Pogovor
Očitno mu ne bo več nič ponujala, ker je utihnila… sedaj ga bo on najebal….
Čeprav govori kako ima rada otroke in kako jo skrbi za njih, bo raje razdrla družino kot pa, da bi še karkoli naredila zanjo na drugačen način kot je to počela do sedaj… :/
To kar je počela do sedaj očitno ni bilo dobro.[/quote]
To imaš prav, vendar ljudje smo takšni, da ne moremo iz svoje kože, za spremembe pa rabimo več časa ali pa neke prelomne izkušnje.
No ja, tako enostavno pa spet ni.
Iskanje krivde je v takih primerih neproduktivno.
Dejstvo je, da sta nekaj delala narobe, da je do vsega tega sploh prišlo. Sedaj se lahko obkladamo s tem kdo je za to kriv in kdo ni kriv, oz je manj kriv, ali pa poizkušamo nekaj naredit bolje, drugače, da bi vseeno zadevo nekako spravili tja, ker bi bilo za vse vpletene bolje (še sploh za otroke!).
Ko začetna evforija, zaljubljenost mine, je treba nekaj delat, da se odnos ohranja in to na obeh straneh in ne samo čakat, da bo tisti drugi sam od sebe opazil, da meni nekaj manjka.
Tu te pripravljenosti ni več in se očitno lahko le še obkladamo z občutki krivde in žagamo na pol tisto kar je skupnega…
To nas bo gotovo bolj osrečilo kot pa, če bi vzpostavili boljši odnos…. :/
Koliko energije bo šlo v to, da se razideta in koliko bi je šlo za to, da nekaj spremenita? In ne nazadnje kaj bi nam bilo v večje zadovoljstvo?[/quote]
Še enkrat, ko imaš nekoga rad, se prostovoljno ukvarjaš z njim. Ni se treba trudit, drugemu ni treba opozarjat na to, da rabi pozornost, nikomur se ni treba metat na trepalnice. Enostavno si vsak dan znova in to večkrat na dan vesel, da je v tvoji bližini točno ta oseba in jo z veseljem pobožaš, poljubiš, objameš, ji kaj rečeš. Brez pisnih prošenj, terapevtov in parlamentiranja.
Kot da nisi še nikoli slišal za koga, ki je nehal imeti rad svojega partnerja.
No ja, tako enostavno pa spet ni.
Iskanje krivde je v takih primerih neproduktivno.
Dejstvo je, da sta nekaj delala narobe, da je do vsega tega sploh prišlo. Sedaj se lahko obkladamo s tem kdo je za to kriv in kdo ni kriv, oz je manj kriv, ali pa poizkušamo nekaj naredit bolje, drugače, da bi vseeno zadevo nekako spravili tja, ker bi bilo za vse vpletene bolje (še sploh za otroke!).
Ko začetna evforija, zaljubljenost mine, je treba nekaj delat, da se odnos ohranja in to na obeh straneh in ne samo čakat, da bo tisti drugi sam od sebe opazil, da meni nekaj manjka.
Tu te pripravljenosti ni več in se očitno lahko le še obkladamo z občutki krivde in žagamo na pol tisto kar je skupnega…
To nas bo gotovo bolj osrečilo kot pa, če bi vzpostavili boljši odnos…. :/
Koliko energije bo šlo v to, da se razideta in koliko bi je šlo za to, da nekaj spremenita? In ne nazadnje kaj bi nam bilo v večje zadovoljstvo?[/quote]
Še enkrat, ko imaš nekoga rad, se prostovoljno ukvarjaš z njim. Ni se treba trudit, drugemu ni treba opozarjat na to, da rabi pozornost, nikomur se ni treba metat na trepalnice. Enostavno si vsak dan znova in to večkrat na dan vesel, da je v tvoji bližini točno ta oseba in jo z veseljem pobožaš, poljubiš, objameš, ji kaj rečeš. Brez pisnih prošenj, terapevtov in parlamentiranja.
Kot da nisi še nikoli slišal za koga, ki je nehal imeti rad svojega partnerja.[/quote]
@Lectovka
Sem skoraj prepričan, da govoriš mal na pamet al pa nekako ne iz izkušenj. Lej, imel sem nekoga prezpogojno rad; vedno sem imel čas in vse “jezike ljubezni” pošlihtane. In potem je tu vzgoja in vrednote, ki jih želiš dati otrokom, nekako vzgoja. Nekje po 10 letih se osebe spremenijo; imaš jo lahko rad ampak, če ti gredo spremembe proti tvoji smeri….. težka; potem sprejmeš kot je, plavaš zraven ali pa odideš – greš….
