Pogrešam ga
V naslednjih dneh bo minilo 11 let kar sem v prometni nesreči izgubila najboljšega prijatelja. In po vseh teh letih še vedno nekaj dni pred obletnico padem v depresijo.
Še vedno ga hudo pogrešam. Še vedno lahko slišim njegov glas, smeh… Res se je v vseh teh letih od njegove smrti marsikaj zgodilo. Imam krasnega moža in ljubkega sinčka, ki sta mi vse na svetu, pa vendar mi manjka tudi on, ki me je vsak trenutek znal spravit v smeh.
Ko bi vsaj enkrat v življenju še slišala, tisti njegov znamenit izrek: “Živjo, Bučka.”
Nik, pogrešam te. 🙁
Dragi petter,
o teh izkušnjah bi se lahko pisale knjige, vendar jo vsak preživlja po svoje. Jaz sem ugotovila, da je teorija skregana s prakso.Tam je napisano kaj moraš, a kaj ko srce ne dopušča… Velikokrat slišite besede, saj bo bolje, ampak NI, to je zgolj fraza, ki jo lahko izreče nekdo, ki mogoče ne ve kaj bi rekel…. Mogoče sem kruta, ampak povem vam po pravici in iz izkušenj. Boli in boli, je pa res, da se navadiš živeti z bolečino, ki je stalna in si presenečen, da drug dan še dihaš. Žal ni recepta za olajšanje…Praznina ostaja, ni volje, ni prihodnosti… Poznate pregovor: ko izgubiš starše izgubiš preteklost, ko izgubiš otroka izgubiš prihodnost. To je čista resnica, vseskozi se sprašuješ kako bi bilo…..a odgovora ni in ni…Jaz s to bolečino živim, bom raje rekla životarim že več let in še vedno imam vse pred očmi, kot da je bilo včeraj, bojim se praznikov, obletnic, rojstnih dnevov, ob vseh teh dnevih še bolj začutiš praznino, poleg vseh ostalih ti eden manjka, nikoli več ne bomo vsi….
Lahko vam rečem samo, bodite močni.
Tam,kjer si ti, ni sonca in ne luči
le tvoj nasmeh nam v srcih še živi.
Nihče ne ve, kako boli,
ko se zavemo, da te več ni.
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše, brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.
Ko si napisala ta stavek Živjo bučka, sem sredi predavanja padla v jok. To je bil stalen pozdrav mojega fanta, ki je pred dvema letoma umrl.
Vem kako ti je, vem kako je izgubiti osebo, ki ti je blizu, meni je bila poleg najbolšega prijatelja to še oseba, s katero sem imela namen imeti družino in živeti svoje življenje. Sicer sem še mlada- 21 let, tako da sem ga izgubila pri 19ih. Veš kako hudo je bilo… Imela sva že rezervirano svoje stanovanje v Ljubljani, delala sva načrte za prvo študijsko leto. Potem pa se VSE sesuje.
Razumem te ampak res ne vem kaj naj ti rečem. Zase upam, da čas res zaceli rane, ker sama se še vedno vsak (”’&(O’O)()=P dan spomnim nanj, dotika drugega moškega še vedno ne bi prenesla, še vedno se vsak večer, ko sem v postelji sama zlomim!