Pogovori s prijatelji o psihičnih problemih
Pozdravljeni,
bil sem pri psihologinji – anksioznost. Dobil sem napotke za soočanje z anksioznostjo, med katerimi pa je tudi, da bi se lahko s prijatelji pogovoril o psihičnih problemih, ki jih imam. Pri tem pa se zatakne: nihče se o tem noče pogovarjati ali pa me napotujejo k psihiatru. Če pa se že kdo želi z menoj pogovoriti o teh problemih, potem pa jaz ne znam nehati in se nazadnje debata razpase tako daleč, da mi je po pogovoru še slabše kot pred njim. Zanima me, ali psihologi veste, da se ljudje o psihičnih problemih nočejo pogovarjati in zakaj ljudi napotujete, da naj se s prijatelji pogovoril o psihičnih problemih? Tudi na spletu najdem, da pogovori s prijatelji o psihičnih problemih pomagajo pri zdravljenju teh problemov. Žal imam jaz drugačno izkušnjo.
Pozdravljen!
Žal mi je, ker si pri “prijateljih” naletel na nerazumevanje v zvezi s tvojimi težavami z anksioznostjo. Sama bi ti svetovala, da svoje izkušnje podeliš v varnem okolju v kakšni skupini za samopomoč, kjer se srečujejo ljudje z podobnimi izkušnjami. Pogledaš lahko na spletno stran Društva Dam- http://www.nebojse.si in poiščeš sebi najbližjo skupino za samopomoč. Tudi sicer lahko na njihovi spletni strani najdeš veliko informacij o anksioznosti in depresiji.
Žal mi je, ker se s psihologinjo nista ujela. Vendar vedi, da so psihologi različni med sabo in da tudi ti lahko najdeš sebi najbolj ustrezno obliko pomoči. Ni pa se potrebno izpostavljati v tisti družbi, ki nima razumevanja za tovrstne težave.
Želim ti vse dobro 🙂
Bernarda
Kar se tiče spletne strani Društva Dam – tam so predvsem uporabniki psihiatričnih storitev, pri psihiatru pa še nikoli nisem bil. Enkrat sem že napisal nekaj na njihov forum, oni pa takoj, da naj grem k psihiatru. Menim, da z menoj ni tako hudo, da bi moral k psihiatru, ampak, da rabim samo pogovor, podporo. Tudi moja psihologinja mi je rekla, da kakršnakoli zdravila pri meni ne pridejo v poštev. Ne vem, ali bi bilo smiselno, da sodelujem v skupinah, kjer so vsi že bili kdaj pri psihiatru.
Pozdravljen še enkrat,
zanimivo se mi zdi, ker hkrati praviš, da si anksiozen, istočasno pa imaš kar velik predsodek pred načinom na katerega drugi ljudje iščejo pomoč in rešujejo svoje težave. Treba se bo odločiti…Ali zaupaš psihologinji? Po eni strani si nezadovoljen z njenim nasvetom, da se o svojih problemih pogovarjaj s prijatelji. Po drugi strani pa praviš, da kakršnakoli zdravila pri tebi ne pridejo v poštev tudi po njenem mnenju. V kolkor si s svojo psihologinjo zadovoljen in ji zaupaš je najbolj prav da se o nadaljnih korakih iskanja pomoči posvetuješ z njo.
Drugače pa veliko ljudi obiskuje psihiatra in lahko obogatijo tvoje bivanje,
vse dobro,
Bernarda
Pozdravljeni,
stanje pri meni ni tako hudo, da bi rabil psihiatra, zato mi je pa psihologinja rekla, da naj se o svojih problemih pogovarjam s prijatelji, grem v naravo in pozitivno razmišljam. Problem je le, da se o takšnih stvareh prijatelji ne želijo pogovarjati, ampak le preusmerijo temo na kaj drugega, za psihiatrične skupine pa jaz nisem, ker tja ne sodim… Večino časa delujem namreč čisto ok, včasih pa me popade jeza, ki je kar prehuda, kar se mi zgodi, ko sem pod stresom (npr. zaradi časovnih pritiskov in rokov, pa tudi, če mi kaj ne uspe) in ravno zaradi te jeze sem šel k psihologinji… Gre za preburen odziv na stres in nič drugega. In močno dvomim, da vsakdo, ki je pod stresom, rabi psihiatra. Pri psihologinji sem bil predvsem zato, ker prihaja pri meni do izpadov jeze v socialno neprimernih situacijah in nič drugega.
