Ko je preživnina enkrat določena ali dogovorjena in podpisana, pa najsibodi na CSD, sodišču ali pa pred pričo, je dolžnost tistega, pri katerem otrok ne živi, da preživnino redno plačuje v dogovorjeni ali določeni višini. Nepomembno. Dolžnost tistega, pri katerem otrok živi pa je, da v kolikor ne prejema tega zneska, ga skuša na vsak način dobiti, pa magari preko izvržbe.
Tu ne gre za to, kakšen odnos gojita en do drugega. Gre preprosto za to, da je potrebno preživljati skupnega otroka in to nima veze s tem, kaj si kdo misli o kom in obratno.

Ne strinjam se s stalnim zviševanjem, jamranjem o višini itd, samo za dogovorjeno vsoto smo pa samohranilci dolžni opozarjati bivše in konec koncev tudi izterjati, če je potrebno.

Sicer mi pa ni jasno, zakaj se kot oče, ki nima skrbništva nad svojimi otroki, na forumu za samohranilce, ukvarjaš z vedenjem samohranilk??? Dogovorite se s Primožem, naj vam odpre svoj forum, pa si tam izmenjujte mnenja. Ovo ti namig za tvojo prvo temo: Kako naj se mamica obnaša do bivšega, ko že pol leta ni dobila preživnine za dva otroka in je dolžna najemnino za 4 mesece, poleg tega pa otrokoma piska ključek za malico???

Ko je preživnina enkrat določena ali dogovorjena in podpisana, pa najsibodi na CSD, sodišču ali pa pred pričo, je dolžnost tistega, pri katerem otrok ne živi, da preživnino redno plačuje v dogovorjeni ali določeni višini. Nepomembno. Dolžnost tistega, pri katerem otrok živi pa je, da v kolikor ne prejema tega zneska, ga skuša na vsak način dobiti, pa magari preko izvržbe.
Tu ne gre za to, kakšen odnos gojita en do drugega. Gre preprosto za to, da je potrebno preživljati skupnega otroka in to nima veze s tem, kaj si kdo misli o kom in obratno.

Ne strinjam se s stalnim zviševanjem, jamranjem o višini itd, samo za dogovorjeno vsoto smo pa samohranilci dolžni opozarjati bivše in konec koncev tudi izterjati, če je potrebno.

Sicer mi pa ni jasno, zakaj se kot oče, ki nima skrbništva nad svojimi otroki, na forumu za samohranilce, ukvarjaš z vedenjem samohranilk??? Dogovorite se s Primožem, naj vam odpre svoj forum, pa si tam izmenjujte mnenja. Ovo ti namig za tvojo prvo temo: Kako naj se mamica obnaša do bivšega, ko že pol leta ni dobila preživnine za dva otroka in je dolžna najemnino za 4 mesece, poleg tega pa otrokoma piska ključek za malico???[/quote]

Samo da ti povem A1A,ti si zame pravi dec!
Res,prav objem ti pošiljam za te tvoje besede,hvala ti.

V Sloveniji so že čist izumrla vrsta.. Vsi, ki pa to so, so pa srečno poročeni…

@pravi deci : emm, ne drzi popolnoma… smo tudi med srecno locenimi in zadovoljno samskimi 🙂 za večino tukajšnjih zensk, smo nezaželeni ravno iz tega istega razloga – ker fejst strlimo in stereotipnih in podzavestno privzgojenih meril za standard ‘pravega de’ca’ :). Po mojem skromnem mnenju, pravi de’c in prava babn’ca ne rabita asistence, da bi se pocutila kot samostojne osebe, starsa, odgovorna skrbnika, itd… – in v skrajni fazi – ne rabita papirja, na katerem pise kdo je tehnicno dolocen za skrbnika – tvoj otrok je to za vedno, ne glede na besede na papirju. Vsako odsotpanje od tega dejstva, je nemoralno, otrocje in prezira vredno. A o odgovornosti posameznika/ce v zadnjem casu v Sloveniji, bi lahko debatirali tedne skupaj – za moj pojem smo na porazni stopnji, vsi skupaj.

