POGOVOR Z UMRLIM

Ko mi omeniš Američane, televizijo in parapsihologijo, potem običajno dobim spuščaje. Sedajle se praskam in vzel sem en Claritine, da me čim preje mine.

Svoje mnenje o pogovorih z umrlimi sem že napisal zgoraj, tole pa je moje mnenje o “bussines minded” Amerjih. Joj, še bolj me srbi……

Pozdravljeni Igor !

Hvala za odgovor.Moram se takoj opravičiti za nedoslednost in se zahvaliti, da ste me nanjo opomnili. Z vibracijo..sem nekako imela v mislih zavest, dvigovanje in razširjanje svoje zavesti, spoznavanje svoje narave…Ponavadi se razumemo, kaj mislimo, je pa res, da s temi termini nastane cela zmeda,ko je potrebno stvari malo natančneje opredeliti.

Mislim, da je greta2 videla oddajo, ki sem jo tudi sama nekajkrat gledala. Mene ni tako zelo prepričala. Vendar pa…me je vaš odgovor presenetil.
Omenila je ENEGA američana, ki pač počne kar počne…Vi pa kar v spuščajih??

Meni je to očitno metanje vseh v isti koš, kar pa ni najlepše, a ne? Možakar je gotovo enkraten in neponovljiv, kot smo vsi. Morda pa je tudi eden teh, ki z dušo dejansko zmorejo tako navezovati stik in tudi komu na ta način pomagati. Zakaj se vam že v osnovi zdi, da so taki Amerji tako nemogoči, da dobi normalen človek kar spuščaje.

Sama občasno preletim kakšen forum z vsebino duhovnosti, meditacije, joge, zdrave prehrane, zdravega razmišljanja…in ko to omenim npr. ljudem, ki tega ne počnejo, je njihova reakcila pogosto podobna. Kar pike in spuščaje bi dobili v zvezi s to temo. BREZ, da bi preverili, kateri forum, kateri moderator…Vse mečejo v isti koš, jaz pa recimo vem, da nekateri ljudje, ki so na teh forumih aktivni, resnično imajo pomembne stvari, ki jih lahko podelijo. Vas recimo ne bi pustila metati v isti koš s kakšnimi načitanimi, sebe polnimi moderatorji, ki npr. niso ozavestili osnovne kulture in spretnosti komunikacije..ker mi vaše pisanje govori drugače.

Greti2 bi želela sporočiti, da imam prijatelje, ki so poiskali medija v slo, na internetu je o mediumshipu pri nas kar nekaj informacij. Izkušnja z medijem je bila izredno pozitivna. Odrazila se je v osmišljevanju življenja po tragični izgubi otroka. Potrebno pa je veliko dela na sebi,odpiranja stvarem, ki so nam v tej kulturi tako neznane in tako neverjetne.

Hvala za posluh, prijeten dan in kot Igor reče, Luči, Ljubezni, Radosti!

Nana

Se strinjam , Nana, ko začne Claritine delovati, se celo meni zdi sem pa tja kakšen Amer sprejemljiv. Ampak ne bi pretiraval v tem……. Pa hvala za pohvalo!

Po dolgem času se spet oglašam z isto temo. Tudi sama sem že slišala za neke medije, ki ti pomagajo stopiti v stik z umrlimi dušami, zato sem tudi spraševala kako. A po vsem kar mi je odgovoril IgorHCL, sem izgubila upanje, da je to mogoče res.
se mi je pa v vsem tem času, ko bo minilo skoraj leto dni od izgube moje ljubljene osebe zgodilo to, da se mi sedaj javljajo čudne sanje. Nikoli nisem veliko sanjala, niti se nisem ravno spominjala sanj, še manj, da bi jim pridajala kakšno sporočilnost. pred nekaj dnevi pa sem sanjala o nekem sokrajanu, ki sem ga poznala le poimensko, nikoli pa z njim govorila…stal je obrnjen s hrbtom proti meni, vedela sem kdo je in to je vse. V tistih dneh je umiral, kar sem izvedela potem. takoj sem se spomnila sanj. Sprašujem se sedaj, zakaj bi jaz sanjala tega človeka, o njem nismo nikoli niti kaj veliko govorili, niti nisem vedela, da je bolan, skratka, nobenega realnega povoda nisem imela, da bi mi prišel v sanje….kaj se dogaja? Tako si želim sanjatai mojega ljubega, a sem ga le enkrat po tistem. Vem, da sem sanjala še o nekom, pa se nikakor ne morem spomniti koga….kaj če ga tudi čaka ista usoda? Samo ne recite, da se mi bo to dogajalo naprej….
Drugače pa mu še vedno nisem prižgala svečke, razen v mislih, ker ne smem na pokopališče. še vedno si očitam, da bi lahko bil še živ, če ne bi odigrala vloge kot sem jo…živim naprej za danes in jutri, za svoje bližnje. Osebno pa mi je vseeno kaj se zgodi z mano in so trenutki, ko komaj čakam, da se mu pridružim. Ni me prav nič strah smrti, o njej ne razmišljam več s tesnobo v srcu in duši. Če ne bi imela družine, ki me potrebije, me ne bi bilo več. Odšla bi po odgovore.

