Ti bi imela vse, ne bi pa si rada zakomplicirala življenja, zato tudi nočeš iskati rešitev, ampak skačeš v ekstreme, da dobiš potrditev, kako ni mogoče nič spremeniti. Ostarele starše v drugih krajih imajo številni ljudje, pa morajo to težavo nekako reševati. Otroci študirajo in jih do samostojnosti loči še nekaj let, torej bi si lahko določila vsaj časovni rok, ko bi se lahko kaj spremenilo, a si ga nisi. Tvoje razmišljanje o prodaji hiš je banalno, ker je vmesnih rešitev še cel kup. Tvoja prva misel, da eden od vaju pusti službo, ne pa, da jo začne iskati drugje, podobno ali drugačno, pa tudi kaže, da raje uživaš v sladko-trpkem mučenju zaljubljenosti, kakor da bi se soočila z ovirami in si dolgoročno uredila življenje. Sanjaš o lahkotnem življenju v njegovem objemu brez kakršnih koli težav, ne o realnem življenju, v katerem skupaj premagujeta ovire in sta si v pomoč, četudi sta preutrujena, preveč pod stresom, pod pritiski ali kaj podobnega za to, da bi se lahko neobremenjeno predajala čarom čustev in čutov.
Očitno ti do tega, da bi tvoja zaljubljenost na daljavo postala ljubezen z bližino, vendarle ni toliko, kolikor misliš, da ti je. Si o tem, da si želiš živeti v dvoje, sploh kdaj govorila s svojimi otroki? Si to, da bi rada novo življenje z novim moškim v morda novem kraju, povedala staršem, ali pa svoja čustva skrivaš in so kakor tvoj skrivni svet, v katerega se umikaš, da bi ti bilo vsaj za trenutek lepo, a si s tem na glavo ne nakoplješ težav?
Očitno te je strah odziva bližnjih, ker bi tvoj nov začetek spremenil tudi njihova življenja, zelo verjetno pa te je strah tudi spremembe, ki bi jo nov začetek prinesel zate, zato raje molče »trpiš« v hrepenenju, ki je za zdaj izpolnjeno vsaj ob koncu tedna. Ker, kot kaže, tudi tvoj partner v resnici noče živeti s tabo in ni pripravljen na težave, ki bi jih moral premagati, da bi lahko bila skupaj, zato je zelo razumevajoč in ga takšen odnos ne bremeni, ampak bogati. Tako sta zdaj na isti valovni dolžini in sta usklajena. Če bo tako ostalo še naprej, lahko vajina skupna pot na daljavo traja, če pa si bo eden od vaju zaželel drugačen odnos, se bosta morala spustiti na realna tla. Ampak takrat bosta tudi drug drugega ugledala v realni luči in morda ne bosta več videla tega, kar vidita zdaj, ko je vajin odnos lahkoten, neobvezen in distanciran od realnega vsakdana, ker bosta takrat pokazala tudi tiste svoje lastnosti, ki so zdaj prikrite. In takrat se lahko vajina zgodba razvije tudi v kakšno drugo smer.

Tvoj problem ni zaljubljenost, ampak strah pred realnostjo.

Res je, preveč razumevanja s strani partnerja v tem primeru lahko pomeni tudi, da si ne želi dovolj zaživeti s teboj. Razumevanje zato ni vedno nekaj pozitivnega. Sem imel podobno izkušnjo, ki pa je nisem rešil z razumevanjem, ampak sem “pritisnil”, saj mi tak odnos na daljavo ni ustrezal. In danes živiva skupaj in prav nihče ne obžaluje. Prepričan sem, da je moj pritisk njo nekako pritisnilo ob zid a hkrati ji je vlival pogum in zaupanje, da se tveganje splača.
To, da ti on govori (ali pa ti njemu oziroma nam), kako si želi zaživeti s teboj, pri tem pa ne naredi ničesar, da bi se to uresničilo, zame ni želja, pač pa sanjarjenje. Zdaj pa pomisli, če si kdaj v sanjah imela kak nadzor ali kontrolo nad tem, kaj se bo zgodilo. V življenju (se pravi v budnem stanju) to imaš, ampak je treba ukrepati, je treba iz cone ugodja, je treba tvegati.

