POGOVOR Z UMRLIM

Najbolj enostavno bo, da odkljukate e-mail naslov v svojem uporabniškem profilu in bosta lahko prejemala privatna sporočila.

Zakaj, se dogaja da umirajo tik pred rojstvom popolnoma zdravi otroci, medisinska oskrba v tem poteka nosečnosti ne odkrije nič kar bi kazalo na tragičen izid? Nasprotno. Zakaj in kdo o tem odloča???

Mnogo je vzrokov, zakaj se to dogaja, tako medicinsko utemeljenih, kot neutemeljenih. V takih primerih se moramo vprašati vedno, kaj nam Vesolje sporoča s tem? Kje smo pogrešili in si nabrali slabo karmo? Kako moramo ravnati v bodoče? V vsaki takšni stvari leži zelo pomembno sporočilo in mi ga lahko razumemo, če hočemo.

Hvala.
Sem kar nekaj prebrala o teh stvareh, tudi o karmičnih vzrokih. Zanima me, čigava karma? Staršev, starih staršev? Tudi o tem, da se duša otroka, ki je umrl lahko vrne prav v svojo primarno družino? In da se hitro inkarnira, če je umrl brez krivde svojih staršev. Npr. zaradi “višje sile”. Kaj menite? Sem pa zagotovo prepričana, da marsičesa ne vemo in da je fizična smrt zgolj prehod. Kaj menite?

Strinjam se z vami, da marsičesa ne vemo. Vemo pa, da se duša inkarnira ob rojstvu in ne preje. Torej nerojen otrok še nima duše. Posledično se seveda duša nikamor ne vrača, ker še ni bila inkarnirana. Katera ali čigava karma pa je bila s tem izravnana, pa lahko, mogoče, izvemo le z reinkarnacijsko analizo in karmično diagnostiko vseh vpletenih.

Nerojen otrok ima dušo. V bistvu ima vse kar raste, se razvija, živi, dušo, mrtva materija je nima. Ravno to je opis duše, duša je predpogoj za življenje oz. da življenje telesu. V telo vstopi ob spočetju, zato je zelo pomembna zavest pri samemu spočetju otroka. Ko duša zapusti telo, nastopi smrt. Duša se lahko vrne v isto družino, lahko se vrne tudi kot žival, odvisno od zavesti, ki jo je gojila v človeški obliki življenja.

Takale preproščina škoduje, zato se moram oglasiti. To, kar trdite, se sporno in brez utemeljitve. Povsem pozabljate na ŽIVLJENSKO ENERGIJO, to je tisto, kar steče ob spočetju in je pogoj za življenje. Ko zmanjka življenske energije ( kot če bi zmanjkalo goriva v avtomobilu ), snovno telo odmre, duša odpluje ( z energetskim in kavzalnim telesom, ki sta večni ), energija pa se združi z Najvišjo energijo, ki jo , nekateri imenujejo Najvišji, Vesolje, Narava….. Jaz jo imenujem Bog…. Duša, z novimi dharmami ( nalogami, poslanstvi ) išče novo kolje, kjer bi jih lahko uresničila. Le človekova duša je individualna. Živalska duša je kolektivna. Sicer sem pa o tem že velikokrat pisal in je potrebno le malo pobrskati po dosedanjih vsebinah foruma.

Kakorkoli že.Vprašanje o smislu življenja, ki je tako ali tako zapisano smrti se pojavlja od pamtiveka. Ljudje verjamemo, da je s fizično smrtjo ni konec, ali pač ne verjamemo. Veliko literature obstaja na to temo. Kaj je res in kaj ni, ne vemo.
Sama verjamem, da umre zgolj telo, duša (ali eneregija, zavest kakorkoli ) pa ne. Tako pojmovanje mi nekako da smisel obstoja. In kaj smo mi (živa bitja) in kam gremo? Vse je kot menjavanje letnih časov,pozimi narava “umre”, spomladi se prebuja – do naslednje zime. V tem življenju smo z nekim namenom, če delujemo dobro, bomo nekoč poplačani, izravnali kakšno slabo karmo, če ne – bomo vajo ponavljali.
Smrt še nerojenega otroka ali otroka nasploh smatram kot poraz človeške rase. Kajti otroci so luč, nova energija, čista duša, nepopisan list, ki si ne zaslužijo smrti. Kakšno poslanstvo naj bi potemtakem opravilo, komaj začeto in na tak način končano življenje?

