Poliamorija-ljubiti več kot enega
Vprašal sem te, če si mati. Si odgovorila?
V bistvu si, posredno. 🙂
No, štrikaj dalje.
Lep dan še naprej. :)[/quote]
… te muči, posmehljivi hehe… :), ki je pravzaprav tudi ljubimlahkovec :), ki je pravzaprav M…. :)? Povej v dveh kratkih stavkih in dodaj 🙂 na koncu vsakega stavka. 🙂 S presledkom, pazi, dodaj vedno s presledkom. 🙂 Enako, kot Marko. 🙂
Dobra igra ded, dobra igra. 🙂
Vprašal sem te, če si mati. Si odgovorila?
V bistvu si, posredno. 🙂
No, štrikaj dalje.
Lep dan še naprej. :)[/quote]
… te muči, posmehljivi hehe… :), ki je pravzaprav tudi ljubimlahkovec :), ki je pravzaprav M…. :)? Povej v dveh kratkih stavkih in dodaj 🙂 na koncu vsakega stavka. 🙂 S presledkom, pazi, dodaj vedno s presledkom. 🙂 Enako, kot Marko. 🙂
Dobra igra ded, dobra igra. :)[/quote]
O moj bog! Tukaj je še več čudakov kot sem sprva mislil! :)))
Potem sem pa jaz družbi nevaren ali škodljiv ali kaj že. 🙂
Te moram na žalost razočarat, v tej temi sem samo hehe…
Kaj vse tebe muči, pa ne vem. Verjetno pa je eden od tvojih problemov tudi neke vrste forumska preganjavica. :))))
Ok, hehe.., ker sam nikakor ne najdeš ključa za branje, naj ti sestavek razbijem:
“Bistvo tega trikotnika ni v odnosu moški/ženska, ampak v odnosu do otrok, zato jih avtor tudi tako poudarja. Za vsakega od trojice je njegova družina otrok, tisti, ki ga resnično ljubijo, je otrok. Ne moški ali ženska. Ta je le dodatek k temu, kar imajo.”
Kaj to pomeni v praksi? Da je materinska ljubezen egoistična in je za žensko njena družina njen otrok. Oče je lahko tisti, ki je v trikotniku, z veliko verjetnostjo pa ni. V praksi se ti trikotniki praviloma vzpostavijo, potem ko ženski že imata vsaka svojega otroka, čeprav delujejo tudi, če je moški oče vseh otrok. To, da vsi trije dajo otroke na prvo mesto, ne pomeni, da živijo v komuni in jih vzgajajo skupno, ampak da je njihova osnovna ljubezen namenjena otrokom. Vsem enako? Redko, praviloma je ljubezen vsake ženske namenjena njenemu otroku, vendar je otrokom druge ženske naklonjena toliko, da so njihove potrebe na prvem mestu pred njenimi. In to, da je nekdo poliamoričen, ne pomeni, da živi v komuni niti v skupnem gospodinjstvu. V praksi živijo v dveh gospodinjstvih ali pa le jaz ne poznam nikogar, ki bi živel v treh.
“O preteklosti teh dveh žensk ne vemo nič in tudi o tem ne, ali sta dejansko srečni ali ne.”
Ker ljudi, ki bi živeli v takšnih trikotnih, ne poznaš, človek pa te tudi ne zanima, se ne sprašuješ, kaj nekoga privede do tega, da pristane na takšen odnos. Je doživel kakšno zgodnjo zlorabo ali travmatično izgubo bližnjih? Je pozneje doživel veliko razočaranje, zaradi katerega danes ne čustvuje na enak način, kakor običajni ljudje? Kakšno je ekonomski status takšne ženske? Ima zaradi tega trikotnika korist, možnosti za običajno zvezo pa ne? Je njen socialni status močan in moškega ekonomsko ne potrebuje, zato tudi potrebe po klasični družini nima? In nadalje – sta ti dve ženski srečni? V tej temi avtor govori, da ga obe ljubita in sta srečni, pa vendar, ali on pozna resnico? V praksi so ti trikotniki občasno precej napeti, vendar vsaj eden, ki ga poznam, deluje že več kot dvajset let. Oziroma dva. Prav zaradi otrok. Ker se ženska usmeri v otroka in od moškega ne pričakuje, da bi bil njihova družina. Družino tvorijo ona in njeni otroci. Za svojo družino brez težav poskrbi sama. Moški je le dodatek k njeni družini. Podobno je z drugo žensko. Zato so te ženske praviloma samozadostne in bi v klasični družini težko živele.
