je bilo celo preveč ljubezni. Ja, ljubezen lahko tudi duši.
V eno pa sem prepričana, bilo je več koristi kot škode, saj otrok največ odnese v kasnejše življenje iz ranega otroštva, ki ga je preživel nekje do 5-6 let. Zdi se mi, da je zrasla v lepega dekliča po zaslugi posvojiteljev, čeprav jim ni namenila niti ene dobre besedice v oddaji, prav tako ne “babici”, potem pa se je znašla v rokah “pravičnikov”, ki jo podpirajo v njeni osami, stran od posvojiteljev.
Sicer pa se nekateri celo življenje iščejo in vedno najdejo “dežurnega krivca” za neugodne stvari, ki se jim dogajajo.
Nihče v oddaji ni niti z besedico omenil, koliko odpovedovanja, skrbi je že za zdravega otroka, kaj šele, ko je bolezen, pa vročina, varstvo in odraščanje, ki je boleče za otroke in starše.
in potem postaneš NIČVREDEN! Morda je to celo bolj boleče pri posvojiteljih kot lastnih starših.
Prepričana sem, da premalo zaščite, pa tudi preveč zaščite s strani socialne službe, naredi veliko krivic posvojenim otrokom in posvojiteljem! Enako rodnim otrokom in rodnim staršem.
Deklič je ušel enemu nadzoru in pristal pod skrito kamero, na očeh javnosti.
Morda se le preveč vtikujejo institucije v stvari, ki vsaj za silo funkcionirajo in si zatiskajo oči pred problemi, ki jim ni konca in kričijo na plano brez odziva služb, ki bi morale za to poskrbeti.
Življenje pa je prekratko, da bi bilo malenkostno! Majhne stvari nas naredijo sitne, velike nas naredijo močne!
Mlademu dekliču želim, da najde svojo pot, brez zamer in velikim poklonom pred ljudmi, ki so ji pomagali na pot v življenje. Tudi posvojitelji so opravili svoje delo, katero ima po oddaji sodeč – negativen prizvok.
Brez zamere Laura, ampak na kakšni osnovi lahko sodiš o mladem dekletu in od nje zahtevaš brezpogojno hvaležnost. Ali veš, kaj je v ozadju te zgodbe? Jaz ne vem, pa mislim, da tudi ti ne.
Kako si lahko prepričana, da je dekle v posvojiteljski družini dobilo več koristi kot škode? Ker je imela streho nad glavo in hrano?
Mislim, da ne smemo soditi o stvareh, ki jih ne poznamo.
Bi pa rada slišala kakšen komentar posvojitelja, ki je posvojil otroka preko deteljice. Meni se gospa Bevc (mislim, da se tako piše) ni zdela tako zelo mimo.
LP, Nik@
Jaz pa ne bom komentirala oddaje, ker je nisem gledala. Bi pa rada povedala tole:
1.Ker že imam enega otroka, ne pridem v poštev za posvojitev (skorajda nimam možnosti), čeprav sem sedaj neplodna (“lepše” povedano: z možem se zdraviva za neplodnost kot par).
2.Glejte, staršem, ki dobijo otroka po naravni pot, ni potrebno polagati nobenih računov, da bodo dobri starši svojim otrokom. Za skoraj vsako stvar v življenju pa moramo imeti kakšen certifikat, samo za starševstvo ne. Mislim pa, da se morajo kandidati za posvojitev kar potruditi, da se uspejo uvrstiti na seznam za posvojitve. Kljub vsemu najbrž obstaja določen % verjetnosti, da posvojitev ne bo uspešna. Zaradi enega takega primera, kot ste ga opisovale zgoraj, ne gre soditi po vrsti kar vsem posvojiteljem, ki so največkrat neplodni pari.
Nikakor nisem proti izobrazevanju bodocih posvojiteljev, ce je to pravilno zastavljeno in podaljsuje priprav do nerazumne mere ter ne sloni na predpostavki, da so neplodni pari nepristevni. Prav tako v Sloveniji bolece manjkajo strokovnjaki, ki bi nudili pomoc po posvojitvi. Vsaj jaz ne poznam te moznosti. Upam, da bo Zavod v ustanavljanju pokril to luknjo.
Za posvojenega otroka cloveka bolj skrbi kot za rojenega. Zakaj? Ker ima otrok zgodovino, ki nam je neznana. Ne vemo tocno, kaj se je dogajalo in kaj je to na otroku pustilo.
Predvsem so tezavne posvojitve tistih otrok, ki so ze starejsi, kot vse kaze je slo v oddaji za tak primer. Sama ne bi imela nikdar moci in poguma, da bi posvojila starejsega otroka, se posebej takega, ki je morda sel ze skozi vec rejniskih ali sorodniskih druzin. Za tako posvojitev je res potrebna pripravljenost in priprava in take priprave izvaja tudi omenjena Deteljica.
Poznam druzino v ZDA, ki je posvojila starejso deklico in decka iz Juzne Amerike, hodila sta ze v solo. Druzinsko zivljenje je zelo hitro postalo izredno tezavno.
Torej, posvojitev ni posvojitvi enaka, velika razlika je, ce je otrok posvojen kot novorojencek ali v prvih dveh letih svojega zivljenja v primerjavi s posvojtvami v kasnejsih letih. Zato cakanje na izboljsanje roditeljskih razmer in dolgotrajna reja morda celo pri vecih rejniskih druzinah povecuje tezo prtljage, ki kasneje otroka sili v problematicno vedenje. Usposobljenost in pripravljenost posvojiteljev lahko zadevo omili, kar ne pa pomeni, da to da za posvojitelje ni velika preizkusnja.
