Pa gremo spet v tipkanje…

@včeraj : glej, pokrijem stroške vrtca -cca 200€, oblek in prehrane ko sta z mano/pri meni, imam najemnino za flat kjer živimo ko sta z mano, itd… izleti, počitnice – vse skupaj v povprečju cca 600-700€ / mesec ( naj ne pozabim na finančno skrb za psa, ki je prej bil družinski, zdaj je na meni da zanj poskrbim – mesečni strošek cca 100€). Če oba investirava približno enako v otroke in eksistenco, potem ne vidim momenta, ko je kdo od naju dolžen drugemu poračunat razliko. To je fer igra . Ali pač ne?

Torej, ne prva možnost, ne druga možnost, ampak tretja, ki zate bojda ne obstaja. Jaz vem, kakšne stroška ima sama z eksistenco, in prav tako ona ve zame, s kakšnimi stroški se soočam. In dejstvo je, da oba veva, da sva prbl na enakem glede inputa. Nihče ne rabi bit drugemu računovodja, le korekten do sebe in pravil fer igre.

Sicer sem že zapisal, pa ti bom še enkrat ponovil, če si morebit spregledala : finančni del skrbi za familijo, je bil porazdeljen pravično med naju oba, medtem ko sem sem za gospodinjstvo res v večini povprečnih dni poskrbel popolnoma sam, od rihtanja otrok za vrtec, psa, skrbi za flat, pobiral otroke v vrtcu, jih animiral medtem ko je gospa (neuspešno) preganjala kariero, sprehajal, se igral, hranil, itd – in od takšne ženske sem po določenem času, želel le proč. Ker nisem imel od razmerja ničesar, le teženje in večno nezadovoljstvo glede vsega, vključno s ubadanjem z njeno nizko samopodobo in depro. Ok?

@pravi dec : a se mal norčuješ, čist en mau 😉 ? te zanima, a ne, kdo je prenehal razmerje ? Jaz sem se spakiral in odšel na svoje. Ampak, da zgodba ne bo enostavna – ker sem odhod napovedal cca pol leta preden sem ga uresničil, se je vmes spečala z nekom tretjim, tako da v tem času preden sem se spakiral, me je – tehnično gledano – nekdanja partnerka že “nogirala”. Kdo je zdej dejansko prekinil razmerje prvi? Ne vem, meni nepomembno, zase vem le to , da nisem več zmogel izgubljat energije za nekaj, kar ne funkcionira. Can you dig it?[/quote]

Čist po resnici…ne razumem zadnje vprašalne povedi.

Drugače pa….mislim,da si trd oreh,hudo trd…pač dobila tak občutek ob branju vsega,tako da ti na mejl jaz ziher nič ne napišem :-), čeravno bi znalo biti zanimivo,ker si kot izgleda multipla osebnost.

Naj se ti odvije tvoja zgodba tako,da bo dobro za vajina otroka. Kar se tiče preživnine (po moje gre v zgodbi precej za za nadzor in ranjen ego), če/ko bo uradno določena,jo boš dolžan nakazovati. 100%.

Ahh, pravi dec … can you dig it? Ali lahko razumeš / dojameš, v prevodu …

Sem ja, trd oreh. Najbolj trd takrat, ko čutim, da se manipulira z mano in z mojim umom… pa ne spodaj trd 😉 vidim, pa da si podobno multipla osebnost, kot izgleda – najprej mi praviš da mi ziher ne boš ničesar pisala na mail, potem pa hkrati praviš, da bi znalo bit zanimivo. Kaj je zdej? Levo ali desno ? 😉

Hvala za želje pri razpletu. Sej vem, da bom moral preživnino nakazovati, drugače se bom spravil v administrativne / birokratske težave – če seveda ne bo obratno razsojeno. Ranjen ego sem si že zdavnaj rehabilitiral, to je najbolj enostavno v celi zgodbi, o nadzoru pa ti lahko le ponovno rečem , da si v zmoti. Prepričeval pa te ne bom, ko bi imela možnost videt in doživet mojo zgodbo tik preden smo kot družina razpadli, bi videla, da sem si le tega želel – uiti izpod posesivnega nadzora nad vsako sekundo mojega lajfa. In zdej bi naj jaz bil tisti, ki želim vzpostavljat/vzdrževat nadzor nad čem že? Nekom, ki me tožari in ovaja za spolno zlorabo lastne dece? Kot da se resnično delaš norce…

V bistvu pa sem vam, puncam , resnično hvaležen za teh nekaj replik in kritik – vmes sem dojel, da se resnično enostavno izognem še tem delu odgovornosti – do plačevanja vseh položnic in stroškov. Ji bom pač nakazal tiste fičfiriče, ko/če pride do takšne razsodbe – in sem zaključil do naslednjega meseca…. zame lažje in še bolj enostavno.