“Ker ta čustva niso ljubezenska, romantična ali kakor koli že se poimenuje to, kar v ljubezenskem odnosu eden do drugega čutita moški in ženska, tudi nimata občutka zapostavljenosti, tekmovalnosti, prizadetosti, izdanosti ali česar koli že ob prisotnosti druge ženske, in sploh ne razmišljata o tem, da je ena na prvem ali drugem mestu.”
Ta stavek ti pove, da zame to, kar veže te ljudi, ni ljubezen, čeprav zanje je. V praksi te ženske res niso ljubosumne, ker od moškega dobijo to, kar potrebujejo. Če se najdejo skupaj trije, ki jim to zadostuje, odnos deluje. Če je na trenutke disfunkcionalen, ni nič bolj ali je celo manj od običajnih odnosov, ki ne delujejo.
“Iz njima (ne)znanih razlogov je njima odnos, ki jima spontano omogoča distanco in površinskost, dovolj, on pa iz njemu (ne)znanih razlogov tudi nima potrebe po tem, da bi z nekom razvil odnos, v katerem bi moral biti s srcem, dušo in telesom.”
Še en stavek, v katerem piše, da ti ljudje ne ljubijo tako, kakor si predstavlja običajen romantik. Svojega otroka imajo. In s tem družino. Ženske moškega ljubijo, vendar ga ne potrebujejo ob sebi, ker zase in za svojo družino poskrbijo same. Sicer pa je to stavek, ki odpira vprašanje, kakšno je razmerje med čustvi in odnosom – ali ljubezen živi samostojno kot čustvo in je neodvisna od odnosa, ali pa živi znotraj odnosa in je globoka toliko, kolikor je odnos?
“Tukaj je torej sporna le uporaba besede ljubiti in vključenost seksa, sicer pa se odnos ne razlikuje bistveno od tistega, v katerega so enakovredno vključeni starši, prijatelji …, le da tam to ni tako očitno, ker se ne govori o ljubezni, če pa se, se jo razume v smislu »imeti rad«. Ampak tudi tam ni partnerskega odnosa, v katerem bi nekoga ljubil, ampak je odnos, v katerem ima nekdo enakovredno rad več ljudi, a se zaradi tega nihče ne počuti ogroženega, ker so skupaj ljudje, ki enako čustvujejo in jim ustreza enake vrste odnos. In seveda zato, ker ni vključen seks, ki je za večino ljudi edini mejnik tega, kaj je v odnosih lahko sporno in zaradi česar se je potrebno razburiti.”
Primerjava z običajnim odnos, v katerega je vključeno več posameznikov. Tako kot v poliamoričnem odnosu ni ekskluzivne ljubezni, je tudi v takšnih odnosih ni, torej poliamorični odnos ni edini, ki lahko deluje brez romantične ljubezni. Paradoksalno v tem slednjem obstaja še večja verjetnost, da bo ženska (ali moški) oropana za svojo egoistično ljubezen, ker jo bo morala deliti z drugimi, le da tisti, ki jim takšni odnosi odgovarjajo, tega ne čutijo kot oropanost. Olajševalna okoliščina v tem primeru je, da v vzporednih odnosih ni seksa, ker je za večino ljudi v odnosu sporno le to, da njihov partner spi še s kom drugim, ne pa tudi to, da je pri njem na prvem mestu še kdo drug ali več drugih.
Toliko na hitro. Boš zdaj naposled razumel? Ne, nimam otrok, a jih imam že leta zelo, zelo blizu in sem do njih egoistično zaščitniška. In že leta poznam nekaj ljudi, ki živijo v takšnih odkritih trikotnikih (čeprav ženske ne prijateljujejo) in imajo otroke (ki so odrasli v super ljudi). In ženske, ki sicer ne živijo v trikotnikih, a si tudi v običajnem odnosu ne želijo skupnega gospodinjstva. Ker imajo otroka in je ta otrok njihova družina. Partner jim je super in bodo znale povedati tudi, da ga ljubijo, a z njim ne bi živele, potrebujejo pa ga tudi ne, ker so za otroka sposobne poskrbeti same. Poznam pa tudi ljudi, ki živijo v običajnih zvezah, a med njimi ni nobene partnerske eksluzivne ljubezni, nesporno pa ljubijo svoje otroke.
