pogrešam ga
Pozdraljeni vsi, ki prebirate te vrstice in v svojih srcih nosite bolečino, kakor jo nosim tudi sama.
Danes je petek, to je dan, ki sem se ga vedno veselila. Dva meseca in pol odkar mojega moža ni več pa je dan dnevu enak, brez veselja, brez volje za življenje, kaj šele za delo. Hodim okoli in še kar mislim, da ga bom nekje srečala, ga objela. Pa zopet mine dan brez njega. Odšel je tako hitro, da si nisva rekla niti adijo. Še danes ne vem kaj mi je bilo, da se nisem šla poslovit od njega na patologijo. Poslušala sem sorodnike, ki so mi to odsvetovali in pa svoji dve hčeri. V tistem času sem bila kot v transu in vem, da sem naredila napako. Rada bi ga še objela in stisnila k sebi, pa sem vse to zamudila. Celo življenje mi bo žal. Na vsakem koraku ena sama velika praznina. Pogrešam ga vsak dan bolj.
Gledan najine tri otroke in se vsak dan prepričujem, da bom morala zdržat prav zaradi teh treh lučk, ki so mi še ostale. Tudi njemu na tihem obljubljam, da bom poskrbela za te najine lučke, čeprav nisem vedno prepričana od kje bom vzela moč in energijo za vse kar me še čaka. Bolečina in žalost sta vseskozi z mano.
lep pozdrav, Nataša
Morda pa je res bolje kot pravi Petra.
Meni danes mineva 2 meseca odkar ni več moje mami, dva meseca kar sem jo ob 12.05h nazadnje poljubila in pobožala. Ob 16h sem bila spet na OI, kjer sem jo poslednjič videla, a me je pogled nanjo tako šokiral in se tako zažrl v spomin, da ga ne morem pregnati. Bila je rumena (čisto drugačna kot pa vidiš kje na tv, verjetno zaradi bolezni – rak pljuč in jeter), vsa zgrbljena na eno stran in s priprtim učkom. Ko sem jo zagledala sem se je ustrašila in sem jo samo pobožala preko rjuhe. Danes razmišljam in si ne morem odpustiti zakaj sem se je bala, bila je kot da ne bi bila ona. Ta slika me bo vedno preganjala. A po drugi strani bi isto razmišljala kot ti, če je sploh ne bi pogledala in se vsaj z božanjem čez rjuho ne bi poslovila od nje.
Danes bi rada šla k njej, sicer pa bom to storila jutri. Že 2 dni me daje glavobol in bolečine v želodcu in si niti ne želim jokati, ker se potem počutim še slabše. Proti joku pa mi pomaga samo to da ne mislim nanjo, kar pa se mi zdi tako grdo. A ko sem dobro razpoložena se z veseljem spomnim nanjo, kako sva šli skupaj na izlet v Švico, pa 2x dopust v Čateških..
Drži se.
Nataša,
moje sožalje. Še dolgo bo zelo hudo, sčasoma se naučiš živeti z bolečino. Zmogla boš, ker ljubezen ne umre in ker nisi sama.
Glede slovesa … jaz sem pri Janezu, ko je umrl. V tem, da sem ga vsaj lahko držala za roko in mu morda olajšala pot, najdem nekaj tolažbe. Zdelo se je vse enako, tople prsi, občutek, kot da še vedno diha … A ko sem v sobo spet stopila pol ure kasneje, je bilo … čudno … drugače … dokončno … Hočem reči, da naj ti ne bo žal, če se – potem ko je že odšel – nisi mogla iti poslovit od njega. Bilo bi drugače. Veš, saj posloviš se lahko na svoj način. Jaz se tudi potem še dolgo nisem mogla posloviti in sem hotela, da pride nazaj, in želela, da so bile vse to le čudne sanje.
Drži se!
Špela
Ja!
Ničesar ne obžaluj, draga Nataša! Prav si ravnala!
Moja zgodba je stara skoraj 20 let. Takrat sem bila zelo mlada, ostala sta mi dva majhna otroka. Otrok nisem vzela s seboj na pogreb, takrat sem odločila tako. Pa saj za kakršnokoli premišljevanje ni bilo nobenega časa. Tudi jaz sem bila kot v transu-breztežnem stanju, kljub popolni zavesti. Kasneje, pravzaprav že takoj po pogrebu se je naselil vame dvom, ali sem prav ravnala.
Ja, prav sem ravnala!
