Od smrti moža je minilo leto in pol, a zdi se mi, da ga te dni neznosno pogrešam, tako ga potrebujem, zelo sem osamljena, prej sva si vse skrbi, veselje in žalost deliva, izmenjala misli…, sedaj sem sama, z nikomer se ne morem pomeniti o svojem otroku, o službi, prositi za nasvet, ki bi mi pomagal,…. saj so prijatelji, domači, znanci, a oni so od mene preveč oddaljeni, moji problemi niso njihovi, lahko jim je reči, saj bo, saj si še mlada (rosnih 30 let).
pogrešam ga v vsakdnajem življenju, tako rada bi živela, hrepenim po prejšnjem življenju, po najinih skupnih popoldnevih po službi, po skupnih vikendih, praznikih, počitnicah, … zelo sem sama, čeprav se navzven smejim, se zdi, kot da obladam situacijo, a to je le za to, da prikrijem notranjo kalvarij, trpljenje, kaj mi pa pomaga, če bi vsem samo stokala, in bila vedno trpeče žalostna. moram, zaradi otroka, ki je čudovit in izrezan oče.

Draga Urška, tako zelo te razumem in vem za vse tvoje občutke do potankosti. Tudi sama občutim vso to grenkobo življenja. Od smrti mojega moža mineva peti mesec in lahko ti povem, da mi je vsak dan še malo hujši od prejšnjega. Ne vem več kam, kako, zakaj????

Tudi jaz ga vsak dan bolj pogrešam in si ne znam predstavljati življenja naprej, zato razmišljam samo za ta dan, ta trenutek, danes, zdaj …
Kaj bo jutri, pojutrišnjem, drug mesec, drugo leto si ne upam niti pomislit, saj vem, da bom sama, brez njega, ki mi je bil steber opore v vseh pogledih in vseskozi sem bila globoko prepričana, da ga bom vedno imela ob sebi in pri sebi, da bo vedno tu, ko ga bom potrebovala.

Od trenutka, ko je odšel del mene ne živi več, drugi del mene pa se le s težavo premika naprej. Bolje rečeno me to kruto življenje poriva naprej, čeprav naprej jaz ne vidim nič ….

Tudi sama živim od spominov na najinih 23 let, ki sva jih preživela skupaj in le ti spomini mi dajejo neko moč in tisto malo energije, da zjutraj vstanem in grem dnevu naproti, čeprav je tako težko.

Živim samo zaradi treh otrok, ki so mi ostali in ker vem, da bi moj mož hotel, da grem z njimi naprej ………. žal ne vem kam …… ja, samo zaradi njih grem tudi jaz s tem vlakom, čeprav bi najraje kar izstopila. Ne, ne smem.

Oprosti, ker sem svoje trpljenje izlila tebi, namesto, da bi ti dala kakšno spodbudno besedo.
Urška, razumem te, pa še kako. Pošiljam ti en objem. Besed, tistih, ki bi ti lahko vsaj malo olajšale tvojo bolečino pa tako ni. Vsak od nas mora pač svojo bolečino nositi sam.

lp Nataša

Draga Urška in Nataša, kako vaju razumem, kako poznam te občutke, od smrti mojega moža je minilo 2 leti in dva meseca, v ponedeljek bi bila skupaj 13 let, vsak dan znova se sprašujem zakaj, odgovora ni, je samo kruto življenje, samo zaradi otrok vztrajam, one me vsak trenutek spominjata na njega, njima dam tisto kar bi možu, ja, nič ne pomaga, če stokamo pred takimi, ki niso skusili tega, njihova življenja gredo dalje, me pa živimo s to bolečino in samoto.
Vsakodnevno prebiram ta forum, tu se počutim doma, pišem bolj malo, ampak se z vami punce, en velik objem vsem.