To, da živimo za danes, je v redu. Včeraj je namreč le spomin in jutri le sen današnjega dne, ki se morda nikoli ne zgodi.

Eno pa je neizogibno res: ČE SE BOŠ NAPOTILA PO ODGOVORE NA NAČIN, KI GA OMENJAŠ, JE TO EDINI NAČIN, NA KATEREGA ODGOVOROV ZAGOTOVO NE BOŠ DOBILA! Tvoja duša bi si namreč pridobila tako velik karmični dolg, da bi ji bilo nemogoče komunicirati z drugimi dušami, ampak bi bila prisiljena iskati svojo naslednjo inkarnacijo ali kar nekaj inkarnacij, v katerih bi lahko ozdravila svoje karmične dolgove. Med iskanjem pa bi blodila v praznem prostoru. Tega prav gotovo nočeš.

Pozdravljeni Igor,

Tudi sama sem slišala da duše umrlih, ki si same vzamejo življenje blodijo v nekem medprostoru in so nesrečne, ujete… Zasledila sem tudi da obstajajo ljudje, ki imajo to zmožnost, da se povežejo s to dušo in ji pomagajo da gre domov.

Prosim vas za mnenje o tem.
Hvala,
Maya

Sam nisem “slišal” ničesar o dušah samomorilcev, srečal pa sem že nekaj dup, ki so bile prilepljene na auro ljudi in so jim črpale energijo. S posebnimi postopki v regresiji se lahko vspodtavi stik s takšno dušo in se jo prepriča, da naj odide v svetlobo, da se bo lahko ponovno rodila.

Pozdravljeni!

Čudna stvar se je zgodila pred šestimi leti ko mi je umrla babi na pogreb nisem mogla, bila sem visoko noseča a pot je zelo dolga do mojega roj.mesta.Po nekem času sem jo začela sanjat, zgledala je takšna kot se jo spomnem ko je bila še zdrava in polna moči.Spomnem se da se nisem hotela z njo pogovarjat,nevem kako mi je prišlo to v sanje slišala sam ljudi ki pravijo da ni dobro pogovarjat se z umrlimi pa neznam zakaj.Uglavnem to se je kar ponavljalo dokler jo eno noč nisem uprašala,,Babi kaj ti nisi umrla,,ona pa meni nazaj,,nisem,komaj zdej sem zaživela,,potem se ne spomnim če sem jo še kdaj sanjala.

Pred tremi mesci mi je umrl mož po dolgi bolezni.On mi tudi prihaja u sanje pogovarjam se z njim,najbolj čudno je to izglada da sem čutila jezo na njega in sem ga okregala z besedami,,Od kje njemu pravica da umre in da zapusti mene in otroke ,kako si je on to zamislil kako bom jaz živela,,On meni odgovarja,,Veš oni so meni dali eno tabletko in jaz sem kar zaspal,če tega nebi naredili jaz bi se mučil še 5-6 mescov,,(umrl je u bolnici in vem da je dobival morfij)Potem je še prihajal ampak se ne spomnem dogodkov,razgovora…vem samo da je bil.Z otroci sem šla na pot noč preden sem šla sem spet ga sanjala imela sem občutek da mene in otroke odriva proč od sebe,zbudila sem se in u tistem sem imela občutek kot da bi on bil u stahu da se meni in otrokom nebi kaj zgodilo in zato je to delal.Vem samo da sem u tistem polusnu pač rekla naj nebo v skrbeh in da lahko počova u miru da z otroci se bomo znašli.En čas ni prihajal zdaj spet samo določenih stvari se spomnemnem,nekaterih pa ne.

Zanima me ali je to normalno,mi želi on kaj sporočiti, neznam si razlagat.

LP

Večkrat sem že pisal o sanjah innjihovem pomenu. To, kar se vam dogaja, je ostanek stvari, ki jih premišljujete čez dan, čeprav tudi ali samo v svoji podzavesti. Tudi jeza na moža, ker je odšel in vtis njegove skrbi za vas, je ostanek razmišljanja v budnem stanju in podzavestnih dogajanj. Sporočila od njega ne bo. Njegovo telo je mrtvo, njegova duša išče novo okolje za inkarnacijo. Človeka, kot je bil, nikoli več ne bo, ker smo enkratni in neponovljivi, kot ljudje, ki sami sebe in druge dojemamo, kot petčutna bitja. Osvobodite že svojo dušo tega bremena, ker lahko celo zbolite zaradi teh blodenj. S svojo navezanostjo, ki je plod vašega ega, obremenjujete njegovo dušo, da ne more svobodno oditi v svetlobo….. Domnevam, da je tudi v drugih stvareh vaš ego predominanten. Prav zato ne morete sprejemati sporočil, ki vam jih pošilja vaša duša.