Jaz sem sicer se v fazi razsodbe o skrbnistvu in prezivnine – v kolikor bom skrbnistvo dobil, bodo bivsi partnerki sicer dolocili visino prezivnine, ki pa jo nameravam vsakic znova nakazati nazaj – jaz kot samostojni in preskrbljen oce ne rabim njenega denarja za preskrbo otrok, vendar se temu ne da izogniti – le z deljenim skrbnistvem ni v ozadju vprasanja denarja. Zalostno in resnicno hkrati, in drugace razsoditi, ne gre.

Hkrati verjamem, da ni nobene potrebe, da drugi stars otroka razpolaga z denarjem v korist otrok – sporoci naj, kaj otrok/ci potrebuje/jo in bom za to poskrbel.

@jalur : morda bi zaleglo, da ne sproduciras niti enega samega dejanja, ki dopušča možnost, da te prijavi na policijo. ukvarjat se s taksnimi pritlehnimi nacini mora bit res stresno…. me pa iz firbca zanima kako je mozno da ima tvoj nekdanji partner toliko razlogov za prijavo na policijo? meni se dogaja zelo podobna scena, kljub temu, da sem se popolnoma umaknil iz konfliktov in zivljenja mame mojih otrok. Morda pa ravno tu ‘grešim’….

Kaj naj se cele dneve obremenjujem s tem, kaj se njemu zdi prav in kaj ne, po možnosti ga sproti za vseko stvar za mnenje prosim? Ker to je njegov glavni problem – nadzor. Ne dovolim, da mi ukazuje kaj naj delam in kako. če mu kaj ni prav, je dobrodošel, da za otroke on poskrbi, če zna bolje.

Shit, Jalur… to mora bit res naporno. pa kaj mu je zavraga, a nima lepših stvari za pocet?

V enem delu imava podobni zgodbi – kljub koncu veze, vezi ni videt konca 😉 res je naporno, in ta klinceva ‘vojna’ s sodisci, umazano perilo v javnosti in ves stres, ki ga vsake toliko vnaša/jo med vse, vključno z otroci. Beda. In potem ze pomislim, da bo z razsodbo v mojem primeru končno konec ene agonije, pa na teh forumih preberem o norijah, ki trajajo se leta po zaključku veze, se ponovno oz kar naprej vlacijo po sodišču… shit, kam smo prišli… Wtf is going on? Čemu že to vse skupaj? Teater absurda, ampak v real life -u. Občasno se kar ne morem verjet, da sem v taksni zgodbi, po drugi strani pa izgleda, da so emocije res ena neverjetna gonilna sila vsega – dobrega in slabega. Ko bi le kdaj imel možnost od bivše partnerke dobit toliko pozornosti v vezi,, po moznosti pozitivne, bi bilo res lustno 😉 pravzaprav so ubogi, ko dobro pomislis.

Se popolnoma strinjam s tabo in če mene vprašaš, so jih tam po koncu 2WW nahali delati. So res bolj izjeme kot pravilo.

Taprav dec poskrbi za familijo tako, da ženski na kraj pameti ne kapne, da bi se ločila. Njemu pa, kot pravemu decu, tudi ne.

A1A: nostalgično govoriš o dec’ih generacije naših očetov… podobno kot mi na drugi strani nostalgično razmišljamo o ženskah te generacije. tega ni več, družba se je predrugačila, odnosi so beliko bolj dogovorni kot pristni, mi kot posamezniki pa neprimerno bolj individualisti.

Kaj ti pomaga, če poskrbiš za familijo, če med dvema zadeve ne klapajo. Ni formule za čudeže, zakon ni pravljica, kjer je vse vedno postirkano in skoraj popilno. Veliko truda je treba vlagat, delat na sebi, se angažirat za skupno dobro, itd…in kljub vsemu – ni pravila in garancije za srečo. potem je tu se pomanjkanje časa za vse pocet v miru in ob otrocih v ospredju gre lajf po svoje, ko dodas se slabo komunikacijo, rutino in upostevas, da kljub vsem super dec’om in superbejbam vsi nismo za skupaj – smo tocno tu kjer smo danes.

Tisti WWII ljudje in tedanji mladi starši so imeli neprimerljivo več odgovornosti v sebi, spoštovanja in splošnega bontona – poleg vzorcev, ki so bili glede otrok in ustroja družine tisto, kar ti nostalgično omenjaš. In to podobno pogrešam tudi sam, pa se mnogo drugih… morda pa se sekdaj najdemo v neki drugi situaciji – sem prepričan, da ljudje podobnih nazorov in vrednot, najdemo skupni jezik brez posebnega truda. in tu je catch – ni vsak ta prav dec pravi zate – in vice versa – ni vsaka prava ženska prava zame.