In četudi se zdi to tebi neverjetno, ker vse ljudi gledaš skozi svoje oči in te ne zanima, kdo so in kako delujejo, zanje to deluje. Zdaj pa resnično odstopam od te debate, ker zanjo ni več časa.
Vidiš, hehe.., ti pa se meni nisi zdel izguba časa, ampak zanimiv vpogled v mentalno ohromelost in napadalno zagledanost vase, ki jo povzročita nerazgledanost in pomanjkanje življenjskih izkušenj v kombinacji z velikim egom. Zaradi prvih dveh si nesposoben tehtnih in argumentiranih nasprotovanj, vendar tega ne moreš sprejeti, ker zaradi ega čutiš potrebo po samouveljavitvi. Ker do nje ne moreš priti razumno, se zatečeš v napadalnost in poniževanje, kar ti da lažni občutek pomembnosti. Resnično upam, da se nikoli ne boš znašel v situaciji, ko bi lahko tvoje omejitve postale nevarne, ali za tvoje bližnje ali pa družbeno.
Človeku je zmanjkalo argumentov, je pa dosegel svoje, dobil pozornost, čeprav samo s provokacijami. :))
Ja čestitam! Odprla si mi oči! Pa ti si balzam za to družbo! 🙂
Ko boš mama, bova pa še kakšno rekla na to temo. Z bejbisiterkami nima smisla razpravljat o določenih temah. :)[/quote]
Če bi kopica nasmeškov pomenila, da je zate vse le hec in provokacija, potem: ajd… Če pa želiš s svojim načinom podajanja prepričati koga v ljubezen, kot si jo razlagaš sam, ti to (vsaj kar se mene tiče) ne uspeva najbolje.
Uporabnica še ni izkusila materinstva, morda ga nekoč bo. Tebi pa – kakorkoli obračaš – to ne bo dano. Kajti funkcija starševstva mu vendarle ni enaka.
Utopično bi bilo pričakovati, da se povprašaš, če kot moški zaznavaš, kaj ženska čuti, želi, v čem ima možnost izbire in s čim se marsikdaj (po sili razmer) samo sprijazni. Živiš v prepričanju, da je idila za vse tri tisto, kar ti ustreza.
V bistvu je pokazal, kako se sooča s položajem, ko mu zmanjka argumentov, kakšen je v takšnih trenutkih njegov razpon odzivov in kako nizko se je pripravljen spustiti v svoji potrebi po samodokazovanju. Vredno pozornosti :-).[/quote]
Vidva oba… ne pametujta. 🙂
Ni mi zmanjkalo argumentov, ampak se mi preprosto ne ljubi. Imam preveč drugega dela. Mogoče, če bi šlo za kaj bolj pomembnega kot je poliamoria. Mene ta tema res tako zelo ne intrigira, da bi se z njo ukvarjal dan in noč. 🙂
Sploh pa mi je brez zveze se na forumu dajat z nekom, ki gre celo v takšni “ljubezenski” temi na nož in vidi v ljudeh, ki imajo drugačno mnenje, neke vrste nevarne elemente za družbo. Samo še to manjka, da me označi za protidržavni aparat. 🙂
Pa potem še ta silna ženska paranoja, da pišem pod milijon nicki, ker mi je res zeloooo pomembno, da proti poliamoriji prepričam celotno zemeljsko stvarstvo! Dajte se no malo skulirat!
Vprašal sem, če ima otroke. Jih nima. Ok, meni je to dovolj. Ne v smislu, da nima prav, ampak v smislu, da nima določenega izkustva v življenju, ki bi ji omogočalo še en, morda ne tako nepomemben pogled na to temo. Človek lahko tudi svoje prepričanje in pogled na določene stvari spremeni večkrat vživljenju. Ponavadi je to pogojeno z življenjskimi izkustvi.
Ne obsojam nikogar, nikomur nisem nevaren ne na forumu ne v življenju. Kar bi za “razvrednotenje” težko trdil. Ne vem pa zakaj bi moral zdaj svoj prav v nedogled tukaj dokazovat?
Meni ni treba secirat uvodnega teksta, ki je, mimogrede, zelo pavšalen in povprečen. Lahko razumemm tudi kakšen bolj zakompliciran tekst od tega, brez skrbi.
Ampak vse, kar razumemo, še ni nujno, da sprejmemo za svoje lastno stališče! Nikjer in nikoli!