Pozdravljeni g. Igor

enkrat sem se že oglasila v vaši temi pa čutim, da se moram zopet.
Glede na to, da vztrajno trdite, da ni variante, da se lahko pogovarjaš z dušo oz. da se duša oglasi me zanima kako boste razložili primere, ki se dogajajo meni saj ko sem z osebo, čutim kdo bedi nad njo ali je to ženska ali moški in ko to osebo opišem (postava, frizura, obleka ki je značilna za to osebo) se pokaže, da je to pokojnik. Ko to opišem osebi, mi potrdi , in ko poslušam naprej, dobim informacije , ki jih nikakor ne morem vedeti npr, osebni predmeti, ki jih je pokojni imel, kotičke, kjer se je najraje zadrževal(celo opišem lahko kje sedi in kaj je okoli). Če to ne obstaja potem ne vem če sem normalna. Se je pa vedno pokazalo kot pravilno. Celo v sanjah me je obiskal gospod, ki je bil že skoraj 40 let pokojni. Bil je oče moje kolegice pa nisem vedela nič o njem ker je tudi kolegica, ki jo vidim redko. A ko sva govorili sem ga točno opisala.
Ne vem kaj naj si mislim…..če to ni res…

Halo Duša!

Nikdar nisem trdil, da se vaša duša ne more pogovarjati z drugo dušo in da ta pogovor, v posebnem stanju, lahko tudi dojemate. Trdil pa sem, da ni mogoč pogovor z umrlimi. Govorite o obleki, postavi, frizuri, spolu…. Telo umrlega po smrti razpade, ker v nem ni več vitalne energije in prenehajo vsi življenjski procesi, kot je n.pr. tudi rast novih celic. Stare celice nimajo več hrane za svoj obstoj, električni impulzi preko živcev s pomočjo nevronov se ne prenašajo več in beljakovine zato razpadejo, telo oz. kadaver izgubi vso vodo ( 80% človeškega telesa je voda ), običajno ga celo sežgejo in ostane samo ogljik v obliki pepela. Torej nič od obleke, postave itd. Trditi nasprotno bi bilo nerealno. Drugo pa je, kaj v takšnem pogovoru duši doda vaša domišljija in vaš spomin ( govorim o pasivnem spominu, ki nam v zavestnem stanju ni dosegljiv ). Na ta način deluje tudi regresoterapija – izvlečki iz pasivnega spomina.

Mislim, da ste povsem normalni, da pa imate redko danost, ki ji, v sanskrtu rečemo SIDHI ( je minljiv pri osebah na nižjih stopnjah zavesti in neminljiv pri osebah na najvišji stopnji zavesti, ki imajo odprto “tretje oko” ). Razlagati strukturo sistema spomina, ki se prenaša z eno samo celico, bi bilo tu nesmiselno, zlasti pa predolgo. V tem zapisu so namreč shranjene vse izkušnje prejšnjih življenj. Recimo fiziološki procesi itd. Duša, ki se inkarnira, prinese s seboj spomine vseh prejšnjih inkarnacij, le da so ti spomini dosegljivi v posebnih stanjih, kot je regresija in degresija. Doseči takšno stanje ( popularna je le nehipnotična regresija ) je naporno, predvsem pa rezultat vztrajnega dela na sebi ( sproščanje, koncentracija itd. ). Posebni kemični procesi v možganih ali uporaba posebnih substanc pa lahko privedejo človeka do stanja, v katerem so mu dostopni ti spomini.

Še enkrat bi povedal, da je telo in seveda z njim um, minljiv, duša pa je večna. Možen je torej stik z dušo umrlega, ta stik nastane med dvema dušama ( torej ne na umskem nivoju ), um pa temu doda “sceno” iz spomina duše ( obleka, frizura itd. ). Cela zadeva postane dokaj enostavno razumljiva, če si jo razlagamo po Martinu Kojcu ( Učbenik življenja je sinteza njegovih življenjskih del ).

Po moje pa ponovne inkarnacije ni – ravno zato, ker je človek kot krona stvarstva tako zelo enkraten in neponovljiv, se njegova duša ne more dvakrat (ali celo mnogokrat) PONOVNO utelesiti (re-ponovno, inkarnacija-utelešenje). Človek JE duh, duša in telo skupaj. Zato je v svoji neponovljivosti tudi SAMO ENKRAT spočet, se rodi, živi v času, umre, in živi v večnosti (večnost ni časovno opredeljeno obdobje, ampak stanje, tako kot sreča ali pa ljubezen). Narejeni smo za večnost, to je naš končni cilj, v katerem bivamo v neskončni svobodi ljubezni miru sreči…
In prosim ne izpodbijajte tega in ne recite “to je tvoje mnenje”, ker s tem škodujete najprej Resnici, nato pa še ljudem, ki dobijo občutek da ta resnica ni prava. Pa je 😉
Po smrti se naše telo transformira v telo, kakršno je bilo prvotno zamišljeno (to pomeni še pred nastankom časa), tako da smo po smrti še vedno duh+duša+telo, le da nismo več v času. Res pa je, da bomo šele po smrti polno doumeli, kaj to sploh pomeni 🙂

