Pogrešam te, Nikita
Draga moja Nikita,
danes bi morala upihniti prvo svečko, poskusiti tortico in (mogoče) racati po svoji otroški sobici. Smejala bi se, veselila, komu pritisnila mokrega poljubčka in uživala v družbi svojih prijateljev in najdražjih.
Kljub temu, da te ni z nami, naj ti povem, da ne mine dan, da ne bi mislila nate. Ne mine dan, da ne bi potočila solze zate. In ne mine dan, da ti ne bi povedala, kako zelo te imam rada…
Tvoja mamica
Rainbow,
tvoja deklica je zagotovo zelo ponosna nate. Ljudje, ki jim je namenjeno toliko ljubezni, so srečni, četudi mi tega ne vidimo in ne čutimo. Jaz to verjamem. In verjamem, da bo prišel čas, ko boš pravo srečo okusila tudi ti. Svoje prvorojenke ne boš nikoli pozabila, boš pa nekoč zbrala dovolj moči, da ji boš odpustila in dopustila, da se je odločila oditi, čeprav si si tako krčevito želala obratno.
Vse najboljše, Nikita, ljubljena deklica. Pazi na svojo mamico!
Draga Nikita,
bila si daleč najbolj zaželjen otrok pod soncem. Dolgo sva čakala nate. Kako sem se veselila, ko si rasla v mojem trebuščku, ko sem čutila tvoje brce, kolcanje in kobacanje v meni. In potem…se je ustavil svet. Nisem slišala tvojega joka, nisem te pocrkljala, nisem te videla, nisem se poslovila od tebe. Nisem znala izkoristiti tistih 13 minut tvojega življenja. Vedno mi bo žal, ker v svoji žalosti, besu, jezi, groznih občutkih podiranja sanj, nisem znala ravnati drugače.
Vendar pa ne mine dan, da ne bi bile moje misli namenjene tebi. 10. 12. letos bi praznovala že tretji rojstni dan. Ne morem ti povedati, kako hudo mi je, ko vidim otroke tvoje starosti. Ker preveč razmišljam o krutosti življenja… ker se preveč zavedam, da nikoli ne bom slišala iz tvojih ust besede »mamica«, ker nikoli ne bom spremljala tvojega odraščanja, ker nikoli ne bom slišala tvojega smeha in ker nikoli ne bom mogla deliti svojega življenja s tabo. Pridejo dnevi, ko je še vedno tako zelo hudo brez tebe. Vse je brez smisla, temačno, brezizhodno. Ko v tvoji sobici nežno božam oblačila, skrbno in z ljubeznijo izbrana samo zate. Ko s pogledom oplazim voziček, v katerem te nikoli ne bom peljala na potep. Ko vzamem v roke igrače, s katerimi se nikoli ne boš igrala. In potem pridejo dnevi, ko še vedno potiho upam, da bom nekoč lahko tvoji sestrici ali bratcu pripovedovala o tebi.
Vedno boš, ne glede na prihodnost, moja prva hčerka. In vedno bodo moje misli s tabo, kjerkoli že bom. Vse najboljše za tvoj rojstni dan!
Tvoja mamica
Draga moja,te razumem….. V petek,5.12. sem bila na grobu mojega Vida. Pa veš zakaj??? Ker sem imela takrat l.2004 predvideni termin poroda 5.12. Moj sinek bi se moral takrat roditi. Toda na žalost se je rodil dosti prezgodaj,zelo prezgodaj,tako da je moral umreti.
Zmeraj sem si želela fantka. Sedaj ga imam med angelčki. Počivaj v miru Nikita in vse najboljše za tvoj tretji rojstni dan in v mislih razveseljuj svoja starša.
Tebi Rainbow ti želim veliko notranjega miru,čeprav vem,da ga boš težko našla.
In ravno danes pogledam na forum! In berem, da je že tri leta od izgube Nikite.
Želim ji vse najboljše za njen tretji rojstni dan. BIla je, pustila velik pečat in za vedno bo s teboj, z vama in tudi malce z vsemi nami.
Čas tako teče, sama sem velikokrat zmedena ob mojih treh obletnicah, kar preveč jih je. Najbolj obeležim izgubo Anike, ki je bila zadnja, in februarja bo tudi že tri leta. A imam kar občutek krivde, ker druga dva otroka zanemarjam…
Sedaj imam ob sebi tri nove dušice,a vseeno mi nobeden ne more izbrisati moje bolečine, mojih treh porodov, ko sem ostala brez otroka. IN zelo, zelo čutim, da sem mama šestim otrokom. A se to navzven ne vidi.Pa tako težko povem mojim trem, da so mi trije dojenčki umrli. Kake težke besede.
Kot da res jemljem del krivde kot mama nase, pa kaj,ko nisem mogla prav nič narediti.
Nekako živim in zelo sem srečna, da imam na svoji poti mame – prijateljice, ki delijo enako težko izkušnjo, ki me razumejo, kjer lahko povem. Še vedno trdim, da veselim se lahko z veliko ljudmi, a v težkih trenutkih s peščico…
Nikita, poigraj se še z mojimi otročki,
mame pa se objemimo v tolažbo!
Rainbow, sem s teboj.
Draga rainbow,
na tem forumu sem se znašla, ko je meni draga prijateljica izgubila fantka v 5. mesecu. Živel je 12. dni, od tega je 2 meseca.
Ne vem, kaj bi še napisala, čutim z vami…in jočem z vami, ki ste morale pretrpeti takšno izgubo.
Vse najboljše tvoji Nikiti, in upam, in resnično želim, da bi o njej kdaj pripovedovala sestrici ali bratcu..Pošiljam ti veliko moči in upanja!
lp