Če pogledamo tvoj rezime, ki je nekakšna neužitna godlja, lahko ugotovim, da je človek brez svojega mnenja, ki zbira predloge po forumih, kaj naj naredi iz svojega življenja, nekaj ubogega.

Dejstvo je, da je realno skupno življenje nekaj drugega, kot ujčkanje v objemu na vsake kvatre. Glede na to, da že za prvi preprosti problem, kot je razdalja od A do B, nista ali nisi sposobna sama najti rešitve, brez da bi prosila za pomoč neznance na forumu :-), zna biti, da bodo ostale težave v realnem skupnem življenju, če do njega slučajno pride, oklestile tvoje ali njegovo veselje do ujčkanja v objemu. Boš za vsako od teh težav vprašala za rešitev na monu?

Še enkrat; Človekov najboljši svetovlec je čas. Ne neznanci na forumih.
In tole;

Torej, če naredim povzetek vaših predlogov:
– začnem mislit nase, ker me v bistvu nihče ne potrebuje, ampak vse počnem, ker sama tako hočem in sem čustveno odvisna od staršev,
– starše dam v dom upokojencev,
– prodam hišo z vrtom, ker mi je samo v napoto, enako predlagam (zahtevam) partnerju,
– s kupnino kupiva skupno stanovanje za naju (otroci si bodo že pomagali),
– v službo vsaj eden od naju ne bi več hodl, ker bi bila predaleč, saj denarja tako ne bi več potrebovala, za naju bi bilo dovolj (za otroke bo pa že država poskrbela, saj so polnoletni in tudi, če še študirajo naju to ne moti)
– dve leti je dovolj zaljubljenosti (bogi moj partner je že čisto uničen od moje posesije), sedaj je čas za ljubezen, ker to dvoje je treba ločit, eno je bolj pristno čustvo od drugega
– in takrat bom spregledala, se srečala z realnim življenjem in partnerja zapustila ter ga začela sovražiti
In končno bom soočena sama s sabo, samostojna bom, brez staršev, otrok, ljubljenega, zaljubljenosti, ljubezni.
Svobodna, končno:)
Hvala vam, vsakemu posebej, še posebej houku, onetu in moderatorju dr. Marku Ivanšinu.
Ostalim komentatorjem pa 🙂 in ljubezni v življenju

Tole je navadno norčevanje iz vseh, ki so si vzeli čas za tvoje pisarije, ki so najverjetneje navadna provokacija, kot tudi tvoji nadvse nesmiselni zaključki na koncu teme. Zato, škoda časa.

Lep pozdrav
marinec

Zares hvala za komentar, mi je dal zelo misliti. Hvala, da ste si vzeli čas zame. Všeč mi je, ker ste brez hitrih, lahkotnih rešitev ter obtoževanja opisali moje stanje. Včasih človek, ki je vpet v neko ljubezensko razmerje, hkrati ima za sabo težke življenjske preizkušnje, mora bit odgovoren in skrben, itd. sam res ne more z neko distanco pristopit k reševanju svojega problema. Tudi leta, ki niso več najmlajša 🙂 pomagajo k nekemu vztrajanju v mrtvem teku, ki pa ne osrečuje. Taka brca v r.., kot ste mi jo vi pokazali mi je zelo všeč. Res sem vesela, da ste si vzeli čas zame in ste nekako opisali mojo situacijo, da jo lahko razumsko predelam in iščem rešitve. Ker odgovori nekaterih komentatorjev na moj zapis, da bi lahko rešila svoj problem zelo lahkotno, mi žal niso bili preveč v pomoč.

No, očitno je moja zadnja provokacija obrodila sadove, ker ste me šele sedaj (to je moj občutek seveda) vzeli resno in ste mi ponudili resne odgovore in razmišljanja. Sama se imam za resnega človeka in rada sprejmem tudi razmišljanje drugih, sploh tistih, ki so čustveno odmaknjeni od situacije.
Npr. odgovori v stilu Navedeno
življenje?Ta razdalja postaja vedno bolj mučna in naporna.[/quote

Če to ni dovolj dober razlog, da jo skrajšata, potem pa tudi … 🙂

Ali pa:
Po svoji, ker si čustveno tako vezana na njih, da si domišljaš, da bi vse propadlo, če in ne bi imela “pregleda” nad njimi….
Mislim, da ti bolj njih rabiš kot oni tebe…. :/