Tudi jaz sem imela priložnost slovesa na sodni medicini (mož se je ponesrečil), pa mi je dežurni patolog odsvetoval.
In danes po 2 0 letih ob različnih priložnostih, ko obujamo spomine, gledamo slike, se ga vsi spominjamo takšnega kot je bil (mladega-mi smo se seveda vsi spremenili-postarali!). Še vedno so žive slike.
In danes me kar shr spreleti, če pomislim, da bi imela pred seboj žalostno sliko slovesa iz patologije.
Ne, življenje gre in mora naprej!
Vem, kako boli, najprej slovo, potem samota, samota……., čeprav si obkrožen z množico..samota……….
Verjemi, lažje boš shajala, in našla pot iz žalovanja, ker ga nisi čutila nemočnega. Ni pa lahka pot iz teme, samote, praznine.. Ne objokuj svoje odločitve! Saj pravzaprav spoštovanje do mrtvih zahteva nedotakljivost! Nataša, ti nisi sama, ostali so ti otroci, vajini otroci in v njih boš našla moč in jutri je zopet nov dan!
Življenje pa gre naprej………..
Čas, ah, ta čas!
Delček tvojega moža živi naprej v tvojih in njegovih otrocih. Posveti se jim, zmogla boš žalovati in se spet veseliti.
Čas, ah, ta čas!
Lep pozdrav Laura 13
draga Laura
Hvala ti za tvojo zgodbo in za spodbudne besede, ki so me zares ganile. Že trikrat sem prebrala kar si napisala in vsakokrat so me oblile solze. Žal mi je, da si tudi ti okusila kruto usodo in vem, da natanko veš kako mi je.
Že zdaj me je strah bolečine, ki jo bom čutula prvi šolski dan mojega sina. Gre namreč v prvi razred. Vsi otroci bodo imeli ob sebi oba starša, kot sta imeli oba starša tudi moji dve hčeri. Vsi smo se veselili prvega dne v šoli.
Vem, sledile bodo razne obletnice, rojstni dnevi, poroke, prvi vnuk …ena sama bolečina in zavedanje, da ga ni.
Meni se je čas ustavil. Kruta je ta naša usoda. Zakaj mora biti tako? Odgovora ne najdem in najbrž ga tudi ne bom.
Še enkrat hvala,
Nataša
Moje sožalje Piki Miki.
Vem, da nosiš v sebi veliko bolečine in žalosti ob izgubi mame. Bodi vesela, da si se poslovila, čeprav ni bilo lahko. Jaz sem to žal zamudila.
Želim ti, da bi se počutila bolje.
Veš, tudi jaz se velikokrat spomnim lepih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj in mi je tisti trenutek kar toplo pri srcu, takoj naslednji hip pa me stisne in zopet se zavem, da je bilo slovo dokončno. Pa toliko načrtov sva še imela.
Drži se, Nataša
Ja, draga Nataša RAJ in PEKEL sta že na zemlji!
Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj,zakaj?. Čas pa je neusmiljen in gre naprej. In verjemi, čas tudi celi, čeprav zaceli nikoli. Ostanejo brazgotine, ki pa ne bolijo več tako zelo hudo, pač pa skelijo ob najrazličnejših priložnostih, kot si že ti omenila (razne obletnice, rojstni dnevi, prvi šolski dan, valeta, matura, diploma, poroka, in spet znova…..rojstvo…)
In če verjameš tudi v kaj izvenzemeljskega, bo spomin na tvojega moža živel med vami in bo tudi med vami v kolikor se ga boste z radostjo spominjali.
MINLJIVOST MI JE NERAZUMLJIVA in sem že zdavnaj nehala premišljevati, zakaj je tako.
Sedaj je absolutno preuranjeno govoriti o tem, saj dobro poznam občutek, ko se ti čas ustavi, ko imaš tisoč vprašanj, na katere ni in ni odgovorov.
Čas pa je neusmiljen in gre naprej. In prav je tako!
V trenutkih samote sem tudi jaz večkrat idealizirala preteklost in se ustavljala. Ja, to je tudi proces žalovanja. Skozi to moraš.
Več kot 10 let sem hranila stvari od pok.moža, predno sem jih oddala. Še odpirala nisem njegove omare, zdelo se mi je da se bo zgubil njegov vonj. Še dolgo sem ga čutila v stanovanju, prav tako otroci.
Slišali smo odklepanje vrat, preobuvanje copat, do tega, da je koga poklical.