Da pa bi zaradi napačne izbire obeh moralo nastati toliko sranja in slabega se ko zveze razpadejo, je rezultat neodgovornosti vseh vpletenih. Ko bi s pol toliko vneme poskušali pravočasno razresit osnovno miskomunikacijo, bi bile tudi locitve lepse.

Hjah Super Dad..manjka odgovornosti, če na kratko povzamem kar praviš.

Ampak veš, odgovornost v drugih delih sveta še ni izginila iz obličja zemlje – men je mogoče lažje, ker veliko delam s tujino in opazujem odnose drugod. Čeprav so tudi v Sloveniji še odgovorni in pravi moški ampak kot rečeno, ti so že dolgo (in še dolgo bodo) srečno poročeni.

Ker btw pa nočem bit žaljiva ali kakorkoli kritična..opazovanje super dadov tvoje vrste, ki ste ločeni in najbrž v osnovi sploh ne slabi tipi, me je zaradi velikost vzorca vseeno navedlo na razmišljanje, da ipak ne spadate med tiste prave dece, saj če drugega ne niste bili sposobni korektne presoje pri izbiri najmanj prve partnerke. Eni te razsodnosti ne dobijo nikoli in skoz zbirajo napačno in padajo iz ene traume v drugo, izjeme so taki “nategnjeni” ali nalagani (ponavadi z nosečnostjo partnerke, ki jih je na vsak način hotele obdržat pa jih je kasneje verjetno ona varala…khmmm), ampak ti so pa zlo redki med ločenci, ipak…pa zelo zelo ranjeni in neodprti za odprte in do popolnosti iskrene odnose, ker jih je skoz strah ponovitve… Šit je če te enkrat kača piči…ti ostane za celo življenje. Čeprav je lažje in boljš bit prepreviden kot pa skakat iz ene traume v drugo.

Pravi deci : torej, če povzamem tvoje razmišljanje – če de’c zgreši v prvi izbiri, ni pravi de’c , ker mu je spodletelo tisto, po čemer se dec’i razlikujejo/mo od “pravih” de’cov – in to je da že iz prve “zadenejo” v terno .

Lari fari argument, brez zamere. Pa ne zaradi kritičnosti ali žaljivosti – to ne more bit merilo. Morda je v tvojih očeh nekdo takšen po primerljivosti bolj moški od nekoga, ki mu je sprva spodletelo. Ne bi pa rekel, da verjameš v to, da je dec’ manj pravi, ker vmes dojame, da je izbira napačna. Konec koncev, vsi se s časom spreminjamo in kako se izognit temu, da v odnosu in zakonu ne dozoriš v nekoga, ki ni združljiv s tvojim partnerjem/ko ?

Ni izbira in vztrajanje v odnosu tisto, kar lahko opredeli pravega dec’a oziroma ga izpostavi napram manj pravemu dec’u. Vsaj jaz tako mislim, kar pa ne pomeni da je to sveta in edina resnica. Vsake oči imajo konec koncev drugega malarja – verjemem, da so značilnosti pravega dec’a vse prej kot to, da bi si o njem mislil, da je nezmotljiv v presoji. Takšnih ni, ne obstajajo – nezmotljivi, namreč.

Ti dam prav glede enega, res je, da mi je očitno zmanjkalo razsodnosti v prvo. Se pa zaradi tega ne sekiram več, jaz sem s svojo izbiro odgovorno živel in se obnašal tako, da danes nimam slabe vesti – ne morem rečt, da nisem naredil veliko in še preveč, da bi se izcimilo najboljše. Nisem pa tiste vrste dec’, ki prenaša vse, brezkompromisno, le zato, da bi ostali kot družina skupaj – mar ni to tudi pogumno dejanje? Ko se zaveš, da je izbira napačna in želiš boljše sebi, otrokom in partnerki? In kljub vsej teži odločitve in posledicam, razsodno preceniš, da je tako najboljše za vse vpletene ter zmoreš prekinit z vzorcem, ki ni “pravi”.