Hvala vam še enkrat, to, kar ste nazadnje zapisali mi je všeč, ker se ne postavljate nadme, kot sposoben rešiti vse probleme v vsaki situaciji in to takoj, ampak poveste svojo izkušnjo. Torej vsi smo samo ljudje, ne vedno najbolj močni, polni energije, idej, moči …
V življenju se vedno trudim, da nisem s svojim delovanjem breme drugim, včasih pa tudi pri petdesetih nisi najbolj pameten. Ta forum se mi je zdel zanimiv in sem upala, da lahko tudi meni ponudi rešitev oz. jo vsaj nakaže. Iz nikogar se nisem imela namena norčevat, kot me spodaj obtožuje houk, zato se opravičujem vsem, ki so si vzeli čas zame in mi kaj napisali. Lp

[/quote]

Če pogledamo tvoj rezime, ki je nekakšna neužitna godlja, lahko ugotovim, da je človek brez svojega mnenja, ki zbira predloge po forumih, kaj naj naredi iz svojega življenja, nekaj ubogega.

Dejstvo je, da je realno skupno življenje nekaj drugega, kot ujčkanje v objemu na vsake kvatre. Glede na to, da že za prvi preprosti problem, kot je razdalja od A do B, nista ali nisi sposobna sama najti rešitve, brez da bi prosila za pomoč neznance na forumu :-), zna biti, da bodo ostale težave v realnem skupnem življenju, če do njega slučajno pride, oklestile tvoje ali njegovo veselje do ujčkanja v objemu. Boš za vsako od teh težav vprašala za rešitev na monu?

Še enkrat; Človekov najboljši svetovlec je čas. Ne neznanci na forumih.
In tole;

Torej, če naredim povzetek vaših predlogov:
– začnem mislit nase, ker me v bistvu nihče ne potrebuje, ampak vse počnem, ker sama tako hočem in sem čustveno odvisna od staršev,
– starše dam v dom upokojencev,
– prodam hišo z vrtom, ker mi je samo v napoto, enako predlagam (zahtevam) partnerju,
– s kupnino kupiva skupno stanovanje za naju (otroci si bodo že pomagali),
– v službo vsaj eden od naju ne bi več hodl, ker bi bila predaleč, saj denarja tako ne bi več potrebovala, za naju bi bilo dovolj (za otroke bo pa že država poskrbela, saj so polnoletni in tudi, če še študirajo naju to ne moti)
– dve leti je dovolj zaljubljenosti (bogi moj partner je že čisto uničen od moje posesije), sedaj je čas za ljubezen, ker to dvoje je treba ločit, eno je bolj pristno čustvo od drugega
– in takrat bom spregledala, se srečala z realnim življenjem in partnerja zapustila ter ga začela sovražiti
In končno bom soočena sama s sabo, samostojna bom, brez staršev, otrok, ljubljenega, zaljubljenosti, ljubezni.
Svobodna, končno:)
Hvala vam, vsakemu posebej, še posebej houku, onetu in moderatorju dr. Marku Ivanšinu.
Ostalim komentatorjem pa 🙂 in ljubezni v življenju

Tole je navadno norčevanje iz vseh, ki so si vzeli čas za tvoje pisarije, ki so najverjetneje navadna provokacija, kot tudi tvoji nadvse nesmiselni zaključki na koncu teme. Zato, škoda časa.

Lep pozdrav
marinec[/quot

Hvala vam za vaše zapise. Seveda se vam ne bom opravičevala, ker ste si vzeli čas zame, ker ste to storili čisto prostovoljno. Nihče vas ne sili, da komentirate “pisarije”, ki so po vaše še provokacije (moj prvi zapis vsekakor ni bil). Morda bi bilo bolje, da ne bi komentirali in s tem prihranili ljudem na tem forumu marsikateri slab trenutek. Ste zelo vzvišeni, žaljivi in polni samega sebe. Vaš odgovor prav k ničemer ni pripomogel, da bi bolje razumela svojo situacijo in našla kakšen namig za reševanje le-te. Zame ste navaden nakladač, grob. Življenje razlagate, kot vsevedni bog, ki v želji, da izpade nekoliko bolj intelektualen doda še dva latinska izreka.
Pa lep pozdrav.

Življenje ?

