Poliamorija-ljubiti več kot enega
Res ne razumete…če imaš lahko več otrok enako rad…zakaj ne moreš imet odraslih oseb enako rad??? Kje pa to piše? Da imaš lahko rad samo VEČ otrok, odraslih pa ne? No, to je skregano z logiko…in ne tisto, da lahko imaš rad več naenkrat. In nikjer ne enačim ljubezni do otrok z odraslimi….samo na primeru sem povedal, kako imeti rad VEČ.
Skratka, po tvoje je PRAVILNO imeti rad več otrok, in NEPRAVILNO imeti rad več odraslih? Hm…zanimivo.
Govora je o ljubiti, ne o imeti rad.
Ko nam je kdo pri srcu, rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. Običajno imamo radi kar nekaj ljudi, otroke, starše, sorojence, prijatelje, tudi drugega spola. Naša čustva do njih so si podobna.
Za nasprotni spol, na katerega nismo vezani enako, kakor smo na otroke, sorojence, starše in prijateljev, običajno ne rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. To osebo ljubimo. S tem povemo, da se čustvo, ki ga čutimo do nje, razlikuje od čustev, ki jih čutimo do tistih, ki jih imamo radi in so nam dragi. Da je to čustvo drugačno, enako kakor je drugačen odnos, ki ga ti dve osebi vzpostavita.
Ti, očitno, ne ljubiš, znaš pa imeti rad, zato te tudi tako zmede razlikovanje med ljubiti eno osebo in imeti rad več ljudi, kar jih resnično lahko imamo.
Govora je o ljubiti, ne o imeti rad.
Ko nam je kdo pri srcu, rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. Običajno imamo radi kar nekaj ljudi, otroke, starše, sorojence, prijatelje, tudi drugega spola. Naša čustva do njih so si podobna.
Za nasprotni spol, na katerega nismo vezani enako, kakor smo na otroke, sorojence, starše in prijateljev, običajno ne rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. To osebo ljubimo. S tem povemo, da se čustvo, ki ga čutimo do nje, razlikuje od čustev, ki jih čutimo do tistih, ki jih imamo radi in so nam dragi. Da je to čustvo drugačno, enako kakor je drugačen odnos, ki ga ti dve osebi vzpostavita.
Ti, očitno, ne ljubiš, znaš pa imeti rad, zato te tudi tako zmede razlikovanje med ljubiti eno osebo in imeti rad več ljudi, kar jih resnično lahko imamo.[/quote]
Ne, ne in še enkrat ne…svoje otroke imam rad…svoji dve partnerki pa ljubim. To je dejstvo. In še kako ločim.
Očitno poliamorija ni za vse, zato pa takšno pojmovanje in zgražanje, a ne? Če nisi sposobna ljubiti dva…ali kakorkoli te jaz ne obsojam…nimam za kaj. Zakaj potem drugi nas obsojate, ki lahko ljubimo več? Čudno, res čudno…jaz se na druge ne spravljam.
Aha, še nekaj velikokrat preberem tu na forumih. Vsi se zgražate nad varanjem, kako je nemoralno itd…ker ni prisotne iskrenosti, zaupanja…itd. Zakaj se potem zgražate nad nekomu, ki ljubi dve ženski in je ogromno zaupanja in iskrenosti? Ne razumem, oprostite ampak res ne razumem. Torej se zgražamo nad vsem, a ne? Hja, takšni smo slovenceljni, hihi. Kar je slabo, delamo na tem, da bo JA še slabše…kar je pa dobro, smo pa do konca fouš.
Govora je o ljubiti, ne o imeti rad.
Ko nam je kdo pri srcu, rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. Običajno imamo radi kar nekaj ljudi, otroke, starše, sorojence, prijatelje, tudi drugega spola. Naša čustva do njih so si podobna.
Za nasprotni spol, na katerega nismo vezani enako, kakor smo na otroke, sorojence, starše in prijateljev, običajno ne rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. To osebo ljubimo. S tem povemo, da se čustvo, ki ga čutimo do nje, razlikuje od čustev, ki jih čutimo do tistih, ki jih imamo radi in so nam dragi. Da je to čustvo drugačno, enako kakor je drugačen odnos, ki ga ti dve osebi vzpostavita.
Ti, očitno, ne ljubiš, znaš pa imeti rad, zato te tudi tako zmede razlikovanje med ljubiti eno osebo in imeti rad več ljudi, kar jih resnično lahko imamo.[/quote]
Ne, ne in še enkrat ne…svoje otroke imam rad…svoji dve partnerki pa ljubim. To je dejstvo. In še kako ločim.