Pozdravljen,
se strinjam s tabo, da vsakdo, ki je pod stresom ne potrebuje psihiatra. Pod stresom smo pravzaprav in praktično vsi. Psihiatrične skupine mi niso poznane, priporočala pa sem vam skupine za samopomoč. Seveda pa se boste odločili sami kako in kaj.
Kot že rečeno se o nadaljnih korakih posvetujte s svojo psihologinjo,
vse dobro želim,
Bernarda
Ja se popolnoma strinjam. Tud jaz imam zelo slabo izkušnjo glede pogovorov s prijatelji.Tud taki so nekateri, da hitijo pripovedovati , da tud oni imajo probleme češ da jih nimam samo jaz in da so tud oni kdaj slabe volje in potrti. Se hočejo enačiti z nami, ki imamo resne motnje. Sploh nočejo prisluhniti. Ne saj jaz vidim, da je to takole,da edino ljudje ,ki imajo motnje kot jaz razumejo. Z zdravimi ljudmi se ne da nič pomeniti. Zato ti svetujem, da se vključiš v skupino za samopomoč. Vsak dan eno uro hoje, pa meditacije, sprostitvene vaje, savna pa masaža tudi zelo pomaga, reševanje križank, branje (ker pri tem zelo zaposliš misli). Meni osebno tud vrt
narjenje pomaga. l
Po intenzivnem razmišljanju o zgornjem sem končno prišel do sklepa, da sem vse skupaj narobe razumel. Zakaj? Namreč, uspelo mi je pridobiti nekoga, s katerim sem se lahko pogovarjal o problemih. Ampak! V času pogovora so se mi negativna – jezna in napeta – čustva samo potencirala in to kljub temu, da me je oseba poslušala precej bolj kot je primer v predhodnem postu. Nazadnje sem bil še bolj živčen kot pred pogovorom. Ker se je to odvijalo še zvečer, sem nato v noči na naslednji dan imel še nespečnost in nato ves naslednji dan fuč. Nato je trajalo nekaj dni, da sem se pobral. To se je nekajkrat ponovilo.
Sem pa zato poskusil drugo taktiko, o kateri sem bral na spletu – da enostavno odmisliš problem in možgane zamotiš z nečim drugim. To pri meni preverjeno deluje. Če razmišljam o čem, kar ni problem oz. delam kaj, da nimam časa razmišljati o problemih, sem sproščen in dobre volje. Nobene nespečnosti – še več – spanec se mi je izboljšal in sem zdaj zjutraj res vedno naspan in spočit.
Torej, po mojem mnenju in mišljenju je bilo s pogovori s prijatelji mišljeno ravno to, da se z njimi pogovarjaš nekaj sproščenega, sproščujočega, npr. o športu, naravi, kulturi, izletih, potovanjih, hobijih, itd. Tako, da se zamotiš in pozabiš na vsakdanje skrbi, da si olajšaš dušo in se sprostiš.
O problemih se pogovarjati je pa smiselno le takrat, kadar lahko problem s pomočjo nekoga rešiš – npr. če si brezposeln, sprašuješ ljudi, če kje rabijo delavca – takšni pogovori so produktivni in konstruktivni in lahko pripeljejo do rešitve problema. Če pa se s prijateljem pogovarjaš o negativnih spominih iz preteklosti, jih obujaš, itd., pa ne rešiš nič – kvečjemu povzročiš, da te ti spomini še bolj preganjajo. In to je bilo pri meni. O tem bolje ne razmišljati, ampak zamotiti svoje možgane s čim drugim, bolj konstruktivnim. Ker preteklosti ne moreš spreminjati.