Vsak ima pravico do svojega mnenja in do tega kako živi. Tudi v različnih življenjskih obdobjih. Tudi jaz in tudi “razvrednotenje”.
Ne pravijo pa kar tako: “If you’re not liberal when you’re young, you have no heart. If you’re not conservative when you’re older, you have no brain.”
Mislim, da je “razvrednotenje” še zelo mlada. Vsaj po srcu. 🙂
Pa lep dan še naprej vsem. In bodite malo bolj pozitivni, če se že razglašate za glasnike ljubezni. 🙂
p.s.
Zakaj zaključujem stavke s smajlijem? Ker sem družbi nenevaren in ker me to pisanje zabava ne jezi. 🙂
BTW, sem tudi to prebral: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/fabjan-alja.pdf
Kar je neprimerno boljši “tekst” od tistega “uvodnega”. 🙂
Tukaj podajam svoje mnenje o povedanemu, kot sledi:
Kot vzorčni primer poligamnega moškega, je vztrajni popolnočni dopisovalec, ki je sposoben, v narekovajih seveda, “ljubiti” minimalno vsaj dve istočasno, v nekaj dopisih povedal o sebi skoraj vse. Iz vsebine njegovih dopisov je razvidno, katere lastnosti mora poligamni posedovati, da je poliamorije sposoben. Povprečno razumnemnu človeku jasno razvidno, zakaj takega ravnanja, poliamorije, ni sposoben vsakdo, ki je običajni, povprečno duševno razviti človek iz množice. Bilo je navrženo, nekje zgoraj, da človek ni monogamno bitje morda tudi zato, ker je razpon njegovih emocij in razuma preveč širok, da bi jih lahko zapakiral le v enega partnerja. Ta trditev je povsem napačna! Iz dopisov vzorčnega primera poligamnega moškega namreč jasno sledi ravno obratno; razpon njegovih emocij in razuma je preozek, da bi jih lahko zapakiral le v enega partnerja. Žal se ta dotična poligamna oseba ravno zaradi te omenjene ozkosti, kot tudi duševne in duhovne siromašnosti, svojega stanja ne zaveda povsem in jasno, kot je bilo v zaključku pravilno ugotovljeno. Sluti sicer v obrisih, da nekaj ni v redu v njegovem ravnanju in delovanju, a ne ve, kaj to je.
Ta ugotovitev se lahko lahko brez sence dvoma prenese posplošeno na preostale poligamne moške. Še najbolje bi bilo zato za obravnavani vzorčni primer (domnevno) poligamnega moškega, da je vse skupaj res le njegova domiselna provokacija, za katero je seveda potrebno veliko znanja in poznavanja skrajnih ekstremov, v negativnem smislu seveda. Njegovo izvajanje, četudi je lahko le provokacija, je odlično razjasnilo vzroke za poliamorijo. Če pa ni provokacija, se ni za bati preostalim povprečno razumnim, duševno in duhovno razvitim in osveščenim ljudem, da bi poligamija postala prevladujoče stanje v monogamni družbi. Ta strah odpade preprosto zato, ker takih ekstremnih odstopkov v negativno smer, kot je omenjeni mejni primer poligamnega moškega, ni prav veliko in so prej izjema, kot pravilo. Polega tega tudi žensk, ki bi jih intelektualna, duševna in duhovna siromašnost takih ekstremov, navduševala za poligamijo, torej minimalno po dve na en tak mejni primer, zagotovo ni na odmet.
Pa lep pozdrav.
Saj se strinjam. Lahko pa tebe vprašam(o), če si kdaj ljubil eno osebo in ona tebe? :)) Ampak saj odgovor je nepomemben. Morda boš napisal, da nisi, morda pa boš napisal, da si, ampak ti to ni bilo dovolj. Potem bi te lahko vprašal, kaj ti je manjkalo in jaz bi te vprašal ali misliš, da tega ne moreš najti v eni osebi itn. :))
Vsak živi po svojih izkustvih in prepričanjih. Jaz pravim, dokler drugemu ne delaš škode, je ok, sicer je vredno obsojanja. Tukaj pa tako samo izmenjujemo določena prepričanja, poglede.
S tem se absolutno strinjam. Razumem pa, da človek, ki gleda skozi daljnogled, ne vidi bližnjih objektov, saj njegov um dojema in razume le tisto, kar on sam vidi v svojem objektivu. Je pa res, da vsak presoja subjektivno in tukaj lahko do onemoglosti zatrjujemo kdo vidi široko in kdo ozko.