Hja, morda smo res moderni ločenci drugačni od tistih moških, ki iz prve zadenejo in jim uspe krmilit skozi zakon uspešno, tudi na dolgi rok. Po drugi strani pa je res tudi, da sta za ples potrebna dva – kaj ti pomaga vsa odgovornost in zrelost, vsa moškost tega sveta, če v danem momentu soplesalka uide k drugemu, “boljšemu” , bolj “pravemu” ? Ko sem govoril o odgovornosti, sem imel v mislih tudi to – ko se spraviš v situacijo in imaš družino ter skupno življenje, je za tem potrebno stati – zato je že moment izbire predpogoj, da bo v prihodnosti dejanje “stati za odločitvijo” na dolgi rok možno.

Moja zgodba je podobna, se pa zaradi takšne zgodbe ne bom zapiral vase in s strahom gledal življenju v oči. Se zgodi, a ne, tudi najboljšim… Pač, ena zgodba je zaključena, na vrsti so nove zgodbe. In če si daš vmes čas za premislek in kontemplacijo, se naslednja izbira prav gotovo ne more tako zelo sfižit. In ob tem smo bogatejši za osebnostno rast in življenjsko izkušnjo, ki je tisti “pravi” dec’i nimajo – se znat soočit s svojo napako, si jo priznat in odpravit možnosti, da bi jo ponovil. Hja, pa naj še kdo reče, da so stvari čisto simple 😉

Ko je preživnina enkrat določena ali dogovorjena in podpisana, pa najsibodi na CSD, sodišču ali pa pred pričo, je dolžnost tistega, pri katerem otrok ne živi, da preživnino redno plačuje v dogovorjeni ali določeni višini. Nepomembno. Dolžnost tistega, pri katerem otrok živi pa je, da v kolikor ne prejema tega zneska, ga skuša na vsak način dobiti, pa magari preko izvržbe.
Tu ne gre za to, kakšen odnos gojita en do drugega. Gre preprosto za to, da je potrebno preživljati skupnega otroka in to nima veze s tem, kaj si kdo misli o kom in obratno.

Ne strinjam se s stalnim zviševanjem, jamranjem o višini itd, samo za dogovorjeno vsoto smo pa samohranilci dolžni opozarjati bivše in konec koncev tudi izterjati, če je potrebno.

Sicer mi pa ni jasno, zakaj se kot oče, ki nima skrbništva nad svojimi otroki, na forumu za samohranilce, ukvarjaš z vedenjem samohranilk??? Dogovorite se s Primožem, naj vam odpre svoj forum, pa si tam izmenjujte mnenja. Ovo ti namig za tvojo prvo temo: Kako naj se mamica obnaša do bivšega, ko že pol leta ni dobila preživnine za dva otroka in je dolžna najemnino za 4 mesece, poleg tega pa otrokoma piska ključek za malico???[/quote]

Samo da ti povem A1A,ti si zame pravi dec!
Res,prav objem ti pošiljam za te tvoje besede,hvala ti.[/quote]

Prava debata je nastala iz tega pravega dedca zdaj :-))
Jaz sem imela v mislih prej le to izjavo A1A,da je pravi dec,ker je navedel marsikaj pametnega zame in tudi tisto glede preživnine je točno enako kot gledam jaz. Ker je bila pa že pred tem ravno od njega SuperDadu podana izjava,da naj bo pravi dec in pove direktno ;-), sem jaz uporabila ta izraz.

Drugače pa lahko povem,da se tudi s SuperDadom marsikje strinjam,samo ta superiornost mi je pase.
Torej,superdedijem in supermam kot že rečeno ni,smo mame in očetje,če ni za bi,je za it,vsak zase ve,zakaj je vezo hotel končati. Še bolj pomembno pa je,kako po razvezi/razhodu starša skupaj sodelujeta. Če nekdo blati drugega in hodi po njemu, ga prikazuje otrokom,okolici kot najslabši izmeček,pred tem pa imel z njim otroka ali več ,ga tožari po Csd,policiji itd. za brez veze,samo da nagaja,kontrira,bognedaj ovaja za spolno nasilje (drugo je,če je resnica),se ne zmeni za razumno delitev skupnega premoženja,ne plačuje preživnine kot je treba,itd itd.,je to slab starš,kajti vse to bo prej kot slej imelo posledice na otroku! In pa tudi,kako naj drug starš,ki se ukvarja z vso negativistično nastrojenostjo bo dober starš otroku,zagotovo težje,kot če bi bil srečen in bi lahko živel svobodno/normalno,brez večnega strahu kaj lahko in kaj ne.
Ma,to je široka tema…,sem hotelela zdaj samo o tistem pravem dedcu raztolmačit 🙂