Še enkrat, ko imaš nekoga rad, se prostovoljno ukvarjaš z njim. Ni se treba trudit, drugemu ni treba opozarjat na to, da rabi pozornost, nikomur se ni treba metat na trepalnice. Enostavno si vsak dan znova in to večkrat na dan vesel, da je v tvoji bližini točno ta oseba in jo z veseljem pobožaš, poljubiš, objameš, ji kaj rečeš. Brez pisnih prošenj, terapevtov in parlamentiranja.
Kot da nisi še nikoli slišal za koga, ki je nehal imeti rad svojega partnerja.[/quote]
@Lectovka
Sem skoraj prepričan, da govoriš mal na pamet al pa nekako ne iz izkušenj. Lej, imel sem nekoga prezpogojno rad; vedno sem imel čas in vse “jezike ljubezni” pošlihtane. In potem je tu vzgoja in vrednote, ki jih želiš dati otrokom, nekako vzgoja. Nekje po 10 letih se osebe spremenijo; imaš jo lahko rad ampak, če ti gredo spremembe proti tvoji smeri….. težka; potem sprejmeš kot je, plavaš zraven ali pa odideš – greš….[/quote]
No, če mi potem prosiš najdeš karkoli v opisih avtoricah, zaradi česar se je mož ne bi upal več dotakniti, se pogovarjati z njo (čeprav neizmerno koprni po njej).
To, kar si ti napisal, velja za avtorico, ne za njenega moža.
In vsi skupaj imate malo narobe naštelan kompas, če očitate njej, ker zakon ne funkcionira, medtem ko je pa njen mož po vašem očitno perla vseh perl?
Ma, če avtorici nekaj “očitamo”, pa to res ne pomeni, da je njen mož perla. Kako pa naj njemu kaj očitamo, če ga sploh ni tukaj oziroma ne bere? Pa saj smo tudi med vrsticami dali vedeti, da na odnosu morata delati dva, ne eden. Vendar, če se le eden oglaša, kako ni zadovoljen z rezultatom, mora le ta biti najprej pripravljen na spremembo pri sebi. Avtorica pa mislim, da ni, ker očitno ne vidi smisla. Torej ti očitki lahko opravičeno gredo na njo. Seveda pa nihče ne pravi, da se ona MORA spremeniti. To je le pogoj, da se v tem odnosu morda še kaj premakne, ni pa to obveza. “Smešno” mi je, ko ljudje pridejo potarnat, na rešitve, predloge pa niso pripravljeni. Pač dobro, se prideš malo izpovedat.
Še enkrat, ko imaš nekoga rad, se prostovoljno ukvarjaš z njim. Ni se treba trudit, drugemu ni treba opozarjat na to, da rabi pozornost, nikomur se ni treba metat na trepalnice. Enostavno si vsak dan znova in to večkrat na dan vesel, da je v tvoji bližini točno ta oseba in jo z veseljem pobožaš, poljubiš, objameš, ji kaj rečeš. Brez pisnih prošenj, terapevtov in parlamentiranja.
Kot da nisi še nikoli slišal za koga, ki je nehal imeti rad svojega partnerja.[/quote]
@Lectovka
Sem skoraj prepričan, da govoriš mal na pamet al pa nekako ne iz izkušenj. Lej, imel sem nekoga prezpogojno rad; vedno sem imel čas in vse “jezike ljubezni” pošlihtane. In potem je tu vzgoja in vrednote, ki jih želiš dati otrokom, nekako vzgoja. Nekje po 10 letih se osebe spremenijo; imaš jo lahko rad ampak, če ti gredo spremembe proti tvoji smeri….. težka; potem sprejmeš kot je, plavaš zraven ali pa odideš – greš….[/quote]
Nič Lectovka ne govori na pamet. Lahko tudi jaz pritrdim iz izkušenj, da takšni pari, kot jih ona opisuje, obstajajo. Ampak so zelo, zelo, zelo redki. Večina parov je takšnih, ki ima odnos, kot ga opisuje avtorica te teme. Kajti večina ljudi pač gleda le na to, da le nekoga ima, ni jim niti važno, kakšno osebo imajo. Namreč, ko dopolniš neko starost, je pa ja že zadnji čas, da nekoga imaš in ustvariš družino! Pač, tipična slovenceljska mentaliteta, kateri večina podleže.