Čutiš se prizadeta, ker si brala vse komentarje, ki so jih zapisali različni avtorji. Izrazili so svoje mnenje in svoj pogled na tvojo situacijo – čustveno distancirani, vsekakor. Pogledi so široki in glooki. To se čuti. Ljudje pa smo različni in vsak na svoj način izrazi svoje mnenje. Kot ve, zna in zmore.
Ne vzet komentarje, kot slabo ali zlonamerne ali jih tako prebrati. Pravijo, da kar tuakj prebereš izraziš svojo odsev, svojo sliko, s čemer se poponoma strinjam – verjemi izkusila.
Preberi in vzemi tisto, kar tebi odgovarja, se zazri vase in široko razmisli, kako bi reševala svoj problem. Res je, da si zaljubljena, čustveno bolj občutljiva in morda tudi ranljiva- ta hip. Kar si v skepl napisala, je resnično cinično porgljivo, tako si vzela, tako razumelai n takšen odgovor si tudi dobila.
Poglej… lepo je biti zaljubljen, lepo je hrepeneti, želeti in čutiti , da si ljubljen. Želim Ti, da traja. Ohrani to, ni vsakomur dano. Vem želela bi si več stikov, želela bi biti ves čas v fizičnem stiku z ljubljenim. Bodi vztrajna, prišel bo tudi ta trenutek. Če si nekaj močno želiš, se sčasoma totudi uredi. Vedi pa, da je ljubezen več kot fizična bližina in če je res kar pišeš, da je ljubezen obojestranska zdrži tudi na daljavo, morda še bolj in dlje.. Vse dobro Ti želim in naj traja.

Hvala, po zadnjih komentarjih vsaj vidim, da nisem vprašala nič nenormalnega in, da nisem čudakinja, ker si pač želim bit z nekom več, kot sem, pa trenutno ne morem oz. zmorem še. Se pa zavedam, da mi je res dano nekaj lepega in sem hvaležna, pa komurkoli že, da sem v življenju deležna dveh velikih ljubezni. Adela1, tudi tebi vse dobro.

Hvala, po zadnjih komentarjih vsaj vidim, da nisem vprašala nič nenormalnega in, da nisem čudakinja, ker si pač želim bit z nekom več, kot sem, pa trenutno ne morem oz. zmorem še. Se pa zavedam, da mi je res dano nekaj lepega in sem hvaležna, pa komurkoli že, da sem v življenju deležna dveh velikih ljubezni. Adela1, tudi tebi vse dobro.[/quote]

P. S.
Seveda se zavedam, da je moj sklep bil sarkastičen. Želela sem, da se tako bere. Kot odgovor na enostavne in brez vezne rešitve, ki so mi jih ponujali nekateri komentatorji. S tem sem želela samo to, da me vzamejo resno. To je samo za pojasnilo, pa saj najbrž ste to vsi razumeli.

Vsak od nas ti je napisal svoje mnenje, svoje poglede, ki bi ti lahko služili zgolj kot razmišljanje, ker kaj več ti noben forum ne more dati. Ti si vse skupaj raje vzela kot posmeh tebi in tvojim težavam in nam “vrnila” s temle zapisom, da se nam malo maščuješ, da potolažiš svojo ranjeno dušo…

Raje kot lastno razmišljanje, izven ustaljenih okvirjev imaš, da ti nekdo na pladnju servira rešitve. To si očitno tudi pričakovala – rešitve, in tako si nas tudi brala. Ker konkretnih rešitev ni bilo je sledila užaljenost. Rezultat te užaljenosti se zrcali v tvojih odgovorih.

Pogosto se dogaja, da ljudje odpirajo take in podobne teme, ki si jih gladko izmislijo. Meni je logično, da so odgovarjajoči nezaupljivi, ker si nihče ne želi biti izigran, ko z vso resnostjo odgovarja, s strani nekoga, ki mu je zgolj dolgčas.

Odgovor uporabnika “strahovi” je identičen tistemu kar smo ti ostali že prej napisali s to razliko, da te “za rokco vodi” od dejanskega stanja do rešitev in logičnih zaključkov, ki bi jih razmišljujoč človek sam dognal brez, da bi bil užaljen, ker je nekdo uporabil drugačen, bolj grob, direkten jezik.