Hehe, res se je prava debata vnela o teh pravih dec’ih 🙂

Drugače se dejansko nimam za nič kej superiornega, na koncu dneva sem le človek krvav pod kožo , kot vsi podobni ljudje… vidim pa po svojih vrstnikih in mlajših in starejših dec’ih kot očetih, da bi se lahko popolnoma upravičeno počutil superiornega – ko se primerjam po tem, kaj je za mene normalno dajati svojima otrokoma in ko vidim, kako to hendlajo podobni – ajaj, porazno, pri določenih še posebej. Bolj kot napram ženskam, je moj nick provokativen do moških 😉

Še sanja se ti ne, kako težko je na momente shendlat ves ta negativizem, ki sem ga deležen z druge strani… ni besed, da bi opisal občutke. In najbolj presenetljivo ob vsem – ko sem postal dovzeten za podobne zgodbe, sem ugotovil, da kljub vsemu moja zgodba ni niti približno tako črna in grozljiva, kot zgodbe nekaterih drugih moških. Crazy world, indeed …

Btw, tista izjava namenjena meni naj povem direktno kot pravi dec’ – je iz enega drugega foruma in ni ravno na mestu – tam sem zapisal in povedal točno tako, kot sem mislil – za moje misli – bolj direktno ni moglo bit. Pa vendar se je A1A našel in mi to vrgel pod nos – kdo razen njega/nje pa pravi, da zapisano ni bilo direktno ? 😉

A tako praviš,da moške provociraš,zato…
Madonca,to se bo zdaj ziher ultramax postov vsulo na tvoj mejl.
:-), pa vse dobro.Tebi,A1A,Micku in vsem ostalim sodelujočim,ki želijo dobro tudi s srcem.

Dva trezna bivša papirje in sodne odločbe potrebujeta pač zaradi birokracije in se lahko privatno dogovarjata po svoje, vendar žal ne živimo v idealnem svetu in nimamo vsi idealnih bivših.

Drugače mi je tvoje razmišljanje čisto všeč, zmotil me je pa tvoj zadnji stavek. Za večino stroškov se tako ali tako že vnaprej ve, da bodo, in to so hrana, stanovanje, šola, krožki, oblačila in razni pripomočki. Tu ni nekih ugank in zato ne vidim razloga, da bi se bilo treba o tem dogovarjati vsak mesec posebej, razen če ne želiš ohraniti kontrole nad bivšo in ji zbujati občutka, da je odvisna od tebe, sam pa se napajati iz tega, da te vsak mesec posebej prosi za tistih 150 evrov prispevka za sprotne stroške.

Tudi pri skupnem skrbništvu se je treba dogovorit, na koga bodo prihajale položnice in kdo jih bo plačeval s svojega računa, zato se tudi v takem primeru (lahko) določi preživnina.

Glej, Mezinčica (what a cool nick, btw 😉 ) – da lajf ni pravljica in da idealno obstaja le na papirju, vsega se zavedam. Se pa v tvoji prvi trditvi ne strinjam s tabo – dva trezna in zrela bivša, ne rabita papirjev in sodnih odločb, da bi se dogovorila o razvezi, otrocih, stikih in preživljanju otrok. Vse kar rabita, je razumevanje, čustvena zrelost, sposobnost komunikacije in želja, da se vse uredi najlepše – predvsem v kontekstu otrok. In 2 takšna nekdanja para poznam – in jima v svoji trenutni situaciji – zavidam ter hkrati tudi privoščim.

Ko sem zapisal, da ne vidim potrebe, da bi drug starš razpolagal z denarjem v imenu otroka, to ni bilo mišljeno kot instrument nadzora oz kot tema, ob kateri bi se naslajal, ker me mora bivša prosti za denar prosit. Oba zasluživa zadosti, da otrokoma ne manjka popolnoma nič, četudi drugi ne bi prispeval niti centa.