Nekateri ljudje so tudi slepi in sploh ne vidijo, da nekdo nikakor ni primeren za njih. Ali pa upajo, da se bo partner spremenil (če ne prej, pa potem, ko bodo tu otroci- haha, vic stoletja!).
Potem, ko se odprejo oči, pa se tukaj berejo teme, kot je ta. Joj, kakšno razočaranje nad partnerjem! Avtorica te teme je lepo prišla sem malo pojamrat, naredila tako nič ne bo, ker večina ljudi ostane pasivnih v tej apatiji in nekateri se še tolažijo, da bi lahko bilo še slabše (bi jo tepel, zmerjal…).
Jaz sem ji že zgoraj predlagala, da naj najprej nič zanj ne naredi (ne pere oblačil, ne kuha zanj, ne čisti za njim)- a misliš, da je kaj od tega upoštevala? Seveda ni, ker ona bo še lepo naprej tiho in požrtvovalno (kot cankarjanska mati) pridno delala in za povrh še držala jezik za zobmi, da ne bo izpadla sitna baba. Sem pa se bo občasno prišla malo spihat. In življenje bo šlo dalje.
@Lectovka
Sem skoraj prepričan, da govoriš mal na pamet al pa nekako ne iz izkušenj. Lej, imel sem nekoga prezpogojno rad; vedno sem imel čas in vse “jezike ljubezni” pošlihtane. In potem je tu vzgoja in vrednote, ki jih želiš dati otrokom, nekako vzgoja. Nekje po 10 letih se osebe spremenijo; imaš jo lahko rad ampak, če ti gredo spremembe proti tvoji smeri….. težka; potem sprejmeš kot je, plavaš zraven ali pa odideš – greš….[/quote]
No, če mi potem prosiš najdeš karkoli v opisih avtoricah, zaradi česar se je mož ne bi upal več dotakniti, se pogovarjati z njo (čeprav neizmerno koprni po njej).
To, kar si ti napisal, velja za avtorico, ne za njenega moža.
In vsi skupaj imate malo narobe naštelan kompas, če očitate njej, ker zakon ne funkcionira, medtem ko je pa njen mož po vašem očitno perla vseh perl?[/quote]
Če smo njej nekaj predlagali naj naredi drugače, to ne pomeni, da je ona slaba oz da je on perla.
Če bi to bil se bi drugače obnašal.
Očitno pa je, da si oba ljubezen predstavljata na napačen način (on še posebej).
Kako naredit, da bi tudi on začel razmišljat na drugačen način?
Lahko ga zapusti in ga “kaznuje”, da bo potem čutila zadovoljstvo, da sebi dokaže…kaj? Da je ona boljša?
Če je res boljša naj ga pripravi do tega, da bo sodeloval. 😉
Hja to pa je umetnost za katero moraš najprej pri sebi razčistit določene stvari, pa ne zato, ker si slab 😉
le zakaj,: tole je samo zate, ker ne morem mimo tvoje objave. Ti praviš, da si predlagala: ne peri oblačil, vrži ga ven na cesto. itd. V naslednjem opisuješ, da te nisem upoštevala, torej naj mi bo prav. Nato sledi obsodba: seveda ni, er ona bo še lepo naprej tiho in požrtvovalno (kot cankarjanska mati) pridno delala in za povrh še držala jezik za zobmi, da ne bo izpadla sitna baba. Sem pa se bo občasno prišla malo spihat. In življenje bo šlo dalje.
Mislim, pa kaj ti je. Daj povej mi, si ti Slovenka? ja= Zakaj živiš v Sloveniji? ne=Kaj imaš proti Slovencem? Ker jaz sem ponosna, da sem Slovenka. Ponosna sem tako na dobre ter tako na slabe lastnosti. Ja, vzamem vse, kar spada v ta paket…tudi jamranje, če je treba…če bi ti malo bolje poznala zgodovine Slovenije,…si Cankarjeve knjige prebrala, ali jih samo citiraš od drugih avtorjev? Ah pa ne bom v tem postu sploh pisala o tem, prvo, preberi si jih sama, in če ne razumeš bistva, preberi še kakšno.