Očitno poliamorija ni za vse, zato pa takšno pojmovanje in zgražanje, a ne? Če nisi sposobna ljubiti dva…ali kakorkoli te jaz ne obsojam…nimam za kaj. Zakaj potem drugi nas obsojate, ki lahko ljubimo več? Čudno, res čudno…jaz se na druge ne spravljam.
Aha, še nekaj velikokrat preberem tu na forumih. Vsi se zgražate nad varanjem, kako je nemoralno itd…ker ni prisotne iskrenosti, zaupanja…itd. Zakaj se potem zgražate nad nekomu, ki ljubi dve ženski in je ogromno zaupanja in iskrenosti? Ne razumem, oprostite ampak res ne razumem. Torej se zgražamo nad vsem, a ne? Hja, takšni smo slovenceljni, hihi. Kar je slabo, delamo na tem, da bo JA še slabše…kar je pa dobro, smo pa do konca fouš.[/quote]
Nobenega zgražanja ni v mojem pisanju, zgolj razmišljanje. Če ti in tvoji dve ženski verjamete, da je to, kar vas povezuje, ljubezen, zakaj pa ne? Zame ni, ampak to je nepomembno. Pomembno je le, da ste se našli skupaj trije, ki ljubezen doživljate na enak način in ste v tem svojem odnosu vsi trije srečni. Predvidevam, da obe vesta ena za drugo.
Le tega ne razumem, zakaj čutiš potrebo po tem, da v svoj pogled na ljubezen prepričuješ druge. Če ti verjameš vanj in si našel ženski, ki ga delita s tabo, zakaj preprosto ne uživaš v njem, namesto da se počutiš ogrožen, ko vidiš, da ga večina ljudi ne deli s tabo? Morda v sebi vendarle dvomiš v to, v kar želiš verjeti? Ali pa morda lažeš vsaj eni od žensk, ker se bojiš, da ne bi delila tvojega pogleda na ljubezen in bi porušila tvoje idealno življenje? Ali pa morda ni vedela in je do razveze prišlo, ko je izvedela, zato moraš zdaj najti dokaz, da si imel “prav” ti in se je “motila” oziroma se še vedno “moti” ona?
V ljubezni ni prav in narobe, so le ljudje s podobnimi pogledi nanjo. In dokler nikogar ne siliš, naj sprejme tvojo vizijo ljubezni in jo vidi tam, kjer jo vidiš ti, čeprav je zanj tam ni, je vse ok. Ko pa začneš ljudi posiljevati s svojo idejo ljubezni, pa žal ni več. Eno je nestrinjanje in različni pogledi na ljubezen, drugo je prepričevanje v svoj prav. Jaz tebe ne prepričujem v nič, se pa s tabo ne strinjam. Ampak, kdo sem jaz, da bi moj pogled na ljubezen mogel imeti kakršen koli vpliv nate, ko pa vendar v to, kar čutiš in živiš, verjameš?
Ne prepričujem nobenega 🙂 Mogoče sem nastopil malo “grobo” 🙂
Da komentiram…Aha, obe vesta druga za drugo…sta tudi zelo dobri prijateljici. Seveda uživam v vsem. Še manj pa, se ne počutim nič ogroženo. Sem le tak, da ravno ne gledam na to, kaj bodo drugi rekli.
Konec koncev pa je važno, kako mi trije gledamo drug na drugega. Obe ljubim neskončno, obe spoštujem, se z obema ujemam..obe mene ljubita…seveda pa dajemo otroke na prvo mesto. Da so veseli, zdravi in da je za njih in njihovo življenje lepo poskrbljeno. TO nam je pa glavno 🙂 No, to je delček moje zgodbe in pogleda na odnose.
In ja, vsak ima svoje mnenje 🙂 Nestrinjanja so pa itak v vseh temah 🙂 Kam bi pa prišli, če bi vsi isto hoteli?
Človek se lahko zavestno odloči za marsikaj, tudi cel kup nenaravnih stanj kot je poliamorija.
Zakaj nenaravna? Ker temelji na odkritosti, neposesivnosti itd.