Azra, kar se tiče sanj in podobnega se pa delno strinjam z Igorjem. Sanje so nekakšen “čuden” povzetek tega, kar se čez dan dogaja na robu med podzavestjo in zavestjo. Včasih samo za trenutek (“milisekundo”) v dnevu pomislimo na določeno stvar in možgani potem ponoči o tem na dolgo in na široko razpravljajo 🙂
Seveda so sanje lahko tudi preroške, ampak take sanje niso nikoli namenjene samo za enega človeka osebno, temveč za skupno dobro človeštva ali pa za to, da lahko potem ta duša v času bolj polno razglaša in slavi Boga. Včasih, še posebno če je smrt zelo boleča, se hudobni duhovi prisesajo in ti delajo čudovite slike in spomine in ne vem kaj še vse, samo zato da tvoja duša, ki je še tukaj, še v času, ostaja čim dlje v sanjarijah (ki so v svojem bistvu LAŽ) in da ne bi napredovala na svoji poti rasti v resnici, kar je edina pot v svobodo in pot k Bogu.
Tako da, kar lahko glede odnosa do smrti svojega moža narediš je to, da SPREJMEŠ njegovo smrt s tem da zaupaš da je to dobro (tudi če z razumom nikakor ne razumeš), da tudi ZAUPAŠ v njegovo ljubezen do tebe in družinice, da VEŠ da gleda na vas z gorečim srcem in da se na njegovo pomoč lahko vedno ZANESEŠ. Kar pa lahko narediš zanj pa je, da se ga LJUBEČE SPOMINJAŠ in PRIČAKUJEŠ trenutek, ko se bosta spet srečala v večnosti. Če pa si verna pa lahko zanj tudi moliš, ga izročaš v Božje Usmiljenje, prižgeš svečko… Upam in želim ti vse dobro.

Po moje pa ponovne inkarnacije ni – ravno zato, ker je človek kot krona stvarstva tako zelo enkraten in neponovljiv, se njegova duša ne more dvakrat (ali celo mnogokrat) PONOVNO utelesiti (re-ponovno, inkarnacija-utelešenje). Človek JE duh, duša in telo skupaj. Zato je v svoji neponovljivosti tudi SAMO ENKRAT spočet, se rodi, živi v času, umre, in živi v večnosti (večnost ni časovno opredeljeno obdobje, ampak stanje, tako kot sreča ali pa ljubezen). Narejeni smo za večnost, to je naš končni cilj, v katerem bivamo v neskončni svobodi ljubezni miru sreči…
In prosim ne izpodbijajte tega in ne recite “to je tvoje mnenje”, ker s tem škodujete najprej Resnici, nato pa še ljudem, ki dobijo občutek da ta resnica ni prava. Pa je 😉
Po smrti se naše telo transformira v telo, kakršno je bilo prvotno zamišljeno (to pomeni še pred nastankom časa), tako da smo po smrti še vedno duh+duša+telo, le da nismo več v času. Res pa je, da bomo šele po smrti polno doumeli, kaj to sploh pomeni 🙂

Azra, kar se tiče sanj in podobnega se pa delno strinjam z Igorjem. Sanje so nekakšen “čuden” povzetek tega, kar se čez dan dogaja na robu med podzavestjo in zavestjo. Včasih samo za trenutek (“milisekundo”) v dnevu pomislimo na določeno stvar in možgani potem ponoči o tem na dolgo in na široko razpravljajo 🙂
Seveda so sanje lahko tudi preroške, ampak take sanje niso nikoli namenjene samo za enega človeka osebno, temveč za skupno dobro človeštva ali pa za to, da lahko potem ta duša v času bolj polno razglaša in slavi Boga. Včasih, še posebno če je smrt zelo boleča, se hudobni duhovi prisesajo in ti delajo čudovite slike in spomine in ne vem kaj še vse, samo zato da tvoja duša, ki je še tukaj, še v času, ostaja čim dlje v sanjarijah (ki so v svojem bistvu LAŽ) in da ne bi napredovala na svoji poti rasti v resnici, kar je edina pot v svobodo in pot k Bogu.
Tako da, kar lahko glede odnosa do smrti svojega moža narediš je to, da SPREJMEŠ njegovo smrt s tem da zaupaš da je to dobro (tudi če z razumom nikakor ne razumeš), da tudi ZAUPAŠ v njegovo ljubezen do tebe in družinice, da VEŠ da gleda na vas z gorečim srcem in da se na njegovo pomoč lahko vedno ZANESEŠ. Kar pa lahko narediš zanj pa je, da se ga LJUBEČE SPOMINJAŠ in PRIČAKUJEŠ trenutek, ko se bosta spet srečala v večnosti. Če pa si verna pa lahko zanj tudi moliš, ga izročaš v Božje Usmiljenje, prižgeš svečko… Upam in želim ti vse dobro.

Dvakrat simi pisala, Jerneja, kot tudi 2x ponavljaš svoje ime. Ne bom se ukvarjal s psihoanalizo tega, se bom pa bolj ukvarjal s tvojimi trditvami, ki so, milo rečeno, nenavadne.