Forum je prostor kjer nekdo izpostavi svoj problem, težavo, sodelujoči podajo svoja videnja iz svojih zornih kotov, mogoče še predloge, avtor pa o tem razmisli kaj od tega, če sploh kaj, bo uporabil in kaj od tega mu bo prišlo prav zgolj kot razmišljanje izven ustaljenih vzorcev. Popolnoma neproduktivno pa je “obračunavanje” s pišočimi, ki so si sploh vzeli čas in ti podali svoje mnenje.

Pa hvala ti, da si nam vsaj še kaj odgovorila, se zahvalila ;), ker mnogi po začetnem vprašanju, niti ne odpišejo več.

Že če pogledaš te svoje izjave, boš videla dvojnost: na eni strani si hvaležna, da ti je življenje podarilo še eno veliko ljubezen, kar je res redko, po drugi strani pa si odgovorna, skrbna itd. do vseh drugih, le do te ljubezni in tega moškega ne. Četudi naj bi ti pomenil tako zelo veliko, zanj nisi pripravljena razdreti svoje življenjske rutine in jo zgraditi na novo. Tvoja čustva ostajajo “abstraktna” in to ti povzroča težave. Ti temu praviš, da si preveč zaljubljena in bi glede na svoja leta morala biti bolj racionalna, lahko pa si to razložiš tudi tako, da ti takšna ureditev življenja in odnosov, kakor jo imaš zdaj, ne odgovarja več, in da je prišel čas, ko bi rada svoja čustva živela v realnem okolju in času, četudi razumsko tega še ne moreš sprejeti.

Morda bi vendarle počasi začela razmišljati o tem, kaj te tako ovira na poti do tega, da bi bila “odgovorna in skrbna” tudi do sebe in do moškega, ki ti toliko daje, in ne le do staršev in otrok. Ne vem, kakšen je tvoj odnos z otroki, vendar so že odrasli ljudje, s katerimi bi se morala pogovarjati tudi o svoji prihodnosti in željah. Svoja čustva pred njimi najbrž skrivaš zato, da jih ne bi prizadela, ampak oni lahko to čez čas dojamejo kot nezaupanje in se vprašajo, ali so svojo mamo sploh kdaj poznali, ko pa sploh niso vedeli, kaj vse se dogaja v njej.

Če te bodo podprli otroci, boš tudi lažje govorila s starši, ki so se navadili, da si jim na voljo in zagotovo ne bodo z navdušenjem sprejeli tvoje odločitve za nov začetek. Teoretično bi nam starši res morali privoščiti vso srečo, zlasti tebi, ki si eno ljubezen že izgubila, ampak tudi tisti bolj samostojni pogosto nezavedno ščitijo svoje interese in način življenja, ki so ga vajeni. Zato je čisto mogoče, da te bodo prepričevali, kako so tvoja čustva iluzija, kako si prestara, da bi čutila, kakor čutiš, kako da delaš napako, kako ti bo nekoč še žal, poti nazaj pa ne bo, ker boš ostala brez službe in hiše … in kako imaš v resnici čisto fajn življenje, zato naj vse ostane tako, kakor je.

Podobno bodo znali nate pritiskati tudi prijatelji In pri tem znajo biti uspešni, ker tudi ti v sebi dvomiš, da je to, kar čutiš, resnično, sicer tudi pomislila ne bi, da si je nenormalno želeti biti pogosteje z nekom, do katerega čutiš, kakor čutiš. Ampak glede na to, da vse to že ovira tvoje normalno delovanje, morda res ne bi bilo slabo, da bi se o tem, kako bi lahko zaživela skupaj, začela pogovarjati s partnerjem. Če bi ugotovila, da tudi njemu ni le do “abstraktne” zaljubljenosti, ampak je pripravljen tudi malo potrpeti, da bi lahko živela skupaj, bi o tem začela govoriti z ljudmi, pred katerimi zdaj svoje počutje skrivaš, da ne bi nekega belega dne mednje vrgla bombo in bi obstali v šoku, ko bi ugotovili, kako nesrečna si bila v času, ko so oni verjeli, kako zadovoljna in fajn si.