Drugo: Ljudje pridejo na ta forum s težavo. Malo je odprtih tem, ki bi bili naslovljeni z naslovom: “moj mož mi je danes skuhal kosilo” : veš, kam ciljam. TOREJ, ljudje pridejo na ta forum PO NASVETE. Ja, jamramo. In reči karkoli, ampak pri jamranju imaš več možnosti, da se stvar kam premakne, kot pa tiho bit.
Torej, jaz sem tu, da poiščem nasvete. Imam svoje mnenje. Na forum sem prišla, da slišim preostala mnenja. Najprej ti sploh nisem hotela karkoli odpisat. Ker navadno sem za različnost mnenja hvaležna, tako se mi odpre pogled še v druge strani. Ampak pri tebi je bilo nekaj drugače, zato nisem mogla iti mimo…ti enostavno citiraš neke zlizane lastnosti tujih avtorjev iz tem duhovnost, pa tele slovenceljske fore, nato navedeš (kot vsi: žrtev).
Kar ti želim povedat je to, da ne blatiš več moje odprte teme s svojo ukradeno teorijo, za katero sem prepričana, da jo poznaš samo na pol in da je realno nikoli nisi preizkusila Sem mnenja, da si preveč omejena in ozko-gleda oseba, da bi sploh smela komerkoli komentirat. Za varnost drugih ljudi, da te ne bo kdo še resno jemal.
Tako, pa sem dala ven:) Sedaj pa mislim, da se bo začela najina besedna vojna 🙂
Preostalim pa hvala za komentarje. Mislim, da sem dobila to, kar sem tukaj potrebovala – več pogledov.
Jaz sem si sedaj ustvarila pač določeno mnenje. Še vedno iščem več pogledov. Ampak, zaenkrat ostaja takšno:
Generacija Y je najbolj razvajena generacija do sedaj. Mamice so svoje sinčke tako razvadile, da niso sposobni imet družine oz. niso sposobni skrbet niti zase, kaj šele za svojo družino. Če pa si že ustvarijo družino, izgleda takole: Ženska vse postori sama – otroke, gospodinjstvo, počitnice, celo gradbeno dovoljenje za hišo itd…. S časom postane utrujena, pa ne tako zaradi opravil, bolj zaradi partnerja, odnosa in nenehnega oporekanja. Tak odnos vodi v vsakem primeru v pogubo: ali ga preneha cenit/ljubit, ali pa ga zapusti. Ponavadi ga najprej neha cenit, nato ljubit, nato ga zapusti. Nekako tako.
No, moški gre potem živet nazaj k svoji mami. Pri svoji mami ima vse kar želi, brez, da bi ga kdo sploh nadlegoval. Poleg tega se mu zdi fino, ker ga potrjuje, da on ni nič kriv in mu govori: pa saj sem ti rekla, da se ne poroči z njo, sedaj končno vidiš kakšna je! Saj vidiš, niti srajc ti ni znala natančno zlikat! Bomo šli sedaj na sodišče, pa zahtevali skrbništvo nad otroci. Bodo otroci lahko kar pri meni.
Na socialni potekajo boji za skrbništvo. Socialna se recimo odloči, da gredo otroci malce h očetu, malce k mami. Dobimo deljeno skrbništvo, med materjo in očetom (beri: babico).
Vemo, da oče tukaj ne bo imel nobenega večjega vpliva na vzgojo otrok. Upajmo, da je mati otrok dovolj uravnovešena, da bo znala otrokom razložit, zakaj babica vedno tako grdo govori o mamici. Naloga matere samohranilka je tukaj velikanska. Dobila je še dodatno breme: boj s taščo.
Otroke razvadi neuravnotežen, nezadovoljujoč odnos med očetom in mamo, posledično se mama preveč čustveno naveže na svoje otroke, predvsem sinove. Tako sinovi odraščajo ob zaščitniški mami, ki jih prekomerno razvaja, kar povzroči, da ti fantje nikoli ne postanejo samostojni. Zaradi vzorca iz otroštva si ti fantje potem najdejo žensko s katero imajo odnos, ki je podoben odnosu z njihovo mamo. Rabijo žensko, ki jih “komandira”, ki jih razvaja….
Če to še uspeva dokler sta sama se zadeva zalomi, ko v odnos pridejo otroci. Takrat se tak moški počuti zapostavljen, v lasnih otrocih vidi konkurenco in ženski ostane vsa skrb za otroke in družino kar povzroči nezadovoljstvo na obeh straneh.
On se vse bolj umika, beži pred tv, rač., v delo, gostilno…. ona ostaja sama za vse.