Hvaleznosti pa ne pricakujmo ne od svojih rojenih ne od svojih posvojenih otrok. Ce bomo dobri starsi, jo bodo gotovo cutili in izrazili. Ce jo bomo zahtevali, je ne bo.
No jaz sem sicer lauro drugače razumela in mi iz podobnega vzroka oddaja ni bila všeč. Ne bi se spuščala v resničnost zgodb, ki so jo podale udeleženke, to niti slučajno ni moj namen. Kar me je pa zmotilo je pa, da nam niso posredovali druge strani. Dekle ima slabo izkušnjo in to, da vse posvojitve niso uspešne čisto drži, pa vseeno bi me zanimala zgodba teh posvojiteljev. Namreč ni ravno njihova krivda, da se je to zgodilo ampak tistega csd, ki jih ni pravilno pripravil. Na drugi strani smo slišali zgodbo mame, ki so ji otroka iztrgali in dali v rejništvo. Srce trgajoča zgodba, ampak spet nismo slišali druge strani.
Vsaka zgodba ima dve resnice, kadar se odločimo nekoga kritizirati je prav, da damo nasprotni strani enako možnost.
To je razlog, da mi oddaja ni bila všeč.
Osebnih zgob res ne bi komentirala, menim pa, da imate obe – tako gospodična Katarina kot tudi gospa, ki so ji otroke dali v rejo veliko poguma, da povesta svojo zgodbo.
Sama spadam med tiste, ki se strinjajo s pripravo na posvojiteljstvo ali rejništvo. Zakaj? Ker je to eden izmed možnih načinov, da se vprašaš in si poiščeš odgovore na bistvena vprašanja, ki so pomembna zate osebno. Konec koncev, to da se srečujemo z neplodnostjo ni stvar, ki smo si jo želeli, hoteli, pričakovali… In velikokrat je boleča. Ljudje smo si različni in zato je gotovo dobro, da obstajajo društva, kot je Deteljica, ali društva, ki jih vodijo kitty ali ga. Mojca Pirnat. Vsak pa izbere kar mu je ljubše.
Moje mnenje je, da bi bil veliko večji efekt, če bi vsi “vlekli” v isto smer, čeprav vsak s svojim načinom. Vsi se strinjamo, da dolgotrajno rejništvo ni dobro in kaj se tu dogaja? Vsi vemo, da so pari, ki bi želeli posvojiti ali pa tudi vzeti v rejo enega otroka na veliko slabši poziciji, kot so poklicni rejniki, in? Sama sem prepričana, da bi se marsikateremu otroku veliko bolje godilo, če bi bil pri kateri od nas, ki se beremo na tem forumu, kot pri neki poklicni rejnic s tremi, štirimi ali večimi otroki v reji.. In vendar, prednost imajo tiste, ki so “poklicne” rejnice! In da ne bom narobe razumljena – vsa pohvala poklicnim rejnikom – vendar nameščanje otrok v njihove družine je enostavnejše za CSD-je, kot če bi se malo ukvarjali še z nami….
Pa da se ne bom preveč razpisala in odpra preveč tem. Dobro je, da se o tej temi govori, da se morda odpravi še kakšen tabu na tem področju in nenazadnje, da se res nekaj stori za otroke!
Pozdravljeni. Čisto slučajno me je zaneslo na tole stran pa sem malo brala vaše poste…Moram reči, da zelo zanimivo in raznoliko razmišljate. Poudarila pa bi nekaj. Rodni otrok naj ne bi rekel svoji mami: Hvala, ker si me rodila??? Saj si ga je ona sama želela, ni se otrok želel roditi sam kajne??? Zakaj potemtakem bi moral posvojenec izražati hvaležnost, da ga je nekdo posvojil, ki je želel otroka in sicer iz lastne potrebe po otroku???
LP
Oddaje nisem gledala.
Kot že veste, sem mamica posvojene deklice, ki bo kmalu dopolnila tri leta.Tudi jaz se večkrat sprašujem, kaj bo prinesla puberteta,kaj dejstvo, da so njeni biološki starši neznani. Z možem spremljava različne članke, celo filme, ki govorijo o posvojenih otrocih. Še najbolj dobrodošle pa so izkušnje staršev, ki so prav tako kot posvojili otroka in kako odreagirajo na določena vprašanja. Naša je za enkrat še premajhna, čeprav smo ji že pripovedovali, da smo jo pripeljali iz Rusije,da je rasla v drugem trebuščku, da sta pa potem prišla ponjo mamica in oči. Zanjo je sicer to ene vrste pravljica, menim pa, da je prav, da jo je slišala od naju in ne morda od otrok na dvorišču. Z najino deklico ni nobenih težav: je živahna, bistra,radovedna in zelo zgovorna deklica, zna biti tudi trmasta in zelo nagajiva – ampak, kateri otrok pa to ni?!
Pred mesecem dni sem postala drugič mamica. Rodila sem sina.
In če kaj, sva si z možem še pred njegovim spočetjem obljubila, da ne bova nikoli delala razlike med njima. Pravzaprav naše punčke že dolgo časa ne dojemava več kot posvojene (ko enkrat vidiš in objameš otroka je tvoj, za vedno), včasih imam občutek, da je že vseskozi z nama.
Ponosna sem na hčerko in sina. In ljubim ju iz vsega srca- Pomenita mi prav vse.
In še to: ne verjamem preveč v društva in strokovjake s področja posvojitev. Zakaj? Kdor ni posvojil otroka in pripravlja nekoga, ki ga bo posvojil, kako lahko ta “stokovnjak” ve, kako je biti posvojitelj …
LP