Zato, da bo človek sledil naravnemu instinktu in se dol dal z več osebami, ki ga privlačijo, se bo moral odpovedat mnogim prav tako naravnim občutkom in nagonom. Že zato, ker nismo z vsemi ljudmi enako kompatibilni, je nemogoče zagotovit neko idealno stanje, v katerem bi bili vsi enako “ljubljeni” in če tega ne dosežeš, torej poliamorije ni. Vedno je nekdo v prednosti. Tudi v haremu niso bile vse ženske neako pogosto poseksane. 🙂
Z uporabo kakšnih opojnih substanc in kakšno konkretno diagnozo psihiatra bi a mogoče vendarle šlo….
Zakaj tako ostro, hehe..? Bistvo tega trikotnika ni v odnosu moški/ženska, ampak v odnosu do otrok, zato jih avtor tudi tako poudarja. Za vsakega od trojice je njegova družina otrok, tisti, ki ga resnično ljubijo, je otrok. Ne moški ali ženska. Ta je le dodatek k temu, kar imajo. Podobno kakor pri tistih, ki so ohranili zelo močno vez s primarno družino. Zanje je partner »dodatek k« tej družini, ne nekdo, s katerim bi imeli potrebo ustvariti svojo dvo ali več člansko družino in globok odnos. In potem je keč le v tem, da najdejo nekoga, ki deluje enako kakor oni, in mu distanca, ki jo takšen odnos vzpostavlja, odgovarja.
Ne vem, zakaj bi za to bila potrebna diagnoza in zakaj bi morali biti vsi “zdravi”. Tem trem to odgovarja. O preteklosti teh dveh žensk ne vemo nič in tudi o tem ne, ali sta dejansko srečni ali ne. Če pa verjamemo avtorju, to pomeni, da sta, najsi navzven delujeta šibko ali močno, v sebi samozadostni. Svojo družino imata v otroku, on je le prijeten dodatek, ki jima omogoča, da ne pogrešata seksa in čustev. Ker ta čustva niso ljubezenska, romantična ali kakor koli že se poimenuje to, kar v ljubezenskem odnosu eden do drugega čutita moški in ženska, tudi nimata občutka zapostavljenosti, tekmovalnosti, prizadetosti, izdanosti ali česar koli že ob prisotnosti druge ženske, in sploh ne razmišljata o tem, da je ena na prvem ali drugem mestu. Iz njima (ne)znanih razlogov je njima odnos, ki jima spontano omogoča distanco in površinskost, dovolj, on pa iz njemu (ne)znanih razlogov tudi nima potrebe po tem, da bi z nekom razvil odnos, v katerem bi moral biti s srcem, dušo in telesom. Z veliko verjetnostjo bi takšen odnos vsakega od njih dušil, ker bi od njih terjal preveliko predanost, tako pa imajo družino, seks in čustva, ki se nam morda zdijo površinska, zanje pa so ravno prav globoka, ne da bi morali razviti odnos, ki bi od njih terjal, da v njem dejansko so. Tukaj je torej sporna le uporaba besede ljubiti in vključenost seksa, sicer pa se odnos ne razlikuje bistveno od tistega, v katerega so enakovredno vključeni starši, prijatelji …, le da tam to ni tako očitno, ker se ne govori o ljubezni, če pa se, se jo razume v smislu »imeti rad«. Ampak tudi tam ni partnerskega odnosa, v katerem bi nekoga ljubil, ampak je odnos, v katerem ima nekdo enakovredno rad več ljudi, a se zaradi tega nihče ne počuti ogroženega, ker so skupaj ljudje, ki enako čustvujejo in jim ustreza enake vrste odnos. In seveda zato, ker ni vključen seks, ki je za večino ljudi edini mejnik tega, kaj je v odnosih lahko sporno in zaradi česar se je potrebno razburiti.
@razvrednotenje
a ti imaš svoje otroke? Si mati? Si morda oče? Meni se zdi, da ne.
Nekoč sem nekaj podobnega poslušal od osebe, ki seveda pri svojih 30+ še ni imela niti ene resne zveze, obsedena pa je bila s fiksno idejo o tem, da mora svoj genski zapis prenesti na svoje potomce. Ampak ideja o monogamiji tej osebi ni najbolj dišala. In je razvila tezo o tem kako je super živet v skupnosti, kjer tvoje otroke vzgaja čim več oseb, saj tako otrok najbolj napreduje, poleg tega pa še sam od več oseb lahko pobereš več pozitivnega kot od ene same. Poliamorija? Komuna? Karkoli.
Vse te ideje so padle v vodo, ko je ta oseba postala starš. Poliamorija se je obnesla natanko 2 meseca.