Če boš še dolgo samo čakala in naredila nič, se ti zna zgoditi, da te bodo čustva morila vedno bolj in te življenjske dvojnosti ne boš zdržala več, dokler na koncu ne boš počila. Uničeno bo to, kar ti danes pomeni toliko, ohranili pa se bosta rutina in varnost, ki te zdaj omejujeta in zavirata. Enako se ti zna zgoditi, če si bo skupno življenje želel tvoj partner, vendar ti še vedno ne boš pripravljena biti “odgovorna in skrbna” tudi do njega, ker se ti zdi, da je to, kar čutiš, največ, kar mu lahko daš (pa vendar, predstavljaj si, da jutri zboli in potrebuje pomoč več mesecev – mu boš takrat na daljavo pošiljala svojo ljubezen, medtem ko bodo ob njem in zanj tam drugi ljudje, in se potem čudila, če za tvojo ljubezen ne bo hvaležen, ampak bo začel dvomiti vanjo oziroma mu bo pomenila vse manj?).

Kot kaže, se bo v naslednjih mesecih, morda letu, pokazalo, kateri od vaju si želi, da bi čustva ostala “oddih” od vsakdana, in kateri od vaju bi rad z njimi živel skupno življenje. Pa ne pravim, da skači na glavo v vodo, ampak le, da začni o tem razmišljati, iskati rešitve in se pogovarjati, s partnerjem in z bližnjimi, da se končno premakneš z mrtve točke, ki te vse bolj duši. Takrat boš dobila tudi nov zagon, pa četudi se ti želja ne bo izpolnila že jutri.

Škoda bi bilo pustiti propasti to, kar imaš, in prihodnost, ki jo lahko imaš, zgolj zato, ker ščitiš vse druge, le sebe, partnerja in vajinega odnosa ne.

P.S. Na forumu se praviloma tikamo, zato sem ohranila formo, ne da bi s tem želela biti nespoštljiva, četudi ti pišoče vikaš.

Pozdravljena, strahovi in hvala za izčrpen komentrar. Res sem hvaležna, da se tako poglobiš v moj problem. Še posebej se mi zdi zanimivo, ker so nekatere stvari dobesedno tako predstavljene, kot v resnici so (recimo odnos staršev do najinega razmerja). Tu se stvari sicer izboljšujejo, ker mi tudi moj partner ni dovolil, da bi si na tem nivoju nazanje vlekla kakšen občutek krivde.
Z otroki ni problem, so razumni, me ne ovirajo pri mojih načrtih in zanje tudi vedo. Ne bi imeli nič proti, če se odselim, bolj sem tu jaz tista, ki se mi zdi, da je prav, da naredim teh par malenkosti, oz. da sem malo tudi z njimi, ker pač imajo samo mene.
Sem pa zaradi vašega pisanja, čeprav se morda sliši čudno “izsilila” še en dan med tednom, da se vidiva. Nisem namreč samo jaz tista, ki ne morem bit ves čas na razpolago za naju, ampak ima tudi partner razne obveznosti. Sem zelo samozavestno povedala, če sva odgovorna do vseh , potem bodiva še do naju in, če je meni samo vikend druženja z njim premalo, naj mi omogoči še en dan v tednu. In sva se lepo dogovorila 🙂
K sreči se res lepo razumeva in si lahko vse poveva, tako, da mislim, da za najino ljubezen res ni skrbi. Ta tesnoba, ki se pojavi ob njegovi odsotnosti je morda tudi posledica preteklih dogodkov (dokončnega odhoda pokojnega moža).

Torej hvala še enkrat in, če imaš tudi ti kakšno vprašanje glede česarkoli, bom z veseljem napisala kakšno svoje mnenje ali razmišljanje.

Na življenje v ljubezni 🙂

Mama svojih otrok boš vedno, ne glede na to, na katerem naslovu boš živela, in zagotovo bodo zanje vedno odprta tako tvoja vrata kot tvoje srce in si boš tudi čas zmeraj vzela zanje. Oni to vedo, zato te v tvojih načrtih podpirajo, ti jim moraš zaupati le toliko, da jim verjameš, da je zanje pomembneje, da si srečna, kakor da zanje opraviš tiste malenkosti, četudi je vedno prijetno, kadar kdo kaj naredi namesto tebe. 🙂

