Lahko pomagate prosim , ker sama več ne vem ali je pri vseh tako , ali pa samo pri meni .
S partnerjem ( star je 50 ) bi se rada pogovorila pa ne pridem nikamor . Na vprašanja mi odgovarja s vprašanjem , in če se z njim usedem in mu lepo povem kaj me moti in kaj bi od njega rada , išče samo neke pravice sliši pa me ne . Pogosto mi v pogovoru rece da zakaj pa jaz ne storim isto v bistvu pa nimava istih potez niti približno ne .
Ne pridem do konca , ker sem preslišana in ker me ne sliši niti ne more vedeti kaj bi rada .
Med pogovorom postane nervozen , krili z rokami ….
On se o ničemer nima pogovoriti z menoj in mi nikoli ne pove kaj ga v bistvu moti , v glavnem pri njem nikoli ne vem kako me vidi .
Slepo verjame v to , da v partnerskem odnosu lahko komuniciraš brez komfliktov , kar tako celo življenje . Se mi zdi , da sva živi bitji ne pa dva kamna brez potreb in čustev .
Drugače nisem konfliktna oseba in ne iščem prepirov le rešila bi rada tisto kar me moti .
Partner ima nekaj zadevc za katere je prepričan , da ima do njih pravice . Recimo : grem lahko kamor koli brez da bi me ti kaj vprašala , in če si kaj zaželim ( seks s kom drugim ) si bom to vzel .
Da on tako misli mi je dal vedeti po ovinkih , ker z direktnim odgovorom bi ga to stalo razmerja .
Ne vem ali se mi z njim sploh še splača vztrajati .

In zakaj si še vedno z nekom, ki te vara in ne spoštuje? Saj ti je sam povedal, da ga tudi drugje namaka in da si mu zadnja briga. Pusti in pojdi naprej.

Očitno mu ni kaj preveč za tvoje počutje. Možno pa je tudi, da namesto, da njemu govoriš o tem, kako se počutiš, dejansko kritiziraš njega, kar tudi lahko izzove to, o čemer govoriš. Mu poveš o svojem počutju ali mu poveš, kaj on dela “narobe”?
Kar se pa tiče njegovih pravic, je pa tako. On si jih lahko sam izbere, vendar v partnerstvu se skupaj dogovarjamo za meje, do koder nam je še sprejemljivo, da drugi ali pa sami gremo. Torej na tebi je, ali boš sprejela te pravice, ki si jih je on določil. To ne pomeni, da ga moraš prepričevati in mu težiti, da se tako ne more iti. Poveš svoje mnenje glede tega in najdeta kompromis, če je mogoče. Če se ne moreta dogovoriti, pa je tako, da z nobenem nam ni treba biti, če nam ni všeč.

Tale tvoj Abrahamovc na daleč smrdi po manipulatorju in nima pojma niti mu ni do tega, da bi bil v kakšnem partnerstvu ali dvojini.
Gre predvsem za njegove pravice.
Pika.
Vse ostalo, kar tebe moti, te boli, prizadane, je po njegovo izključno in samo TVOJ problem.
Take it or leave it, spremenil se ne bo, ker mu ni niti najmanj v interesu.
Pomemben je samo on, njegovo ugodje in njegove pravice.
Včasih razmišljam, da ti ljudje pravzaprav niso tako daleč stran od posiljevalcev, ker “posiljujejo” znotraj družbenih pravil in zakonov, jim je “oproščeno” in spregledano.
Samo ta razlika je.
Na videz posiljujejo oz manipulirajo znotraj družbenih pravil.
Zato, ker lahko.

Poskusi točno to, kar te je že Marko vprašal.
Ne obsojaj in ne kritiziraj njega, kaj je on “narobe” naredil, kar te moti, ampak govori izključno iz sebe; kaj in zakaj te nekaj boli, prizadane, se počutiš slabo itd. To je seveda težje, kot drugemu preložit vso krivdo, a je edini možen način, ki lahko prinese za oba pozitivne spremembe.
In tu ti bo jasno, ali mu je karkoli do vaju, vajinega partnerstva, koneckoncev tudi do tebe, ali mu je glavni modus operandi manipulirat druge sebi v prid, za svoj prav in svoje ugodje in bonitete.
Človek, ki mu je do partnerstva je zainteresiran in bo sprejel kompromise, se bo s partnerjem pogovarjal in bo motiviran za iskanje skupnih rešitev. In NE BO MU VSEENO, kako se POČUTI partner.
Človek, ki mu je zgolj do samega sebe, bo naredil vse, da bo vso “krivdo” preložil na drugega. Torej karkoli mu boš povedala iz sebe, brez kritiziranja, bo prikazal tako, da boš na koncu dojela sporočilo: da si popolnoma sama kriva za vse, kar ti ni všeč ali te v vezi moti in ker se po njegovo to njega ne tiče, tega s tabo ne bo reševal.
Manipulator ne ve, kaj je to dvojina, kaj so to kompromisi, niti nima za kaj takega noben interes.
Tvoja čustva ga ne zanimajo.
V partnerstvu je samo navidezno, v bistvu je sam s sabo, ljudje, partnerji so mu zgolj sredstva, ki jih je potrebno izrabiti (zmanipulirati) tako, da bodo maksimalno njemu v prid.
Nič več in nič manj od tega.
Sprememb pri takšnih ljudeh, sploh pri teh letih, NE BO. Pika.
Pol stoletja je delovalo, pol stoletja motivacije za spremembo ni bilo, pol stoletja je njegova empatija nekaj neznanega, ne čuti, ne vidi, ne sliši nikogar, le zgolj svoje potrebe.
V bistvu človek na nivoju dojenčka ali malčka.

Zato, če ugotoviš, da interesa za dvojino pravzaprav ni, je edina rešitev, da imaš sebe toliko rada, da se tega znebiš, spremeniti drugih ne moreš in tudi ne boš (ker se oni sami nočejo).
Razen, če uživaš, da si sredstvo in te izkoriščajo za lastne potrebe.

Naredite majhen test. Povabite svojega partnerja na zakonsko terapijo.. če sljučajno sprejme, vaju bo terapevt opremil z vsem potrebnim, da komunikacija steče, kot je že Marko zapisal.

Žal sam, glede na zapisano z vaše strani, napovedujem drugačen rezultat: globoko zavračanje kakršnekoli terapije.. in potem pride zapis Levinje39 prav.
Žal.

Pozdravljeni.

V partnerski zvezi se meje določajo z pogovorom in dogovorom. Menim, da ni dobro, da se izogibate konfliktom. Včasih so konflikti in tudi ultimati potrebni, saj lahko ti enega ali oba partnerja zbudijo iz cone varnega udobja.

Tudi jaz priporočam partnersko terapijo.

Vse dobro.