Njene čustvene potrebe ostajajo nezadovoljene, ker s partnerjem nima ustreznega odnosa, (sledi razhod, odtujitev) svoje potrebe zadovolji na svojih otrocih, kar povzroči, da taki otroci nikoli ne odrastejo….. in zgodba se ponovi.
Pogosto se ponovi tudi potem, ko se taka partnerja razideta in najdeta nove partnerje, ker jih poiščeta po istem principu.
Rahločutna, vprašanje je zakaj sta izbrala drug drugega in če je res razhod najboljša opcija, če želiš svojim otrokom (in sebi) dobro?
Mislim, da je boljša rešitev, da ozavestita svoje napačne vzorce in zgradita boljši odnos.
Če želiš še bolj razširjeno razlago o odnosih med družinskimi člani, ki obravnava to problematiko, si preberi knjigo “Ne boj se ljubiti” – Marjan Košiček. Tudi njemu ne bi škodilo, da bi jo prebral 😉
Pozdravljeni,
po prebiranju foruma sem se tudi jaz odločila da napišem svoja čustva.
Zadnje čase enostavno ne vem več kako naprej. Za vsako stvar se zjočem za dobro ali slabo stvar. Enostavno sem občutljiva na kar koli mi kdo reče. npr. Fant praznuje rojstni dan, meni pa gre na jok, ko mu pečem torto. Enostavno preveč razmišljam in potem se sikeram za brezvezne stvari. Tudi ko imam sama rojstni dan mi gre kar na jok ko mi bližnji voščijo in mi kaj podarijo. Nočem tega. Nimam razloga zakaj. Tega se zavedam, samo ne najdem poti ven. Vsak dan se obremenjujem z brezveznimi stvarmi, ki bojo mogoče čez 1 mesec ali pa sploh ne. Mislim, da mi primankuje samozavesti in se nekako ne najdem.
Drugače nisem v kakšnem finančnem pomanjkanju.
Hvala za kakšnem nasvet.
Ko mački na rep stopiš, zacvili, ane, avtorica 🙂 Se točno vidi po tvojem odzivu, da te je zbodlo, ker sem napisala resnico.
In ja, večina ljudi ste samo jamrači. Jamrali boste in negodovali nad svojim življenjem, šli v akcijo in kaj naredili/spremenili pa ne. Ne mi pisat, da večina ljudi tukaj najde rešitve in kaj spremeni, ker to ni res. Rešitve že dobijo, ampak naprej pa gre lepo po starem, ker jim je tako najlažje.
Glede cankarjanske matere mogoče ti nisi česa dojela. Je igrala vlogo žrtve, kot večina povprečnih Slovenk (mimogrede, sem Slovenka). O tem je že malo morje napisano, si lahko kaj prebereš. Tudi ti tukaj žrtveno jamraš, kaj vse narediš, tvoj gospodič pa živi lagodno življenje.
Če se še vpiknem v sporočilo, kjer si pisala o generaciji Y. Se strinjam, takšna vzgoja in posledično takšni moški, če ravno o njih govorimo. Ampak, če je ženska vsaj malo razgledana, bo v prvih nekaj mesecih zveze videla, da ima tip s katerim hodi, točno te lastnosti generacije Y, ane. Takšna ženska, če je dovolj brihtna, si posledično, ko to ugotovi, ne bo šla s tem moškim ustvarjati družine.
Ampak tukaj spet pridemo do ene lastnosti, ki jo ima večina žensk- izberejo si enega dedca in mislijo, da ga bodo spremenile. To je ena največjih neumščin. Potem čez leta, ko vidijo, da projekt spreminjanja moškega ni uspel, so pa vse zamorjene in je zakon v franžah. Da ne boš govorila, kako pišem neke teorije. Dejansko nekaj takšnih parov poznam. Res je grozno stanje po tem, ko ženska uvidi, da se tip ni spremenil.