Da pridemo debati (morda) do dna bi bilo potrebno, da avtor podrobno razčleni pomen besedne zveze “da je njegov razpon emocij preširok”. Kaj za vraga sploh to pomeni v njegovi predstavi? Meni se zdi, da če je razpon emocij res tako širok, da je to le pozitivno, saj lahko tako tudi več sprejememo od drugega, kar nas lahko v neki situaciji zadovolji. Če pa je naš razpon ozek, pa nas ne more, saj ima običajno tudi oseba, ki nas je pritegnila, podobno ozek/širok razpon, kot mi sami. Zato imamo le občutek, da nas ta ENA oseba ne zadovolji. Problem je torej v nas.
Saj se strinjam. Lahko pa tebe vprašam(o), če si kdaj ljubil eno osebo in ona tebe? :)) Ampak saj odgovor je nepomemben. Morda boš napisal, da nisi, morda pa boš napisal, da si, ampak ti to ni bilo dovolj. Potem bi te lahko vprašal, kaj ti je manjkalo in jaz bi te vprašal ali misliš, da tega ne moreš najti v eni osebi itn. :))
Vsak živi po svojih izkustvih in prepričanjih. Jaz pravim, dokler drugemu ne delaš škode, je ok, sicer je vredno obsojanja. Tukaj pa tako samo izmenjujemo določena prepričanja, poglede.[/quote]
A sem koga obsojal?
Sem ljubil in ljubim. Imam eno partnerko. In mislim, da bom imel vedno samo eno partnerko .Ni potrebe po več. Imam pa dva otroka. Sem zaradi tega že poliamoren? 🙂
Sem pa mogoče tudi zelo nazadnjaški in se ravnam po družbenih normah in spoštujem zakone. Ne želim si nikakršne revolucije glede tega, ne čutim in nikoli nisem čutil potrebe po revolucionarnih spremembah v partnerskih zvezah. Ena zakonska žena mi je dovolj zaenkrat in v takšni zvezi sem zelo srečen. Mislim, da zelo dobro funkcioniramo.
Če druge osrečuje kaj drugega, pa tudi prav. Če bodo izbojevali, da bo to tudi družbeno in zakonsko sprejemljivo, tudi prav. Ne bom se pa jaz boril za pravice poliamoristov. Bi mi prehitro zmanjkalo argumentov. 🙂
Saj se strinjam. Lahko pa tebe vprašam(o), če si kdaj ljubil eno osebo in ona tebe? :)) Ampak saj odgovor je nepomemben. Morda boš napisal, da nisi, morda pa boš napisal, da si, ampak ti to ni bilo dovolj. Potem bi te lahko vprašal, kaj ti je manjkalo in jaz bi te vprašal ali misliš, da tega ne moreš najti v eni osebi itn. :))
Vsak živi po svojih izkustvih in prepričanjih. Jaz pravim, dokler drugemu ne delaš škode, je ok, sicer je vredno obsojanja. Tukaj pa tako samo izmenjujemo določena prepričanja, poglede.[/quote]
A sem koga obsojal?
Sem ljubil in ljubim. Imam eno partnerko. In mislim, da bom imel vedno samo eno partnerko .Ni potrebe po več. Imam pa dva otroka. Sem zaradi tega že poliamoren? 🙂
Sem pa mogoče tudi zelo nazadnjaški in se ravnam po družbenih normah in spoštujem zakone. Ne želim si nikakršne revolucije glede tega, ne čutim in nikoli nisem čutil potrebe po revolucionarnih spremembah v partnerskih zvezah. Ena zakonska žena mi je dovolj zaenkrat in v takšni zvezi sem zelo srečen. Mislim, da zelo dobro funkcioniramo.
Če druge osrečuje kaj drugega, pa tudi prav. Če bodo izbojevali, da bo to tudi družbeno in zakonsko sprejemljivo, tudi prav. Ne bom se pa jaz boril za pravice poliamoristov. Bi mi prehitro zmanjkalo argumentov. :)[/quote]
Ne vem, nisem bral vsega. Saj nisem napisal, da si koga obsojal. Zdelo pa se mi je, da si ti tisti, ki zagovarja poliamorijo. Verjetno sem zamenjal? Če ja, se opravičujem. Tudi sam sagovarjam enega partnerja in verjamem, da je vsak lahko srečen z enim samim. Verjamem pa, da lahko koga osrečuje tudi kaj drugega, vsaj nek določen čas.