Človej je enkratna in neponovljiva kreacija, s tem se popolnoma strinjam. Vendar v tvoji razlagi pogrešam um. In prav ta um, ki ga ne omenjaš, se mi zdi, da je tisti, ki te sili k takšnemu razmišljanju. V mnogih letih, od kar e ukvarjam s teozofijo, sem podobno verjetje ( ne imenujem tega verovanje, če si opazila ) opazil le pri ljudeh z zelo močnim umom ( um = ego ). Nekaj tega verjetja je v katolicizmu, nekaj izhaja iz pričanja Jehovovih prič, pa če še “sodni dan” dodava, imava skoraj skompletirano tvojo misel. Je pa to v nasprotju z izročili pričanj prerokov, ki se pojavljajo v različnih časovnih obdobjih na različnih zemljepisnih širinah in višinah. Torej me to verjetje bolj spominja na tolažbo.

Pa prosim, ne razumi napak, da hočem sedaj sprožiti o tem polemiko.

Ojla,

nima kakšne posebne psiho(ana)loške teže.. 🙂 Preprosto, ime dvakrat zato, ker je bilo ko sem prvič pisala samo enkrat ime že zasedeno, pa se mi ni dalo novega zmišljevat (razni “hgnbjvmjf” pa mi niso fajn), prispevek pa zato dvakrat ker se mi je zvečer zdelo čudno da še ni bil objavljen in potem sem še enkrat za vsak slučaj poslala (pa nisem dosti na tem forumu in ne vem kdaj imate delovni čas).

Kar se pa vsebine tiče je pa tako, da mi je bilo to kar sem napisala, v polnosti dano spoznati tako v duhu, kot tudi s čustvi in razumom. Pravim “dano” ker nikakor nisem mogla tega sama sproducirati, ker je bila moč enostavno tako zelo “ne od tega sveta”, neskončna. Zaradi lepote, nežnosti, miru, svetlobe in še bi lahko naštevala besede, ki se zdijo klišejske, pa to niso. Poleg tega to ni bilo samo enkratno spoznanje, ampak je postalo ODNOS, torej odnos s stvarnikom, Bogom, ali karkoli ga že imenujete. Sprva zelo viharen, nato vedno bolj intimen in poglobljen (no, saj me še dosti čaka :). Zato mi je pa tudi jasno, da ta odnos ni samo zame, ampak je za Človeka(človeštvo) in tudi zato, da lahko moja duša slavi in poje in pleše Bogu 🙂

V nečem se vendarle strinjava 🙂 Namreč v vprašanju pomembnosti UMa v tem svetu.
Kot sem že rekla je človek ustvarjen za večnost, torej za bivanje pri Bogu, torej je sedaj ko je še v času edino logično;) gledati na vse stvari skozi “duhovna očala” al kako naj to poimenujem. Ravno to je največji problem sodobnega človeka, ker mu je um postal bog. Namesto da bi (mu) Bog bil Bog! Ko je človek(človeštvo) začel preveč poslušati svoj um, se je oddaljil od Boga, postal sam sebi zadosten, sam sebi bog. Seveda, pravo približevanje Bogu terja najprej priznanje svoje človeške nemoči, kar pa je za nekatere strašno boleče, saj pomeni izgubo moči. Hm, ampak saj niti svojega srca ne moremo pognati, kajne? Ali srca svojega otroka? Dosti lažje je Boga zracionalizirati in biti “jaz sem jaz, jaz sem bog” (pri tem “jaz” pomeni jaz v ednini in tudi človeštvo kot celota). In več ko je takih ljudi, ki verjamejo samo v svoje (torej od človeštva) moči in v svoja dognanja, izobrazbo, denar, slavnost, vedno več je na svetu – česa? Trpljenja (in še vedno hujše trpljenje je). Seveda nikakor ne menim, da bi moral biti človek neizobražen, ali da bi ne smel misliti s svojo glavo. Seveda mora misliti s svojo glavo, nujno! Ampak za dobro človeštva in v Božjo slavo precediti vse kar se v njej dogaja skozi, bom spet rekla “duhovno sito”. S tem je mišljeno preko meditacije, molitve, pogovora z Bogom 1:1, z razločevanjem duhov ob prebiranju duhovne knjige… za nekatere od teh korakov je potrebno biti v mističnem smislu kar precej povezan z Bogom, vsi pa smo včasih bolj, včasih manj.
Bistvena je razlika med tem, kaj je človek v življenju DOGNAL in kaj SPOZNAL. V prvem primeru gre za akcijo v smeri jaz->jaz (kasneje tudi jaz->drugim), v drugem primeru pa za relacijo drugi->jaz (meni). Obojega mora biti ravno prav, vendar ko pridemo do vprašanja o odnosu z in do Boga, je najbolje za človeka in človeštvo (in tudi za Boga), da se ves čas preizkuša tisti drugi princip, ker pač Bog ve najbolje kaj je dobro, ane 🙂

Zato lahko vsem povem, da ne gre za nekaj v kar bi se jaz sama samo-prepričala ali kar bi mi drugi vtupili v glavo, ampak gre za nekaj (bolje rečeno, za NEKOGA:) kar je neodvisno od mene in neodvisno od drugih ljudi v moji okolici prišlo, torej prišel, do mene. In zato VEM (ker mi je pokazal cilj našega potovanja), da je Azrin mož v večnosti in bo tam tudi ostal in vem da je Bog neskončno usmiljen, dobroten in v popolni ljubezni sklanjajoč se k človeku, da ga pritegne k sebi. Sam, kaj ko se človeštvo vztrajno obrača stran in se ne obrnemo k njemu in mislimo da smo si sami sebi dovolj,… Posledica je vse več trpljenja – na ravni človeštva.