Mnenja o tem, kdaj se življenje prične, so zelo deljena. Filozofija, ki ji jaz dajem prednost, pravi, da se duša naseli v telo ob rojstvu, torej fetus ni še popolno bitje. Zasnove fetusa so enake, kot pri vseh sesalcih, tudi s seboj nosi vse nagone, ki so imanentni živim bitjem, predvsem pa sesalcem ( nagon po samoohranitvi, strah itd ). S seboj nosi tudi dedne zasnove, torej predispozicije. Seveda s seboj nosi življensko energijo, ki je stekla pb prvem stiku med semenčico in jajčecem in jo imenijemo Vesolje, Narava, Vseurejujoča sila, Najvišji…. Jaz temu rečem Bog.

Ko duša ob rojstvu otroka vstopi v telo, prične prilagajati njegovo osebnost svojim potrebam oz. potrebam svojega poslanstva, t.j. Dharme. Novorijeni otrok ima, poleg opisanih zasnov tudi bisteno bolj razvit živčni sistem, kot ostala živa bija oz sesalci, ki se skupaj s človekom nahajajo na najvišji razvojni stopnji ( 4 kale ). Razlike je spet v tem, da človek lahko, za časa življenja, pridobi do 16 kal, medtem, ko jih ostala živa bitja ne morejo pridobiti.

Naslednja razlika je v razvoju uma ( torej ega ), ki se razvija v sivi možganski masi po otrokovem 6. ali 7. letu starosti ( otrok že pomisli, kaj to zanj pomeni, če reče, da je cesar nag ). Po 14. letu starosti se na podlagi vseh pridobljenih informacij, ki jih otrok dobi v najnežnejem obdobju ( med rojstvom in 7. letom starosti, ko je otrok kot pivnik za informacije ) in jih s pomočjo uma razvsti in klasificira ( mnoge tudi v podzavestni spomin ), inteligenca. Razvoj je končan nekje okrog 21. leta, ko se prične entropija – celice v telesu hitreje propadajo, kot pa se razvijajo nove.

S tem razumevanjem ali sprejemanjem te filozofije, torej fetus no človek in je torej brez duše, to pomeni tudi brez karme. Njegova smrt ni posledica njegova karme torej, ampak karme staršev ali koga drugega v njegovam okolju. Torej to tudi ni poraz človeške rase. Pomembno pa je seveda sporočilo, ki ga tak dogodek prinaša, bolj pomembno od samega dejstva smrti fetusa. Človek z razvito zavestjo, torej človek z več, kot 4 kalami, to sporočilo lahko razume in dojema. Ostali pa potrebujejo pomoč regresoterapevta ali spcialista, ki se ukvarja s karmično diagnostiko, ki jim lahko pomaga razvozlati sporočilo.

Torej fetus no nova energija – Bog je, po našem dojemanju časa, neskončno stara energija. Tudi ni čista duša, ker čista duša se nahaja v Nirvani, duša s karmičnimi dolgovi pa se mora še inkarnirati, torej ni čista. Nepopisan list – hm, mislim, da fetus še ni list…..

Vsekakor pa lahko rečemo, mislimo itd., da si fetus ne zasluži smrti. AMPAK S TEM SE VPLETAMO V BOŽJE POSLE, SODIMO. In sodi lahko le tisti, ki pozna absolutno resnico. Mi, uboga bitja, ki nam ego ustvarja iluzije o pomenu življenja, pa smo daleč daleč od tega, da bi lahko sodili ( da nam nebi bilo sojeno, saj prav lahko naberemo karmični dolg s tem, da sodimo Najvišjega in njegova dejanja ). Kaj pa, če je bila s tem preprečena veliko večja škoda za človeštvo? Samo primer:

