V zadnjih dveh letih sem izgubila mami in očeta. Oba na hitro, po kratki bolezni, oba premlada, mlajša od 70… Težko sem se sprijaznila s tem, da ju ni več, pravzaprav se sploh še nisem… Življenje gre naprej, a še vedno pridejo krize, ko jokam in ko tako zelo boli… Sploh ob kakih posebnih priložnostih, kot so rojstni dnevi, obletnice in podobno.

In tak dan je danes… Moja hči praznuje 19. rojstni dan in prav na ta dan ima še maturantski ples. Že zjutraj mi je rekla, kako lepo bi bilo, če bi bila babi in dedi še živa, da bi šla z nami na maturantski ples. Vem da ju tudi ona na vso moč pogreša, skupaj smo živeli, ko je bila majhna, rasla je ob njiju.

Danes se mi trga srce, tako rada bi ju imela poleg sebe… Vem, da bi bila ponosna na vnukinjo… In vem, da sta in bosta ponosna nanjo, kjerkoli pač že sta, tam med zvezdicami…

Mami, oči, pogrešam vaju… Sploh kdaj neha boleti? Se sploh kdaj sprijazniš, da staršev nimaš več?

Moje sožalje nadikka,
težko je ko izgubiš, tudi za znancem ali prijateljem sosedom ti ni povsem vseeno kaj šele, ko izgubiš starše pa naj bodo ti stari tudi 90 ali 100 let leta sploh niso pomembna to so tvoji starši, ki jih nimaš več
in verjamem, da je to zelo težko preživeti in živeti s spomini a če ti kaj pomeni to, da verjameš, da sta oba nekje, ko se boste srečali a sedaj pazita na tebe in tvoje. Pogumno se spopadaj naprej misli na hči.
Lep pozdrav.

Moje sožalje, pred tremi tedni sem izgubila mamico ,nenadoma.Boli , boli ,bolli

sožalje, marjeta48. 🙁
Ja boli, do onemoglosti boli.
Ampak čeprav se ti to na začetku zdi nemogoče, pridejo sčasoma trenutki, ko se lahko brez slabe vesti nasmejiš, lepo imaš… kljub temu, da staršev ni več. Vem, da bi mami in oči to želela.

Ne sprijazniš se nikoli, boli pa čez čas malo manj. Jaz se s svojo pokojno mamo veliko pogovarjam. Smešno za druge, za mene ne. Oče je šel po njeni smrti svojo pot, brez lastnih otrok in vnukov, kot da nas ni. Preživlja drugo puberteto, ki jo še midva z bratom ne razumeva, kaj šele vnuki.
Poskusi živeti z lepimi spomini na oba.Neprecenljivo je, če imaš starše. Naj te vsaj spomini grejejo.

Spoštovani!

Pri enajstih letih sem po dolgi težki bolezni izgubila nonota in prva izkušnja, da izgubiš ljubljeno osebo kot najstnica sem zašla v pogovore z njim v sebi,nato pa s hčerjo-svojo mamo.Potem sem nenadoma starejša izgubila staro mamo, ki me je pazila v otroštvu in bili sva izjemni prijateljici in žalovanje sem pred 10 leti spontano opravljala, da sem vsak dan obiskala njen grob na Žalah tudi v dežju, potem pa se je to zaključilo spontano in od takrat se vedno spontano spominjam dogodkov, ki sem ju preživela z njima.Nadikka, žalovanje je spontano in njegovo trajanje je individualno, potem bodo vaša spominjanja. Za vašo hči pa je to prva izkušnja nevečnega življenja in da stari starši nenadoma nepredvidljivo odidejo.Pogovarjata se skupaj o njih, kot sem se jaz z mojima staršema in to je bilo za vse veliko olajšanje.