Ostalega ne bom komentirala,mimo tega pa ne morem,ne znam si predstavljati,kako se mora počutiti tisti,ki ga po krivem ovajajo spolne zlorabe lastnih otrok! Jaz vedno rečem,v to tudi verjamem,da vsak dobi svojo porcijo,prej kot slej,skozi tak ali drugačen način.In to zame ni le fraza,temveč prepričanje. Vem,da to ne pomaga kaj veliko,še kako dobro so mi pa poznani občutki,ki sem jih doživljala ob raznih obtožbah/ovadbah, zagovorih na CSD,pri zdravnikih,šolah,…,ki niso imeli osnove a so v meni za vselej pustili pečat. Kot da me je nečesa oropal,in saj veš,ljudje imajo vedno občutek,da morda pa le je nekaj na tem,čeravno ni…Le še tega nisem bila obdolžena,čeravno sem samo čakala,kdaj pride še to. Verjemi pa,da vsa ta obtoževanja po krivem pripeljejo do nasprotnega od tistega,kar hoče tista oseba doseči. Tudi otroci bodo to tako videli in za takšna dejanja prejme račun.
Resnično prezira vredno,ne morem reči pomilovanja,čeravno je to definitivno skrajno bolno dejanja s strani starša.
Naj tvojim otrokom sije sonce,tako kot vsem ostalim,ki smo.

hahahahaha tole pa ratuje res čedalje bolj zabavno :)))))

Pravi dec saeveda zna pravočasno zaključit debato, baba od deca pa kvaka cel dan :))

Btw drage moje slovenke, nadsposobne mame, ki same vzdržujete otroke z minimumom preživnine, da vam povem nekaj kar sme čula danes: moj šef, tujec, me je danes razveselil s svojo izjavo, da so v Sloveniji evidentno ženske nekajkrat pametnejše in sposobnejše od moških. Pravi, da so (skoraj) vsi moški slovenci na našem poslovnem bojišču en dr… vredni!

No tko kot zgoraj en/a piše…,.nesposobni fer in poštene poslovne borbe potem vsi zafrustrirani hodijo domov in j***ejo in kontrolfrikirajo svojo ženo in otroke v glavo zaradi svoje nepsosobnosti in sfrustriranosti. Žalostna družba res!

Hvala za moralno podporo, čeprav sem to skontempliral, me občasno zmrazi od zlobe.

Jaz sem bil pred časom podobnega prepričanja – da se dobremu vrne dobro, in slabemu slabo. Pa tega več ne verjamem, ni videt, da bi se kej takega dogajalo v resničnem življenju. Morda se karma ‘obračuna’, kdo bi vedel, vem le to, da se sam ne bom spreminjal na slabse kot človek, ne glede na doziveto.

Slaba tolazba je tudi zavedanje, da ji bodo skupni otroci izstavili racun. Ravno zadnjic sem bil na predavanju o terapevtskem pristopu k otrokom med razvezo. In me na koncu nagovori en od terapevtov, padeva v debato in vmes omenim, da bom lepega dne otrokoma sam zaupal zgodbo. Hm, reakcija terapevta je bila vse prej kot pricakovana – rekel mi je prbl takole : nikar, rotim vas da razmislite se 10x o svoji nameri – Imam nekaj starsev, ocetov, ki hodijo k meni na terapije s svojimi sinovi in me moledujejo, naj jim pomagam pri otroku, ker zavracajo vsakrsen stik s svojo mamo – fantje szari od 12 do 17 let. Razlog? Ocetje so jim povedali svoje zgodbe….