Hvala bogu če ti vsa ta silna teorija deluje tudi v praksi. Ne obsojam nikogar, živite kakor hočete. Kakor si boste postlali, tako boste spali. 🙂 Ampak meni se zdi, da vas večina samo teoretizira in fantazira. Tudi komunizem je na papirju super. V praksi pa se ne obnese. In se nikoli ne bo. Človek je že po nagonu preveč egoistično bitje. Ta nagon je potreboval, ga potrebuje in ga bo potreboval, da bo lahko preživel, da bo zmagal v boju za obstanek.
Vem, da se danes na različnih področjih pojavljajo različne teorije o tem kako je skupinski duh nekaj naprednega, skratka progresivne ideje, ki naj bi tudi sicer omogočale napredek. Ampak zaenkrat so vse takšne ideje slej kot prej naletele na kakšen šibki člen.
Poliamorija? Še komunzem se mi zdi bolj verjeten. Je vsaj utemelejn na razumu, nekaj kar lahko kontroliraš. Čustva pa težko diktiraš.
Nanaša se na poliamorijo, mislim, da je to očitno. 🙂
Želim ti, da najdeš nekoga, ki bo razmišljal tako kot ti, pa da skupaj najdeta še koga, ki bo tako razmišljal kot vidva. Da ne bosta obsojena na dolgočasnost monogamne zveze. 🙂
Ne bit pa preveč presenečena, če za takšen podvig ne bo veliko kandidatov. 🙂 Srečno! 🙂
Ojoj, hehe.., ampak ti si res primerek sicer čisto spodobno inteligentnega človeka, ki mu ujetost v svoj lastni okvir povsem zablokira sposobnost razumevanja čisto preproste logike drugega le zato, ker mu je tuja in bi moral, če bi jo hotel razumeti (ne pa tudi sprejeti), svoj ustaljeni zorni kot za nekaj stopinj premakniti, vendar to tako ogroža njegovo že ustvarjeno podobo o nečem, da so napadalnost, cinizem, prisiljena toleranca in pokroviteljsko žuganje največ, kar je sposoben dati od sebe. Vendar tvoj primer lepo pokaže, kako je mogoče, da nekdo govori eno in drugi sliši drugo. To je na osebni ravni zoprno, na družbeni pa je lahko nevarno, če je predmet debate manj nepomemben od poliamorije in takšni posamezniki ustvarijo kritično maso.
Najlepša hvala za lepe želje, vendar zame, monogamno, ne pridejo v poštev 🙂
:))))
Mogoče pa je edian težava v tem, da ti ne znaš ne pisat ne razlagat tistega, kar v resnici misliš.Velike ideje običajno potrebujejo malo besed.
Potem pa je problem v ljudeh, ki da so za družbo nevarni 🙂 Daj, skuliraj se! 🙂
Razumem jaz tvojo logiko. Ampak logik je več. Vse, kar je logično pa ni nujno res, ni nujno pravilno, kaj šele edino pravilno itd. V filozofiji recimo je marsikaj logično, pa vseeno vse ni izvedljivo v praksi. Ne ti men o logiki prosim.
Problem takšnih odprtih (nad)ljudi (to sklepam šele po tvojem zadnjem postu v katerem kažeš svojo namišljeno superiornost) kot si ti pa ni v tem, da jih drug ne bi razumeli. Problem je, da hočejo na druge gledat zviška. To, da bi druge želeli prepričat v svoj prav jim niti ni v interesu. Ker če bi bili vsi kot oni, potem oni (spet) ne bi bili nič posebnega.
Kje je moj zorni kot pa se tebi punči sploh ne sanja, zato prosim lepo, ne bluzi, vsaj ne o meni, ker se smešiš. Kaj pa ti sploh veš o meni, da premoreš toliko velikih besed? Aja, verjetno si študirala kakšnih 20 let in imaš najmanj magisterij in kdo se bo s tabo? 🙂
Ja, ko srečam takšne, se še sam sramujem svoje izobrazbe… 🙂
Kaj naj drugega rečem, hehe.., kot še enkrat ojoj.
Žal mi je, da sem prizadela tvoj ego, ampak ti resnično ne razumeš zapisanega, zato si tudi ves čas odgovarjal povsem nepovezano s sestavkom. In tvoje nerazumevanje žal nima nobene zveze s tem, da bi bil sestavek napisan zapleteno in z uporabo velikih besed, niti z izobrazbo, temveč le z osnovnim interesom za človeka in željo, da bi razumel še koga drugega razen sebe. V tebi te želje ni, zato tudi nenehno izhajaš iz sebe in bereš le tisto, kar hočeš videti, ne tistega, kar piše.
