Policistični jajčniki
Spoštovani,
Policistični jajčniki (PCO) so ena najpogostejših endokrinopatij pri ženskah v rodnem obdobju. Kljub temu, da je klinična slika bolezni zelo pestra, je eden vodilnih simptomov neplodnost zaradi kronično redke ali povsem odsotne ovulacije ter posledično tudi menstruacije. PCO so lahko samostojen fenomen, ki se kaže zgolj z značilno ultrazvočno (UZ) sliko, ali pa kot sindrom policističnih jajčnikov (PCO sindrom), pri katerem je poleg značilnega UZ izgleda jajčnikov prisotna tudi redka oziroma odsotna menstruacija in klinični znaki hiperandrogenizma (znaki prisotnosti moških spolnih hormonov). Med spremljevalci ali pa celo vzročnimi dejavniki za razvoj PCO sindroma so debelost in diabetes tip II, možni sprožitelji te presnovne motnje pa so lahko tudi nerpavilnosti v delovanju ščitnice, nadledvične žleze in cello povsem zunanji dejavniki, npr. pelvična vnetja.
PCO sindrom je prisoten pri 4-8% žensk, PCO jajčniki pa celo pri 22-33%. Čeprav je bila bolezen znana že v začetku prejšnjega stoletja, je bila prvič uspešno zdravljena šele leta 1935, ko sta Stein in Leventhal poročala o uspešni vzpostavitvi ovulacije s klinastim izrezom jajčnikov. Čeprav je bil kirurški način zdravljenja zaradi pristopa skozi rez v trebuhu invaziven in je imel pogosto za posledico neplodnost zaradi pooperativnih zarastlin, se je hitro razširil in ostal v veljavi vse do uvedbe medikamentnih sredstev za spodbujanje ovulacije.
Na prvi pogled enostavno spodbujanje ovulacije z zdravili – zlasti klomiphen in gonadotropini – pa je kljub visokemu odstotku doseženih ovulacij in tudi nosečnosti kmalu pokazalo tudi slabe strani. Zdravljenje je trajalo več ciklusov, nekatere bolnice so bile odporne na klomifen, gonadotropini so bili dragi, pogoste so bile mnogoplodne nosečnosti, najresnejši zaplet zdravljenja z gonadotropini pa je bil sindrom ovarijske hiperstimulacije (SOHS). Kirurško zdravljenje je doživelo prerod z uvedbo minimalno invazivne laparoskopske kirurgije. Uveljavile so se različne tehnike “uničenja” oziroma zmanjšanja tkiva jajčnika, najpogosteje pa laparoskopska elektrokoagulacija jajčnikov (LEKO). Stopnja zanositve po kirurškem zdravljenju je od 50 do 70%. Izkazalo pa se je tudi, da je kirurško zdravljeni jajčnik dovzetnejši za medikamentno spodbujanje ovulacije, in da se pri pooperativnem zdravljenju z gonadotropini zmanjša tveganje za SOHS.
Najlepša hvala za odgovor.
Malo nižje sem zasledila, da ste priporočal eno hrvaško internetno stran o tem. Tam sem zasedila, da priporočajo tudi neke progesteronske kreme (ProGest,Bio Balance, FemFest, Serenity). Kako je s tem? A se to pri nas da dobit v lekarni?
Zanima me še, ali sploh kdaj pride spet na normalno stanje po zdravljenju, ali to pomeni, da bom sedaj pa imela policistične jajčnike za zmeraj?
Spoštovani,
če gre res za sindrom PCO, potem gre za presnovno motnjo, ki je ni mogoče pozdraviti, v času, ko potrebujemo normalno funcjo jajčnikov, torej načrtujemo nosečnost pa je takšne jajčnike s pomočjo zdravil mogoče “pretentati” ter doseči zanositev, če se nosečnost ne zgodi samo od sebe, kar je tudi mogoče, le manj verjetno.
Progesteronskih krem ne priporočam, ker vanje ne verjamem, lahko pa se uporblja progesteron v tabletah.