In potem se zamislim – mar imam res pravico sinovoma ozat percepcijo glede njune matere? Je to moralno prav? Po orng razmisleku sem se odlocil, da jima samoiniciativno ne bom pravil nicesar, hkrati pa tudi ne zamolcal oz lagal, ce bosta kadarkoli v prihodnosti prisla do mene in zahtevala pojasnilo.

Nisem vedel, da imava deloma podobno zgodbo – tudi tebi simpatije in objemi 😉 sej res je tako, da na koncu vedno za dežjem posije sonce, a ne?

Haha,

tole z ovadbami za spolne zlorabe je očitno nacionalni šport nekaterih Slovenk. Mene je tudi ovadila pred 15 leti in tudi to je vplivalo na odločitev sodišča:”Gospa, trdite da zlorablja otroka, hkrati pa otroke čez vikend puščate z njim!?!?!? Jaz bi šla na policijo, če bi bila na vašem mestu in zaščitila otroke, da jih nikakor nebi videl. Čudna mati ste.”

Ja vse se plača 🙂

Torej, če ne poveste, si bo otrok zgradil svoj svet, lažni. A je zgodbo tako težko povedat na način, da se ne blati bivšega partnerja. Otroci slej kot prej dojamejo.

V glavnem, ne prekrivat otrokom, ker itaq vedo kaj in kako in je bolj boleče, da te ima starš, ki ti pove, da te ima rad za idiota, kot pa to, da ugotoviš, da imaš za drugega starša… Nauk zgodbe je potem, če me ima moj partner za idiota in mi poleg reče, da me ima rad, je to cool.

Namerno nisem nič napisal.
Bluzite. Nekatere izjave so prav nore in smešne/tragične.
Pa sem mislil, da sem jaz “hud primerek” ampak vidim, da ženskam moški nikdar v tem pogledu niti do kolena ne sežem. Še posebej sem se nasmejal izjavam glede tega kaj naj bi moški moral bit…..Kaj čem rečt. Veliko sreče, takih na vašo žalost na tem svetu ni!

Hvala bogu zato, da je vsaj nekaj oseb tule približno trezno razmišljujočih, sicer bi bil tole že pravcati pogrom. Sej ne vem ali ste mislile, da imate otroke z robotom ali z nekom, ki je krvav pod kožo?!

Mislim, da je tukaj druga oseba množine popolnoma nepotrebna. Zakaj sebe izključuješ iz te množice, saj se tudi pri tebi ni dobro končalo.
Oziroma še precej slabše, kot pri večini sodelujočih.

Drži. Zame se je končalo še prilično ok. Za mojega sina pomoje usodno. Ampak lej, če je tak sistem pač naj bo. Jaz sem preveč energije izgubil z poblaznelim osebkom ženskega spola in imam tega počasi zadosti.

Še vedno so pa izjave o moških precej nore. Res, kot pa da ste vse ženske od boga poslane….katastrofa.

Mi odrasli bomo že preživeli, sem prepričan, da je vsak od nas že večkrat v lajfu končal kakšno razmerje, pa smo še vedno naokrog, pač – življenje gre naprej, a ne ? Usodno za otroka… grozljivka. Vem, o čem govoriš.

Mi odrasli bomo že preživeli, sem prepričan, da je vsak od nas že večkrat v lajfu končal kakšno razmerje, pa smo še vedno naokrog, pač – življenje gre naprej, a ne ? Usodno za otroka… grozljivka. Vem, o čem govoriš.[/quote]

Usodo krojimo otroku tudi starši, z vsakim dejanjem, dobrim in slabim, vedno znova. Moški,ženska,oče,mati,vseeno.

Grozljivka so lahko za mnoge otroke vztrajanja staršev v zakonu “zavoljo” otrok, drugih, sebe,razlogov xy…Znotraj doma pa beda, nobenega spoštovanja, nerazumevanje,alkohol,odstotnost starša,vsakodnevni prepiri,poniževanja,…

Če gresta starša narazen to ni nujno grozljivka, lahko je velika odrešitev, mir,….odvisno pa je predvsem od njiju,kako bosta to speljala, kako delujete ob ločitvi in po njej. Neplačevanje preživnine, blatenje, krivdiranje,tožarjenje za prazen nič na raznih institucijah,razne neosnovane prijave,…to je lahko res grozljivka,prava grozljivka.Vem. In moj otrok tudi. Žal.

Glede poudarjenega teksta – se absolutno strinjava.