(Mogoče bi se za to morala odpreti nova tema. V prvem prispevku sem samo želela povedati svoje mnenje in sporočiti Azri kaj menim o sanjah, ki jih ima.)

Še nekaj moram poudariti, da zaznavam v temle stavku neko superiornost, vsevednost: “…. s tvojimi trditvami, ki so, milo rečeno, nenavadne.” Lahko da se motim, ampak dojela sem, kot da je to v celofan zavita trditev, da govorim bedarije? Kako bi pa rekli, če ne bi “milo rekli”?
Lahko bi recimo rekli, da se VAM ZDIJO nenavadne, ne pa da že kar apriori SO. Mogoče pa nekaj vendarle je na mojih trditvah, in če je, ali ni pomembno, da se to razišče? Pa če ste vi v svojem življenju dognali drugače, mogoče je za druge bralce na tem forumu pot spoznavanja Boga in celovitosti človeškega življenja drugačna od vaše in jim je moja bližja? Ali pa je tukaj v igri borba za premoč, upam da ne, saj predvidevam, da nama je skupno to, da bi ljudje našli tisto pravo srečo.?

Mimogrede, ne vem točno katere preroke imate v mislih, ker namreč ti preroki, ki jih jaz poznam so tudi iz različnih časovnih obdobij in koncev sveta in so njihova pričevanja skladna z mojimi trditvami. Za preroke današnjega časa vam lahko dam npr. vsaj pet linkov (najbrž še kakšnega več), kjer so pobude o tem, kako naj bi človeštvo živelo to zemeljsko življenje (to je – življenje v času), pa tudi o tem, kakšno je življenje ‘tam’, o tem kakšen je prehod nas vse skupaj čaka…

Bodite lepo 🙂

Hvala za to razlago.
Če prav razumem, se mi duša prikaže v taki obliki kot je bila na zemlji saj jaz te ljudi od prej ne poznam zato, da jo oseba s katero govorim prepozna. Ker se mi opišejo z značilnostmi samo njim poznane. In ja s tako dušo se potem da govoriti. Vsaj jaz lahko. Ker mi v nadaljnevanju povejo informacije, ki mi jih sogovornik potrdi(naj poudarim, da jaz pokojnikov nisem poznala).
No ja vsaj normalna sem hahah.
Hvala za odgovor

Duša,

ne kontaktiraš ti, ampak tvoja duša z neko drugo dušo, v neki čisto določeni inkranaciji in v tvoj um se prenaša slika, ki jo, s svojimi petimi čuti, zaznavaš. To je vsa razlaga.

Jerneja,

sedaj pa še ti. Všeč mi je tvoje razmišljanje, pa čeprav ni vedno in povsod logično. Predvsem, ko omenjaš, kako Azrin mož sedi nekje ob Bogu. Seveda sedi, vendar pozabimo, da v tej obliki, kot je ostal v Azrinem spominu. To je aksiom, ki je nastal že pri prevajanju, kasneje pa še pri tolmačenju Svetega pisma, na primer – “Bog je ustvaril človeka po svoji podobi”. Kakšna pa je ta podoba Boga ali Stvarnika? Je to tista podoba, ki jo je Michelangelo naslikal na stropu Sikstinske kapele v Vatikanu? Za nas, petčutna bitja, naj bi to bila ta ista podoba – stegnjen kazalec, ki vliva življenje Adamu. Vendar je to samo plod naše petčutne zaznave. V bistvu smo virtualna bitja in plod programa, ki ga omejuje 5 senzoričnih dimenzij. Tudi naš um je programiran za zaznavo v teh dimenzijah in posledično si jasno predstavljamo tudi Boga v teh dimenzijah. Ker pa si sposobna, kot praviš, sporazumevanja z Najvišjim, si verjetno stopila tudi it tega sveta a petih dimenzij in uzrla ta virtualni pojav. V nasprotnem primeru imamo samo dve možnosti: ali si novi Mesija, ki nam prinaša “amandmaje” k dosedanjim sporočilom in postavlja na glavo vsa dosedanja sporočila ( vključno s “Tečajem čudežev” ) in s tem tudi vsa dosedanja verovanja in s tem religije, ali pa imaš kakšne motnje pri sprejemanju oz. dekodiranju sporočil. Zato si ne znam drugače razlagati vsega tega, kot da je “malo čudno”, kar mi očitaš ( kar pomeni, da me sodiš in, da tvoj ego močno deluje…. ).