Leta 1944 je v zavezniški operaciji Overlord sodelovalo sicer 3.000.000 zavezniških vojakov. Prvega dne se je na obalah Normandije izkrcalo 155.000 vojakov in načrtovalci te operacije so vedeli, da jih bo vsaj 10% padlo prvega dne invazije. Za vsakogar, ki je padel, je bila to velika krivica, bi lahko rekli. Velika katastrofa, žalost za njegova bližnje itd. itd. So bili torej krivi strategi in načrtovalci operacije? Gledano iz drugega aspekta je je operacija sama pomenila največji preobrat v II. svtovni vojni in jo skrajšal, po nekaterih ocenah, za več, kot 3 leta. S tem je bilo rešenih vsaj 4.000.000 življenj, računano po sistemu, koliko ljudi je vsak dan padlov v tisti vojni, umrlo v taboriščih itd. Temu rečemo “kolateralna škoda” in ne, da bi opravičeval Njegova dejanja, razumem smisel le-teh….. Me pa žalosti spomin na vseh tistih 10.000 vojakov, ki so ostali na obalah Normandije in se niso več vrnili k svojim. Pa vendar se vprašam, kdo žaluje?? Um ali duh, ego ali duša? Kdo od teh dveh volkov v meni, ki se ves čas bojujeta med seboj in kjer zmaguje vedno točno tisti, ki ga hranim ……..

Hvala.
In imate prav. Kdo sem jaz, človek, da bi sodila Božje posle? Težko razumem oz. sploh ne razumem njegovih dejanj. Moj sin je ob smrti svojega otroka svojo bolečino in nemoč izrazil z besedami:
Bil sem dober,pošten, nikomur v življenju nisem storil krivice, veroval sem v Boga, molil sem, da se moj otrok rodi srečno, le eno sem želel – imeti svojo družino. Sem zahteval preveč? Ne govorite mi več o Bogu, kateri Bog bi na tako krut način preprečil rojstvo, ko pa je bilo ves čas vse tako lepo, vseh 9 mesecev. In človeku, ki to posluša, poči srce. Dobesedno.
Sedaj ni kaj, tako je.
Verjamem,da razumete,da se v taki nepričakovani življenjski tragediji ljudje zatečemo in oprijemljemo vsake “rešilne” bilke. Ne bom pisala, kaj se nam je dogajalo prve mesece po dogodku. Strokovnjak, s tega področja bi rekel, da je to vpliv šoka, nesprejetja resnice, pa kaj vem kaj še vse. Sem pa vse dogodke (sanje) kronološko zapisovala. To mi daje potrditev, da življenje po smrti v neki obliki le obstaja. Ker se je to dogajalo tudi 3-letnemu otroku, ki pa res verjamem,da se ne izmišljuje in ker pred njim nismo govorili o tem. Prostodušno je pripovedoval, da se je igral z bratcem, ki da je prišel ponoči k njemu in da ne aja ampak stoji tam in tam in nas gleda…
Ob branju vaših odgovorov,sem razbrala, da medijem ne verjamete. Tudi sama sem gledala (dobesedno padla v oddaje), ki so jih imeli mediji, prebrala mnogo njihovih knjig. Tudi Van Pragha, ki me res ni ravno prepričal, me je pa dokaj John Edwards.
Dolgo nazaj mi je domov prinesel nekdo knjigi Priče o najdivnijem in Bhagavad-Gita. Morda poznate to?
S tem, kar obsežnim in zahtevnim čtivom,se bom spoprijela na dopustu.
Kaj menite ?

Še vedno trdim, da popolnoma razumem vašo bolečino, da popolnoma razumem bolečino očeta nerojenega otroka in da popolnoma razumem preslikavanje glavne teme vseh pogovorov v družini tudi na najmlajše člane, ki si pač, v svoji preproščini, ustvarjajo svoje predstave o vsem.