Draga Nataša, poznam samoto v vseh odtenkih in tudi ti jo okušaš.
In zdaj si samotna. Vem, in verjemi mi, da je to “normalen” proces. Izvlekla se boš! Moraš! Sedaj si ti “glava družine”.
Stopite skupaj vsi štirje. Bodite povezani. Ne navezuj se preveč na otroke in jim pusti svobodo. Ja, svobodo. Povezanost je pomembna-navezanost pa je bolezen!
Tudi jaz sem, kot zgubljena večkrat tavala med policami trgovin, da sem zapravila brezčasje, in to še dandanes počnem, vendar danes iz UŽITKA.
Tvoj sin gre ravno zdaj v prvi razred. Zberi se, zdržala boš, vem, da boš. Moj sin je bil v prvem razredu in neskončno je jokal, ker ni mogel pokazati očitu spričevala. Oh, ja, še zdaj sem zadrhtela, ko sem ti to zaupala.
Hči pa je tiho trpela, čeprav ga je neskončnooooooo pogrešala!
Vem, da si pogumna, to si dokazala že s tem, da si spregovorila.
Vključi hčerki v ta lep dogodek, in nadaljujte in zaključite dan kako drugače.
Zdaj pa govori o svoji bolečini s svojimi bližnjimi, ali sodelavci, ali tudi naključnimi znanci. Morda se ti bo zdelo, da jih to ne zanima. Pa ni čisto tako.
Proces žalovanja je lahko zelo dolgotrajen, vsak pa sam najbolj vpliva na to, ali se bo zazibal v preteklost, ali bo živel sedanjost.
Pri meni je izgledala “izgubljenost” nekako tri mesece, potem pa sem se zakopala v delo. Pravzaprav vsi trije smo počeli marsikaj in prebrodili neizmerno žalost.
Postavila sem si vprašanje: kaj bi mojega moža najbolj osrečilo?
Nadaljevati življenje……………..!!!!!!!!!!!
Danes po 20 letih od smrti mojega moža je pri nas takole:
– sin in hči univerzitetno izobražena, zaposlena, poročena
– jaz srečno upokojena in v lepi partnerski zvezi že več kot 6 let
– sem babica vnučku in vnučki.
Zdržala sem jaz, ZDRŽALA BOŠ TI DRAGA NATAŠA…..
IN JUTRI JE NOV DAN.
Živi za danes, ne obupuj!
Lepo te pozdravljam!
Laura
Draga Laura
Najlepša hvala za napisano. Odgovarjala nisi meni, ampak Nataši, a tvoje misli so mi hkrati zopet ovlažile oči in vsaj za danes dale voljo, da grem naprej.
Še vedno dobivam namreč razno razne pametne “nasvete” od okolice. Podobne, kot si jih ti. Osebne zdravnica mi je rekla, da bo pri meni moralo preteči vsaj 5 let, da se bo lahko videlo kje sem več ali manj dokončno “pristala” po moževi smrti.
Nataša, zdrži in pospremi sina v šolo tako kot sta z možem pospremila obe hčerki. Vem, da je to grozno težko, ta dan bo zate zelo zelo težekm ampak za sina je to prvi šolski dan. Boš pa videla, da bo žal najbrž kar veliko otrok prišlo samo z enim staršem, seveda ne zatok ker bi jim zlati očka umrl, ampak zato, ker se starši ne razumejo.
Držim pesti zate Nataša
Ana
Draga Nataša, iskreno sožalje. Poznam občutek, ko pričakuješ, da bo draga oseba vsak čas stopila v prostor, pa vse skupaj ostaja nemo… In to boli, ja. Želim ti, da čimprej najdeš svoj mir, kjerkoli že… Drži se.
LP
Zdravo Nataša, tudi moje iskreno sožalje ob boleči izgubi dragega moža. Moram reči da mi je še toliko bolj hudo ker te poznam, poznam tvoje otroke, no vsaj deklici in me je, ko sem zvedela zelo pretreslo. Verjamem ti da ti je neizmerno hudo, saj vem kako je to, ko izgubiš drago osebo, izgubila sem tudi očeta in sem videla kako je mami trpela ob izgubi moža. Drži se kolikor se le da, poskušaj biti močna, že zaradi vajinih treh sončkov in tudi mož bi želel da si močna in živiš naprej, čeprav pa je resnično izredno težko. Še enkrat drži se, čas bo malo zacelil bolečo rano. Lep dan želim tebi in tvojim otrokom. Janja