Seveda je logik več, a ravno zato, ker so, se moramo potruditi, da razumemo tudi logiko drugega. Besedo logika lahko nadomestiš tudi s pogledom na svet, če ti je to bližje, z različnimi načini čustvovanja ali s čimer koli že, kar nas razlikuje. Če bi ti sestavek razumel, bi bili tvoji odgovori, žal, drugačni. Vendar ga nisi.
Zakaj je tvoj odnos do ljudi potencialno družbeno nevaren? Ker se svojega nerazumevanja ne zavedaš in v dialogu samozavestno vztrajaš pri svojem, ne da bi se ustavil in se vprašal: Česa ne razumem? Tega vprašanja tudi meni nisi zastavil, čeprav te ves čas opozarjam, da ne razumeš. Virtualno in anonimno si nasilen in žaljiv zgolj pisno, v primernih družbenih okoliščah, ko bi se okoli tebe zbralo več ljudi, podobnih tebi, in bi ti dali občutek varnosti, pa bi lahko postal nasilen tudi fizično. Tvoj tip dojemanja sveta, ki ne vključuje zanimanja za ljudi, je namreč zelo hvaležen za sprejemanje fundamentalizma. In tega se je danes, ko se krepi iracionalno sovraštvo do drugačnih in drugih, na primer tujcev, resnično za bati.
Zdaj pa naj to odpisovanje zaključim. Upam, da ne boš tudi tega dojel kot težnjo po superiornosti, ki je (zdaj pa sem superiorna) le priročen izgovor za opravičevanje lastnega občutka manjvrednosti. Ampak osebnostne moči ne boš zgradil s tem, da se braniš z napadom na drugega, temveč s tem, da boš vzel na znanje lastne šibkosti, jih odpravil in se okrepil kot Človek.
Govora je o ljubiti, ne o imeti rad.
Ko nam je kdo pri srcu, rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. Običajno imamo radi kar nekaj ljudi, otroke, starše, sorojence, prijatelje, tudi drugega spola. Naša čustva do njih so si podobna.
Za nasprotni spol, na katerega nismo vezani enako, kakor smo na otroke, sorojence, starše in prijateljev, običajno ne rečemo, da ga imamo radi ali da nam je drag. To osebo ljubimo. S tem povemo, da se čustvo, ki ga čutimo do nje, razlikuje od čustev, ki jih čutimo do tistih, ki jih imamo radi in so nam dragi. Da je to čustvo drugačno, enako kakor je drugačen odnos, ki ga ti dve osebi vzpostavita.
Ti, očitno, ne ljubiš, znaš pa imeti rad, zato te tudi tako zmede razlikovanje med ljubiti eno osebo in imeti rad več ljudi, kar jih resnično lahko imamo.[/quote]
Iz sorodne teme;
http://med.over.net/forum5/read.php?51,6103171
………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Citiram:
Vprašanje: Je mogoče ljubiti dva človeka naenkrat?
Odgovor (Dr. Milivojević): Seveda je mogoče. Tudi mati ima lahko rada več otrok…
Vprašanje: Dr. Milivojević, ste se tudi vi kot mladenič ali morda že kot mož soočali z napačnimi predstavami o ljubezni? Kako ste jih sami spreminjali?
Odgovor (Dr. Milivojević): O, mnogih napačnih predstav sem se moral znebiti. Predvsem sem jih poenostavljal…
……………………………………………………………………………………………………………………………………………
Videti je, kot da se ta človek ni znebil še čisto vseh napačnih predstav? Zato je morda malo prehitro napisal tisto knjigo o temi, ki jo tako radi papagaji jemljejo za osnovo in jo citirajo. Ko se bo znebil vseh napačnih predstav, bo gotovo napisal popravljeno verzijo, ki napačnih predstav ne bo vključevala. Ubogi papagaji tedaj…
Čuden zapis tole. Če je razpon njegovih emocij in razuma res tako zelo širok (karkoli že s tem misliš), pomeni, da jih nekdo lahko oddaja. Če jih lahko oddaja, jih lahko z vso to širinoi, ki jo premore, tudi prejema. Ne vidim problema za monogamijo. Je pa res, da si malokdo prizna, da je potrebno za to tudi malo več delati na sebi. :))