Dane sem poslušal Kardinala gospoda Rodeta, od kogar so mediji na srečanju na Sv. Višarjih dobesedno skušali izsiliti vsaj mnenje, če ne celo kritiko odločitve papeža Frančiška o upokojitvi dveh najvišjih predstavnikov RKC v Sloveniji. Lepo je povedal: ” Kdo sem, da bom komentiral ali celo ocenjeval odločitve svojega šefa ( papeža )? Sem le njegov uslužbenec in sem mu lojalen!” Kaj vemo šele, uboga bitjeca, kakšen namen je spremljal izgubo vašega nerojenega in nesojenega vnuka? Dvomim, da bo prebiranje zapisov, ki jih omenjate, kakor koli spremenilo način vašega razmišljanja.

Obrnite se raje vase, v molitev in meditacijo, skušajte, mimo svojega uma, slišati besede vaše duše, ki vam ves čas sporoča pomembna sporočila. A je ne slišite, ker ste suženj svojega razočaranega uma, ega in vseh njegovih iluzij, ki vam jih riše. Vrnite se k molitvi in v vas se bo naselil spet mir in v tem miru boste morda slišali sporočila, ki so vam namenjena.

Če pa že na vsak način skušate odgovore na svoja vprašanja najti v knjigah, pa vzemite v roke Sveto pismo! Obedve knjigi, ki ju omenjate ( Priče o najdivnijem je samo eno od tolmačenj Bhagavad Gite oz besed boga Krišne ) izhajata iz drugega okolja, kot je naše, nostita popolnoma ista sporočila, da bi jih pa razumeli, pa potrebujete dolga leta študija primerjalne teozofije.

Saj Sveto pismo tudi izhaja iz drugega okolja (Izrael?). Bhagavad Gita ima notri opisane splošne resnice, ki se nanašajo na cel svet. Voda je mokra v Aziji in Evropi :).

Hvala za vaše odgovore. Z njimi ste pobožali mojo žalostno dušo. Imate prav, strinjam se z vami. Omenjeni knjigi sem sicer začela brati, vendar ne najdem niti, niti ne razumem vsebine.
Tako se bom raje držala vaših nasvetov.

Vse dobro vam želim.

Vesel sem, da sem pa tja kdo le razume moje odgovore pozitivno in ne išče dlake v jajcu, kot kljukec s psevdonimom “svto pismo”, ki najbrž nima bolj pametnega dela.

V kolikor ne razumete knjig, ki jih omenjate, obstajajo za vsako od njih tudi lažja tolmačenja. Recimo za Sveto pismo, obstaja zelo lepo ilustrirana knjiga “Ilustrirano Sveto pismo”, ki ga je izdala Založba Mladinska knjiga v sodelovanju s Svetopisemsko družbo Slovenije l. 2010.