Če je tesnoba posledica izgube moža, je ne bo odpravila nobena bližina, ker tudi, če bi živela s partnerjem, ne bi bila skupaj 24 ur na dan 7 dni v tednu. Še vedno bi imela tudi vsak svoje obveznosti in interese, ki bi vaju vodili vsakega na svojo stran, včasih morda za več časa. V tebi je zaradi preteklih izkušenj očitno ostal strah pred izgubo in bolečino, ki ji sledi, vendar si prav sama dokaz, da je mogoče vse preživeti, ohraniti srce, ga ponovno odpreti in spet zaživeti. Ne vem, ali je tvoja tesnoba mišljena kot negotovost, da boš partnerja izgubila zaradi življenjskih okoliščin (na te lahko vplivaš), druge ženske (tvoj vpliv je odvisen tudi od tega, ali je ljubezen zate dar in si se zanjo pripravljena bojevati, vendar ne tudi proti drugi ženski, ali cilj, ki ga dosežeš v boju proti nekomu), bolezni ali česa povsem tretjega in se nadejaš, da bi se počutila varneje, če bi bila več skupaj. Ali pa te je preprosto strah bolečine, ki bi sledila, če bi se tej ljubezni res predala in jo potem izgubila. Ampak življenja ne moremo 100% nadzorovati, zato nimaš druge možnosti, kakor da verjameš, da je tisti, ki ti pomeni toliko, varen, kolikor je v tem nepredviljivem življenju kdor koli od nas sploh lahko varen. Če pa gre za čustveno negotovost, boš v odnosu varna toliko, kolikor bosta oba verjela eden v drugega in v vaju kot dvojino. Kajti četudi bi živela skupaj, zagotovo v kakšnem obdobju ne bi imela drugega kakor skupna jutra, večere in noči, a bi vama bili ti navidezno nepomembni trenutki bližine dovolj za umirjenost in srečo.

Četudi sem v prejšnjem postu pisala samo o tebi, vse zapisano seveda velja tudi za partnerja, njegov odnos do vaju kot dvojine in njegovo pripravljenost, da v svojem življenju naredi mesto za vaju kot par. Kadar se najdeta dve odrasli osebi, vsaka s svojim izoblikovanim življenjem, ki za nobenega ni tako nesrečno, da bi si za vsako ceno želel pobegniti iz njega, morata svojo življenjsko rutino prilagoditi oba, to pa je zaradi moči navad in vpetosti v neko okolje praviloma težko tudi, kadar je preprosto. 🙂 Ampak to je le prehodna faza, ki jo bosta brez težav premagala, če bosta svoj odnos jemala enako resno kakor druge stvari v življenju, obenem pa bosta spoštovala tako vsak svoje življenje kakor življenje drugega.

Sicer pa uživaj v svojih čustvih brez nekih velikih razglabljanj in analiziranj, če pa se boš spet kdaj počutila slabo, to vzami resno, se ustavi, se distanciraj od sebe (ni prijetno, je pa mogoče) in poglej, kaj se dogaja s tvojim življenjem (četudi si morda ne boš želela videti in vedeti) in kako bi ga lahko (s partnerjem) korigirala, da ne boš ali (ponovno) obstala v malodušju ali se (ponovno) začela zatekati v skrb za druge, da bi pobegnila pred odločitvami, ki se ti v danem trenutku zdijo pretežke in zato navidezno premalo pomembne.

Uživaj v ljubezni in vso srečo 🙂

Ja, kaj naj rečem, vidim, da si odlična psihologinja, bravo!!! Hvala za odgovore in razmišljanja, pa da si si vzela toliko časa za branje moje zgodbe. In seveda res dobre komentarje, ki so mi v veliko pomoč. Drži, da , vsega ne moremo preprečiti in se je treba prepustiti toku. Saj večinoma to res počnem in se trudim, da bi bilo vedno tako, včasih pa tudi ne uspe. Je pa sreča res zelo velika, da najdeš tako razumevanje in ljubezen. se zavedam in najbrž mi res ni potrebno toliko razglabljati.
Hvala še enkrat za vse razmišljanje in čas, ki si mi ga namenila. 🙂

Razmišljanje o tem, kam te vodi pot in kaj se ti dogaja, je čisto na mestu, samo pazi, da se ne boš preveč zapletala v lastne misli in boš težave iskala, namesto da bi jih odpravljala, ko jih zaznaš.

Me veseli, da sem ti bila v pomoč, in ti želim veliko poguma za novo zaupanje in prepuščanje življenju. 🙂