V mojem primeru, kljub temu, da še ni razsodbe in določene preživnine – plačujem stroške vrtca, otrokoma kupujem obleke, čevlje, ju peljem na izlete, morje, smučanje,… moj delež v preživljanju otrok z denarjem je vsaj enakovreden temu, kar vanju “vloži” bivša partnerka. S prevzemanjem odgovornosti, da otroci stanejo, nisem nikoli imel problema. Računat na to, da ko se ločiš, da boš “cuzal” bivšega partnerja/ko in s tem flikal lastno nesposobnost priskrbet otrokom vse tisto, kar potrebujejo, pa pri meni ne gre skozi.

Ne vidim poante v tem, da mi bo zdaj sodišče naložilo, naj nek denar nakazujem mami svojih otrok, da bo potem ona vse to pokrivala. Čemu? Je mar zdaj drugače, sta otroka prikrajšana? Kje je razlika, če sam plačam položnice in jima sam priskrbim, kar pač potrebujeta? Ni pravega argumenta zakaj mora to biti tako (morda nadzor?), verjamem pa, da eni očetje in matere tega enostavno ne želijo – ker so se kao ločili in zdej naj tisti drugi izvoli in poskrbi za vse. Pomilovanja vredno, ampak zato so tu sodišča da poskusijo uredit manjko odgovornosti pri takšnih…

Se strinjam – pri skupnem skrbništvu je dogovor osnova za vse – že da pride do skupnega skrbništva, ne gre brez popolnega strinjanja obeh staršev. Kjer jim to uspe, je zmagalo višje dobro in komunikacija – in v teh primerih tudi dogovarjanje v zvezi z vsem ostalim, verjetno ne bo neoben problem.

Očitno si v prvi trditvi zgrešil pristavek, da rabita črno na belem zaradi birokracije. Pač mimo sodišča ne gre, če se ločiš in hočeš to plat urediti tudi uradno, kar je edino prav.

Ni res, Mezinčica. Poznam primer, kjer se je družina razšla, partnerja nista bila poročena, in nimata nobenih sodnih papirjev v ozadju, ker sta se vse dogovorila, si ne nagajata in skrbita odgovorno za 3 otroke.

Če pa si mislila na to, da v kolikor se dva dogovorita skupno skrbništvo in želita imeti črno-na-belem, da je to tudi “uradno” resnica, potem se strinjam.

Birokratski “dokaz” o dogovoru, ne preseže dogovora kot realno dejstvo, kot stvarnost , a ne ? Tu se verjetno strinjava…

Sta pač zanikrna, kar se tiče uradne plati. Upam, da se jima ne bo maščevalo. To je podobno, kot da prodaš avto, pa ne narediš prepisa. Lahko je vse v redu, lahko imaš pa celo štalo.

Privat se še vedno lahko dogovarjaš po svoje, ker ni popolnoma nobene ovire za to.

Ah jah super dad sej si res prava popestritev za tale forum, ki je poln negativističnih maščevalnih in kritikastrskih dedcev a la Mick (no da o Koloteku in podobnih sploh ne zgubljam besed) ampak se po mojem skromnem mnenju res mal preveč ceniš..in z vsakim pisanjem pač potrjuješ kar sem zapisala zgoraj o čist ok ločenih moških, ki pač niso pravi deci…ker jih je pač veza z napačno izbiro poškodovala za vekomaj (no al pa so bili že prej nekvaliteten material, ker tkole na daljavo res težko ocenim, jaz ocnejumem predvsem vzorec realnih ljudi, ki jih bolj ali manj zelo dobro poznam).

Ampak nekaj si zapomni, kakšen je kdo in al je taprav dec al kaj drugega pač ocenimo opazovalci, ne maramo pa samohvalisavih klovnov (veš lih dons sem morala v službi enemu polnemu sebe odpredavat konstruktivno kritiko za katero me je prosil njegov šef ampak tip je tolk poln samega sebe, da sploh ne šteka kaj dela narobe in da sploh kaj dela narobe..vse so drugi krivi..tip bo očitno letel (predvsem zato ker noče poslušat in si ne da nič rečt!!), ker tko pač to je v firmah s tujimi managerji…). Itak pa da bo še dolgo trajalo preden se boš ti ločil imam občutek po temle kako pišeš o stvareh…se mi pa precej smilijo vajini otroci…