Saj si v večinskem delu tvojih “razlag” čisto v skladu s tem, kar ugotavljam tudi sam v svojih teozofskih raziskovanjih. Ampak, ko predstavljaš revolucijo človeka oz. njegovega uma, ki naj bi vodila k “odvezovanju” od Boga in um, ki ga v prvem pismo sploh ne omenjaš, izpostavljaš, kot produkt človeka, za katerega pa istočasno trdiš, da je Božja stvaritev, prihajaš v kolizijo s svojimi trditvami. Um, ki je minljiv, kot je minljiv človek, pač poskuša doseči neke določene zadovoljitve ( omenjaš le materialne, izpuščaš pa tudi emocionalne ), vendar je to njegova naloga, po Božanskem načrtu. V to mirno lahko vključiva tudi spremembe vrednot, ki jih omenjaš. DHARMA duše je tudi spoznavanje delovanja teh vrednot na človeka. Dharma ni samo izravnava karmičnih dolgov, ampak predvsem pridobivanje novih izkušenj. Tu ni nobene revolucije, ampak povsem običajna evolucija Božanskega načrta.

Četudi je posledica “več trpljenja”, kot sama navajaš, je to trpljenje spet novo izkustvo, ki mu je izpostavljena duša. Z namenom, seveda. Z namenom ustvarjanja popolnega. Ne nazadnje je to “trpljenje” tudi del DHARME in za njeno izpolnitev je potrebno ustvariti pogoje. Ti pogoji niso samo lakota, žeja in smrt ( kot recimo razmere, ki so jim podvržene duše pri izpolnjevanju svoje karme, inkarnirane v bitjih v Somaliji, n.pr. ) ampak so pogoji lahko tudi bolj sofisticirani ( recimo trpljenje duše v urejenem okolju razvitega dela sveta, z vsemi spremenjenimi vrednotami vred).

Pa se povrniva k “virtualnemu bitju” in pokličiva na pomoč še Martina Kojca, ki je prav to virtualnost tako lepo opredelil v svojih delih. Naše misli usmerjajo naše bivanje, naš obstoj, naš razvoj, tudi naše bolezni ali dobra počutja. Od kod misli? Iz uma vendar. In čigav produkt je um, če ne Božanski? Kot takšen je popoln. Pa vendar zbolimo zaradi misli. Ker je spet vse popolno in vse je popolno, ker je Bog popoln in so njegove kreacije popolne.

Um torej ni sovražnik! Je le paradigma, postavljena za izziv duši, da le-ta lahko izpolni svoje poslanstvo. Ne nazadnje je v nas, poleg duše in uma, in teles, ki niso le grobo fizična, kot jih zaznavamo s svojimi petimi čuti, ampak mnogoplastna ( energetski, astralni, kozmični, semenski ovoj itd. ) tudi Bog. V vsakem od nas. In to ne le delček Njega, ampak v vsakem od nas kar cel ( saj je vendar ustvaril človeka po svoji podobi ). Ne smemo pa pozabiti, da je prav tako tudi v vsakem martinčku in v vsaki travici….

Zakaj izpostavljaš človeka in za tem celo celo človeštvo, kot nekaj, kar dela proti svojemu Stvarniku, če pa je le-ta ( Stvarnik namreč ) v vsakem od nas. Tu je naslednja nelogičnost tvojega razmišljanja.

Tvoje pisanje seveda zahteva veliko bolj poglobljeno diskusijo, kot jo omogoča tale forum in tudi, kot je njegov namen. Prav v pluralnosti razmišljanja, če ne v sami pluralnosti tolmačenja sporočil, ki so ali niso izkustvena, pa je pot. Pot do resnice, do Stvarnika in ne na koncu, do samega sebe. Za takšne diskusije sem vedno na razpolago, ne da bi s tem obremenjevala ( ti in jaz ) tale forum. Moj naslov je poznan ( [email protected] ) in, če se želiš identificirati, bom zelo rad še kaj poklepetal s teboj…. In obljubim, da niti občutka moje “superiornosti” ne boš imela……

Živjo,

nikjer nisem omenila, v kakšni “obliki” je Azrin mož v večnosti. Da si ljudje tako predstavljamo pokojne je čisto normalno in v končni fazi (za Boga) nepomembno, saj je važno le to, koliko ljubimo. Kako je to v resnici, bomo pač izvedeli potem. Tako kot dojenček v maternici ne more zadihati svežega zraka (in prav je tako, ga bo že potem ko pride iz tiste faze razvoja).
Se strinjam, da je precej napačnih razlag in da dostikrat pozabljamo, da gre za simbolno izražanje (ker resničnega (še) ne moremo v polnosti užiti nam je to pač najbliže).

Glede superiornosti ki sem jo zaznala in “malo čudno-sti” sem rekla, da lahko tudi da se motim, ane 😉

Um ni minljiv, po smrti ohranimo vse svoje spomine (tudi nezavedne), tudi čustva in v splošnem VSE kar doživljamo. Pravzaprav hkrati vidimo vse, kot na dlani, celotno zgodovino.