Glede razveze tudi, da ne bo pomote. In otroci takšnih družin so vedno “ranjeni” otroci – nikoli enaki tistim, ki imajo oba starša vedno ob sebi in tistim, ki imajo ob prisotnosti staršev tudi možnost uživat pristnega odnosa med moškim in žensko (mamo&fotrom). Tu se očitno oba strinjava.

In tisto, o čemer tudi sam/a (?) govoriš in kar dejansko predstavlja grozljivko – je nekaj, čemur sem bil tudi sam izpostavljen, Mick ravno tako, in še kakšen se najde. Ravno tako kot se na drugi strani najde kopica žensk z istimi zgodbami. Sej ni razlik v tem, kdo je scenarist in kdo režiser “grozljivke” – izpod črte otroci nasankajo najbolj, mi odrasli se že poberemo…

SILENCE is the best possible answer to a fool . -> sam lahko potrdim, da je to edini način kako obvladat avtorico moje “grozljivke” … zmanjkalo ji je materiala, motivacije za svoje početje, ni več imela “partnerja” za konfilkt. In to se je tudi zgodilo, še več – zgodba se obrača v diametralno nasprotje prejšnjega početja 😉

Vmes pa, j*biga, je treba znat trpet in se ob tem še vedno znat nasmehnit – zavoljo otrok, a ne? Ignoranca res ni nič ček koristnega za posameznika/co, občasno pa je vseeno edini način, da iz misli spraviš frustracijo glede česarkoli, kar ne moreš samostojno razrešit. In se včasih zgodi, da se v tej prisilni “umiritvi” afektov in ob prekinitvi destruktivnega vzorca – le-ta več nikoli ne vrne v izhodiščne razmere. In se zgodba / odnos vsaj omili, če ne že izboljša. Tudi jeza in maščevanja se morata iz nečesa napajat, ravno tako kot smeh in radost, a ne ?

In tisto, o čemer tudi sam/a (?) govoriš in kar dejansko predstavlja grozljivko – je nekaj, čemur sem bil tudi sam izpostavljen, Mick ravno tako, in še kakšen se najde. Ravno tako kot se na drugi strani najde kopica žensk z istimi zgodbami. Sej ni razlik v tem, kdo je scenarist in kdo režiser “grozljivke” – izpod črte otroci nasankajo najbolj, mi odrasli se že poberemo…

SILENCE is the best possible answer to a fool . -> sam lahko potrdim, da je to edini način kako obvladat avtorico moje “grozljivke” … zmanjkalo ji je materiala, motivacije za svoje početje, ni več imela “partnerja” za konfilkt. quote]

Najbolj nasankajo otroci,seveda, o tem ni nobenega dvoma..

Krepko nasanka pa tudi starš,ki ga drugi starš uničuje,ubija njegovo osnovno bit, mu ropa dostojanstvo, srce,radostno materinsko ali očetovsko poslanstvo/ljubezen in zavoljo tega tudi težje opravlja svojo funkcijo kot bi jo sicer. Je ranjen,utrujen,prizadet,vedno znova in znova. Z določenimi stvarmi se tudi enostavno moraš ukvarjat,ne moreš biti tiho, saj lahko brez odziva potegneš takratko na raznih institucijah.
Že od same ločitve tudi sam potrebuješ svoj čas,tako pa se moraš “mečevati” še s tem…in to ti jemlje energijo, čas, živce, zdravje ….kar znova,hočeš nočeš, vpliva tudi na otroka, saj nisi enak starš kot bi bil brez teh dodatnih nizkotnih obremenitev.

Se strinjam,potrebujejo soigralce…s tem se napajajo, ko tega ni,več ni pravega smisla,in enkrat,enkrat če se nasmehne še sreča (sploh če morda spozna in se zaposli z novim partnerjem/ico),vse to izgubi svoj smisel,prvotni namen,ki nima nobene veze z realo,temveč z njegovo/njeno obsedenostjo z maščevanjem in nesprejemanjem situacije.
Ponavadi se vedejo tako tisti,ki “so bili zapuščeni”, ne tisti,ki se je odločil za konec.

Vse dobro!

kako je v obratno,kako otrokovega očeta prisiliti,d bo redno hodil po otroka oz.vzdrževal stike