Lep pozdrav vsem tistim, ki veste kako je ko izgubite bližnjo osebo.
22.10.2015 mi je umrl oče, 62 let star, bolan že skoraj celo moje življenje (štejem jih 21let). zbolel na pljučih, sladkorna, zadnjih 5 let invalid brez ene noge, hudo je res hudo… ampak je res bil borec. Umrl mi je v bolnišnici (odpoved vseh organov, sepsa, …) ne bi na dolgo o tem..skratka hudo mi je blo.. tolažim se s tem, da je rešen vseh bolečin, ampak jaz sem edina njegova hčerka. Med nama je res bila lepa vez, imel me je zelo rad me ščitil in vse..sedaj sem ostala sama z mamo ki tudi ni popolnoma zdrava..živiva na kmetiji tako da dela je dosti..ampak pogrešam…tako zelo…jočem se na samem, vera mi nekako pomagam sanjam ga skoraj vsak dan, mislim vsako minuto nanj, vidim ga vsepovsod…boleče zelo…:(
ko bi se vsaj kdo našel na tem forumu, ki ve kako je ob tej izkušnji in da bi se pogovorila v živo na kavi (meni to pomaga)..aja sem pa iz savinjske(velenje)…lp…

Moje iskreno sožalje. Tudi jaz sem izgubila tata, ko ni imel še niti 60 let. Bila sem še mlada punca. Bilo m je strašno hudo, še bolj hudo je bilo takrat, ko je zbolel za rakom in se nam je vsem skupaj sesul svet.
Pred par leti mi je umrl brat, tudi huda bolezen, niti 58 let. Oktobra lani mi je umrla mama. Jočem vsak dan, s solzami sperem bolečino in razmišljam o vseh stvareh, ki so me vezale, o spominih, ki ostajajo.
Le čas ozdravi bolečino, spomini pa ostajajo. Drži se! Mnogo nas je, ki smo dali to skozi.