Zdravo.
Sem 16 letna punca. Imela sem oz. prebolevam anoreksijo. Nezadovoljna s svojo postavo sem sicer že polovico življenja. Začelo se je že v oš. Nikoli nisem bila prav debela, kot otrok sem bila normalna. Veliko sem se gibala in pač jedla kar mi je pasalo, ampak takrat itak nikoli nisem gledala ali je to kar jem ”redilno” ali ne. Je pa bilo večina mojih prijateljic in sošolk suhih. Enkrat sem vprašala mami, če sem jaz tudi suha, pa je rekla da ne, da jaz sem vitka. In da bi ona ubijala za mojo postavo. Ampak že takrat me je tisto, da nisem suha nekako hm, zabolelo. Nevem koliko sem bila takrat stara, mislim da 4. ali 5. razred. Potem se spomnim nekega dne v 5. razredu, ko je učiteljica govorila nekaj o debelosti, jaz pa celo uro od sramu nisem odprla ust, počutila sem se kot prašič, medtem ko so se tiste tasuhe sošolke celo uro hihitale in govorile kako so debele, učiteljica pa seveda da niso, da so suhe itd..
Potem pa sem začela odraščati, med prvimi v razredu so mi začele rasti prsi in zaradi tega mi je bilo nelagodno npr. pri športni vzgoji, čeprav sem od nekdaj oboževala tek, skakanje v višino, daljino, atletiko. Pa me je učiteljica športne vzgoje vedno želela poslati na kakšna tekmovanja, a jaz jih nisem nikoli marala, zato me je zasovražila. In jaz njo. Tako se je vedno drla name, včasih govorila da zmorem več, ampak me ni marala. No nekje od 6.-8. razreda sem se kar zredila. V 5. razredu sem imela 40kg, v 6. že 47, pa v 7.53kg, največ pa v 8., kar 58, pri višini 155cm in to je največ kg kar sem jih kdaj imela. A me je ta učiteljica nekega dne, ko smo igrale odbojko (jaz sem sicer bolj stala pri strani, saj je nisem marala) potegnila na stran in mi (vpričo neke suhe sošolke) rekla da sem v zadnjem času obupno zredila, da ne dam nič od sebe itd.. Ampak samo meni seveda, še 3 sošolke ki so bile še hujše kot jaz niso bile nikoli deležne tega. Mene pa je vedno na tihem opozarjala na to..
No in tako sem postala punca, ki se sramuje svojega telesa. Na koncu 9. razreda sem imela sicer 53,5kg, a sem se zaobljubila, da shujšam do srednje šole. Čez poletje sem prišla na cca 50, 51 kg, potem jeseni na 49, nekaj časa sem nato jedla normalno, oktobra pa smo imeli zdravniški pregled in ko sem videla 50kg na tehtnici me je skoraj kap. Odločila sem se, da končno enrkat za vselej shujšam. Začela sem se rahlo bolj zdravo prehranjevati in decembra sem imela 48kg, potem pa sem prešaltala najprej na čisto polnozrnato, vse nekaj zdravo. Črtala sem bel kruh, belo moko, sladkor. Decembra je bila tudi moja zadnja menstruacija, ki je še vedno ni.
Februarja sem imela 46kg in se odločila za vegetarijanstvo in začela jahati (to je šport ki me je res od nekdaj veselil) Potem pa še sama ne vem, kdaj sem postala tako stroga do vsega. V naslednjih mesecih sem črtala še sol, mleko, jajca, sir, stvari iz trgovine, olje (solato sem si tako delala sama – brez olja) in čeprav sem zagovarjala polnozrnato, polnozrnatega kruha iz trgovine še vedno nisem jedla, ker je v njem dodan sladkor, olje, ker ni 100% polnozrnat. Nekaj mesecev sem bila čisto brez kruha, mislim da sem aprila pojedla 1/4 polnozrnate štručke, ko smo šli na šolski izlet, drugače sem iz sendviča izbezala le solato, malo sira in drugo zelenjavo.. Kakšen teden, dva sem bila tudi čista veganka..
No če to strnem, živela sem od oreškov (imela sem jih le za zajrtk, takrat sem si dovolila kaj bolj ”kaloričnega”), jabolk (kot malice) in ovsenih kosmičev, zelenjave, leče, čičerike, semen, jogurt, sadja. Seveda vse kuhano na vodi.
Še sama ne vem kdaj sem postala okostnjak. Doma so predvsem zaradi kruha težili že prej, a aprila sem na testiranju imela 43kg in skoraj bi me kap od jeze. Še bolj sem zaostrila vse skupaj, bolj telovadila..Pa so klicali iz šole, vsi so govorili kako sem suha. Najprej mi je bilo všeč, potem pa vedno manj. Nisem imela energije, malo je trpela tudi šola, strah me je bilo samo sedeti, med poukom sem včasih brez veze vstajala in kao nesla kaj v smeti, si obrisala nos itd. Vsaka kalorija je štela. Če bi lahko sedela sem stala. Če bi lahko hodila sem tekla.
Potem pa tako ni šlo več naprej, mami me je zvekla k zdravnici, a se nisem zredila, še shujšala sem. Moja najnižja teža je bila 38,8kg, a morda še manj, saj sem vedno pila vodo in imela v rokah kakšno stvar, tudi ko sem se tehtala doma… V začetku počitnic so me zaprli v bolnico, kjer sem bila en teden. Tam bi se mi skoraj zmešalo.. No potem sem prišla ven in zdaj sem počitnicami sem hodila na preglede, morala sem imeti vedno več kg. Nazadnje sem imela na pregledu 48kg, zdaj pa imam 51kg! In ja, počutim se grozno.
Pogrešam svojo bivšo postavo. Sicer ne tisto pri 40kg, ampak če bi jih pri svojih 155cm imela med 46 in 44, mislim, da bi bila zadovljna. A ne razumem jih. Okolice. Povsod piše bodi kakršen želiš, nihče te ne sme obsojati zaradi posrave, vse postave so lepe itd. A meni ne pustijo imeti psotave kakršne si želim. Če povsod odobravajo tiste z nekaj kg preveč, zakaj potem tako grdo gledajo tiste z nekaj kg premalo. Čeprav bi bila zame 45kg zdrava teža, ker sem majhna..
In še eno vprašanje.. Zdaj si sicer želim malce shujšati, za začetek do 48kg, potem pa največ do 44, ker manj VEM da ni dobro zame. Pa neznam več zdravo hujšati. Če stradaš se ti upočasni metabolizem in potem se vse le še 2x vrne ali nekaj takega.. Pa psihologinja in starši me silijo jest meso, ker je to baje edini vir železa, jaz pa ga imam sodeč po krvni preiskavi iz junija (!) premalo.. pravijo da se pri rastlinskih virih ne absorbira itd.. Sicer se nekako še spravim kakšno ribo ali morske sadeže vase, mesa pa ne. Delno zaradi živali, delno zaradi maščob, holesterola..
Se opravičujem za celo življensko zgodbo, upam da vam je uspelo prebrati do konca. Hvala za odgovore.