Pozabljate na bitja teme, ki so še kako resnična. Misel na to, da boš nekoga ubil, pač ni od Boga, ki JE Življenje (ne da predstavlja življenje ampak JE, JE tudi ljubezen, JE usmiljenje…). Jo pa dopusti (takšno misel namreč.) Vendar se vsak od nas lahko odloči obrniti se stran od Življenja in iti v temo, lahko čisto do konca. Nihče nam ne bo branil, če tako storimo. Bo pa prosil, rotil!
In s tem dejansko delamo proti Stvarniku. Pravite, da sem nelogična, da vsak nosi v sebi Stvarnika in kako to da se obračamo stran od njega. To je res da ima vsak od nas v sebi neprenehno dahnjenje Stvarnika, vendar ima tudi vsak svobodno voljo in lahko Stvarnika, ki ga navaja k dobremu in k ljubezni, v sebi utiša. In Stvarnik se bo iz spoštovanja do tebe tudi pustil utišati, ne bo nekaj na silo delal, če nočeš. To je odnos ljubečega Boga. Karkoli drugega bi bila manipulacija, tega pa ljudje še od človeka ne želimo. Še celo tako ljubi, da vseeno vsak trenutek vdihuje vanj življenje in upa, da se bo enkrat obrnil vanj, v Življenje, Ljubezen…
Tudi vse bolezni niso od Boga ampak tudi od sledenja prigovarjanjem hudih duhov (in obratno). Premnogokrat se tega ne zavedamo, dokler ni prepozno in smo že tako zelo načeti, da nam zaradi tega zmanjka bivanja v času.

Um nikakor ni sovražnik, tudi čustva in telo ne. Lahko pa to postanejo, če ne pazimo dovolj, komu sledimo! Zato moramo biti res dobro ozaveščeni in videti, kaj v nas “govori” in navdihuje in kdaj govorimo mi.

Še nekaj, kar se mi pa res zdi pomembno in bi ljudje morali znati ločiti pa je to: razlika je v tem, kaj je na svetu tisto nekaj kar NOSI Boga in tisto (tisti) kar JE Bog. Vsi ljudje in vsa narava je nekaj kar je ustvarjeno, kar nosi božji dih in kar (lahko) spominja na Boga – to je tisto kar NOSI Boga. Razlika pa je (da, to je moje spoznanje) v Jezusu Kristusu, ki za razliko od nas pa tudi resnično JE Bog. Je hkrati človek in hkrati Bog.
In tukaj je ta BISTVENA razlika, ki je mnogi ne morejo (ali iz mržnje do rkc nočejo – no, kje je izvor vsakršne mržnje?) razumeti, doumeti, spoznati… Tako tudi obstaja ta podoba pastirja (smo spet pri vprašanju “predstavljanja si” na simbolni ravni), ker je edino popolna predanost njemu vodilo v najvišjo stopnjo v večnosti.
Zato: trditev, da je Jezus “samo” človek je napačna. Tudi trditev, da smo vsi samo druga podoba Boga (Sin) je napačna. Ne vem, kako to ljudem drugače povedati, kot tako kot sem. Vsak mora pač iskati sam (“..iščite in boste našli..”;).

Saj zato pa je sestopil v ta snovni svet, v čas, da nam je tako bliže! Ker JE Bog in JE vsemogočen njegova navzočnost v snovnem za večno ostaja v evharistiji in nam je na ta način vedno lahko blizu (ker je v snovnem in v času – tu se potem lahko vprašamo, kaj je to oblika, podoba).

Kaj so po vašem mnenju “karmični dolgovi” in kaj je tisto kar ni več dolg, oziroma je ‘odplačan’ al kako? Če pogledamo svoje življenje ima verjetno prav vsak od nas v življenju kaj takega, kar obžaluje da je storil. Je to dolg, ki bi ga po vaše morali odplačati s tem, da se po smrti rodimo v nekem drugem telesu? (brez spominov na to življenje). Ali ni to “pehanje” človeka v začarani krog? V krog večnega ponovnega rojevanja? Ko pa je resnica vendar to, da nam dolgov ni potrebno odplačati, temveč jih Bogu, ki nas neskončno ljubi, samo v polnosti ponižnosti priznati in se pokesati? Ker jih je namreč On odplačal, ko se je pustil ubiti?

Bistveno vprašanje, katerega odgovor bi človek danes moral neprestano iskati je: KAJ JE RESNICA? in ALI JE TO (kar vidim čutim, doživljam,…) RESNICA? JE RESNIČNO?

(Ene parih stvari v tekstu nisem razumela.)

Mogoče vam pa enkrat res pišem tudi na mail 🙂

Halo Jerneja!

Več, kot si piševa, bolj se strinjava in bolj se najina percepcija približuje ena drugi. V zadnjih časih sem se malo več posvetil tudi raziskovanju tiste “druge strani” ali, kot jo imenuješ, “temne strani”. K temu me je navedlo poslovilno pismo prijateljice, ki je ob slovesu napisala: “Odhajam domov!”…….

Vsekakor da primerjalna teozofija širši pogled in jasnejšo sliko – ergo “iščite in boste našli”….., kot sama praviš. Le tisto glede uma mi še ni čisto jasno, ker še vedno mislim, da je um minljiv, ostanejo pa zapisi, predvsem iz pasivnega dela spomina, ki se zapišejo v duši. Le-ta je namreč “prenosnik”, razen seveda bazičnih funkcij organizma, ki so zapisane v celičnem spominu in bi jim lahko rekli “geneza”.

Materiala ja poglobljeno diskusijo torej več, kot dovolj, za publiko tu pa morda malce preveč. Bova videla po odzivu….