Ne vem, če sem na pravem naslovu, vendar nekje moram začeti in moram povedati naše dogodke. Pred 18 leti , ko sem se vselila v hišo staršev,(pritličje), se mi je začelo dogajati, da sem občasno videla s strani neko senco, vendar ko sem se obrnila je ni bilo več. Zgodaj zjutraj ,okoli 3 ure, sem se zbujala in vsakokrat slišala korake po hodniku. Nekega zgodnjega jutra pa sem se zbudila z občutkom, da me nekdo tika po nogah in lazi vse višje do mene.Od straha sem otrpla in nisem mogla kričati, mož pa je zraven trdno spal. Nekako sem stegnila roko proti njemu in ga začela stiskati, tako, da se je zbudil in odprl luč v sobi, vendar tam ni bilo nikogar. Po tistem dogodku sem nekaj časa hodila z otrokom spat k staršem, ker je mož delal ponoči.V tem stanovanju nisem slišala ničesar, zato smo si tudi s starši zamenjali stanovanja. Ko je bil sin star 4 leta, je dobil bratca. V teh 4 letih ni zatisnil očesa, če ni bilo luči na hodniku, ker ga je bilo strah teme. Vse skupaj se je umirilo, do njegovega 8 leta, ko je ponovno začel jokati ponoči, da ga nekdo gleda medtem ko spi in da ga je budilo s suvanjem v hrbet in ropotanjem. Videl je žensko z dolgimi črnimi lasmi spete v čop. Ko me je hotel poklicati ,je dala na usta prst in mu pokazala, da mora biti tiho.Mlajši sin je bil tudi vsake toliko prestrašen ko se je zjutraj prebudil.Tudi on je videl enako žensko ,le da je takrat nosila enako majico, katero sem imela jaz , zato je mislil, da sem jaz.Pa nisem bila , ker takrat sem delala in mož je bil sam z njima doma, pa tudi ko se je premaknila iz sobe je izginila.
Vsake toliko je slišat po stanovanju korake ali ropot, ker pade kak predmet na tla. Mislim pa, da je tokrat kar se je začelo dogajati šlo že predaleč. Namreč, v sinovi sobi že nekaj časa dobivamo odprte predale in omare. Najprej smo se začeli kregati med sabo, ker nam ni več zaupal, ker je mislil, da to počnemo mi domači.Vendar, moža ni doma ,ker dela v tujini, jaz mu ne odpiram, razen ko mu pospravim zlikano perilo v omaro.In takrat tudi zaprem za sabo. Predale pa nisem nikoli odprla, ker spoštujem njegove privat stvari in mu zaupam.Mlajši sin pa tudi tega ne počne, ker bi mi povedal po resnici. S punco se je pustil prejšnji četrtek, ker je mislil, da mu ona stika po predalih, pa je imel odprte predale tudi ko nje ni bilo, tako, da tudi nje ne more kriviti.Danes zjutraj se je vrnil domov okoli 4 zjutraj in spet dobil vse na široko odprto. Smo pomislili, da je mogoče kaj nagnjeno, pa ni. Moraš kar povleči predal, da ga lahko odpreš, omaro pa ravno tako. Smo prestrašeni, ker ne vemo kaj se dogaja v našem stanovanju.Moram pa povdariti, da stvari ne izginjajo, ampak nekatere so prestavljene.
Do sedaj nismo še nikomur povedali za naše dogodke, ker smo poskusili sami reševati, vendar tokrat pa gre vse globlje. Mislimo si lahko le, da stoji za tem nekdo,ki je umrl in nam skuša kaj povedati, drugega si ne znamo razlagati.
Nam lahko vi svetujete, kaj naj in kje dobiti pomoč?
Hvala in Lep pozdrav
Katja

Tule bo šlo ali za zlobnega Duha ali pa masovno histerijo. Seveda se da oboje odpraviti. Piši mi na moj naslov in se bova dogovorila.

Moj naslov je: [email protected] .

Nisem sledila celotni temi. Naključno sem odprla stran in zagledala tale zapis. Samo nekaj me bega pri tem zapisu. Torej ne kontaktira človek, ampak človekova duša z neko dugo dušo v drugi dimenziji? Ampak … a nisem moja duša jaz?

Ti nisi sledila celotni temi ( čeprav je ves potek zapisan ), sedaj pa sprašuješ nekaj, kar nima ne repa in ne glave s citiranjem nekega iztrganega citata, za katerega še sam ne vem, od kod si ga iztrgala. Kako naj ti potem odgovorim?

Definitivno tvoja duša nisi ti. Ti si sestavljena iz snovnega telesa, astralnega telesa in kavzalnega telesa. Snovno telo, ki ga zaznavaš, je minljivo, ostali dve sta večni. V tej fazi razmišljanja si snovno telo, ker iz tebe govori tvoj um ( ego – ki je minljiv skupaj s snovnim telesom ). Za kaj več je pa tu premalo prostora in ti moram priporočiti kakšno uporabno čtivo. Te literature je dandanes dovolj na vseh knjižnih policah in ne bo ti težko razvozlati svojega minevanja….

Kakšne neumnosti to vi tipkate tle. Jao. SENEKA – išči pri dohtarju napotnico za bolnico Lj-Polje. Ali pa obišči najbližjega duhovnika jasno, da v cerkvi oz. v župnjišču. Če boš iskala umrle duše je zelo malo vrjetno, da se boš z”ta pravo” pogovarjala. Ker lahko namesto “ta prave” pride “nebodi ga treba”
Pa pazi da ne bo treba kakega zdravilca duše uporabit.
Mir z vami!

Ali ima kdo kak kontakt od osebe ki se ukvarja z medijstvom?