Pozdravljena “jaz1”,

res ni bilo pošteno, da se je učiteljica telovadbe, do tebe vedla kot se je. Prestopila je mejo, tega si nisi zaslužila in tega si ona ne bi smela dovoliti. Najbrž ti je bilo grozno, ko ti je kar naprej omenjala tvojo težo.
Kadar okolica okoli nas poveličuje videz, hitro zapademo v to past, v želji, da bi bili del tega, da bi nekam spadali. Ne vem, če je bil to tvoj razlog hujšanja. Problem nastopi takrat, kadar nas primerjanje z drugimi odnese v nezdravo vedenje do sebe.
Kot si opisala sama, se poslužuješ različnih tehnik, da bi dobila želeno težo, ki mora biti čim nižja, vendar z njo nikoli nisi zares zadovoljna. In to je tisto kar je nevarno. V tem trenutku najbrž res ne vidiš tega, vendar s svojim početjem škoduješ sebi in svojemu zdravju. Telo ti je že začelo kazati posledice, vendar ga ne poslušaš. Kar ni nenavadno pri tej bolezni (anoreksiji). Najbrž tega ne boš hotela slišati, vendar ti zdravnica in starši želijo pomagati. Če boš še naprej hujšala ima to lahko resne posledice zate in tvoje telo. Sprašuješ se, zakaj je svet dvoličen. Res je, da na eni strani govorimo o tem, da je vsako telo lepo in da je najbolje, če se naučimo sprejemati svojega. Po drugi strani pa si vedno želimo imeti sosedovo travo, ker je bolj zelena (če se lahko tako izrazim). Kolikor je ljudi na tem svetu, toliko je različnih mnenj. Vedno bo nekdo za kogar ne bomo dovolj dobri v nečem. Naš smisel življenja ni v tem, da se vedno znova učimo zadovoljevati potrebe drugih, temveč, da se naučimo sprejeti sebe takšni kot smo, se naučimo imeti radi. Včasih traja dlje časa, da se tega zavemo in da začnemo delati korake v tej smeri. To, da te ne sme nihče obsojati zaradi postave in bodi kar si res drži. Vendar kadar govorimo o bolezni, tega ne moremo jemati tako zlahka. Motnje hranjenja – anoreksija – je huda bolezen. Težka za vse – zate, pa tudi za druge, ker ne znajo pomagati. Vendar to kar počnejo tvoji starši, zdravnica in drugi ljudje, ki so ti blizu, je dobro zate. Želijo ti pomagati, čeprav tega ti sedaj še ne zmoreš videti tako. Vprašanje je, če boš kdaj sploh lahko. Vendar to bo odvisno od tebe. Postavo kakršno si želiš ti, ti ne morejo pustiti. Ker ni zdrava in te lahko pripelje tudi v smrt. Zato se ne strinjajo s teboj, te nadzirajo, ker jih je strah, da ti ne morejo zaupati, poleg tega je pa tudi strah, ker ne vedo kako naj ti sploh pomagajo. In ti si pomoči tudi ne želiš. Razen v hujšanju. Šele, ko si boš želela pomoči, ti bodo lahko pomagali. Prej pa ne.

Vse dobro,

Tatjana