Glej, nenazadnje mi je tako vseeno, a veš. Ti imaš problem s svojim tipom, ki ni po tvojih pričakovanjih, ne jaz. Lahko se izpihavaš tukaj še naprej, kaj vse groznega sem ti napisala, ampak problem je tako ali tako tvoj. Rešiš ga pa kot želiš oz. ga sploh ne. Res popolnoma tvoja stvar.
jokica za rojstni dan: Kaj ti pa pomeni praznovanje rojstnega dne? Imaš občutek, da ti leta prehitro letijo? Ali karkoli obžaluješ pri teh letih? Kako je pa pri drugih stvareh, se tudi jokaš za brezveze? Če ja, in če si še mlada, potem so to mogoče samo hormoni. In tudi ti se bodo enkrat umirili in ti ne bo več hudo za takimi stvarmi. Če meniš, da niso hormoni in si starejša, potem se poglobi vase, zakaj ti je tako hudo, razlog mogoče prihaja od nekod drugod: si nesrečna v življenju, koga pogrešaš, si mogoče izgubila ljubljeno osebo in te ti dogodki nehote spomnijo nanjo/nanj?
le zakaj: Dobro poznam Cankarja in vem, kaj si s tem mislila.
Kar mi gre pri tvojih izjavah na živce je to, da stvari sploh ne poznaš, pa jih obtožuješ. Zate bo najbrž vsak človek, ki ima problem, ki kadarkili”potarna”, jamrač, slovencelj in seveda: žrtev. Pa daj nehaj že s temi žrtvami. A zdaj je pa vsak, ki takoj ne obupa, žrtev? Ma dej no. Če bi tako gledala, je žrtev čisto vsak človek, ki se mu kadarkoli kaj pripeti njemu v neljubo, in tak, ki kadarkoli kaj pojamra.
Praviš, da ti je vseeno – potem pa ne piši več postov v to temo.
Zrtev igra tisti, ki ima problem, se ga zaveda, noce pa karkoli novega ukrenit glede tega, da bi ga resil. Torej, kaj nameravas ukrenit, da te ne bi se kdo po krivici obtozil igranja zrtve?
On_: V tej smeri že dolgo razmišljam. Takšen vzorec, ki prihaja iz njegove družine, se mora prekinit. In prekinem ga lahko samo jaz. Tak odnos zares ni zdrav. Groza me je, da bodo moji otroci dobili natančno iste vzorce. Ko sva se midva odločila za otroke, je ves zaljubljen povedal, da mu takšen odnos do žensk ni všeč. Spomnim se, da mi je vsaj ene 3x obljubil, da v naši družini ne bo tako. Da bo pomagal, kaj vse mi je še obljubljal…. Res je, da takrat nisva natančno določila opravil, ker jih pač niti nisva mogla poznat, saj nobeden od naju ni vedel, kaj vse zahteva otrok. Govorila sva bolj o gospodinjskih opravilih…. in ja, na začetku je bilo še ok, stanovanje sva pospravljala recimo skupaj, kuhala sva skupaj in tako naprej. Začelo se je potem, ko so prišli otroci. Jaz sploh ne vem, kdaj je tako postalo, da sem za vse sama. Prej sem imela več časa in sem ga pač nekako motivirala, da sva skupaj pospravila, itd. Sedaj pa postaja vse hujši. Bolj kot se stara, bolj gre po očetovih stopinjah. V to smer ga pritiskata tudi starša. V njuni bližini se je vedno obnašal drugače. Zanj je bilo poniževalno, da bi ga oče videl recimo kuhati kosilo ali zamenjati otroku plenico. Sedaj je začel popuščati ne samo pri opravilih, dolžnostih in vsem ostalem, popuščava tudi po bližini. Obljubil je, da z mano ne bo tako delal. Sedaj pa gre natanko po njegovih stopinjah. Vse je preveč samoumevno, da sem njegova last, da lahko on počne kar hoče. Točno tak vzorec, kot v njegovi družini. Samo da je za razliko od mene njegovi mami to v redu, ker se nikoli ne pritožuje in vedno pravi, da tako mora biti.
Jaz tukaj vidim sedaj 3 izhode:
Prvi je, da ga zapustim za dolgoročno: živim po svoje in pazim, da se slučajno ne vežem s podobnim človekom. Kadarkoli.
Drugi je, da ga zapustim za kratkoročno: odselim se z otroci v neko sobo in protestiram. Prvi teden se bo zelo trudil, pospravljal, kuhal, likal, vse to. Potem pa zaideva nazaj, na isti problem. Zopet protestiram in se odselim v neko sobo. Zopet postane pozoren na težavo. Mogoče po večkratnih postopkih dojame, kje je problem. Ali pa mu sčasoma postane vseeno, saj se tako ali tako vedno vrnem nazaj.
Tretji: je, da ga primem zares ostro. To pomeni, da postanem tečna baba in ga poskušam spremenit. Primem ga ostro, z izsiljevanjem določim pogoje: ali to, ali pa odidem, za vedno. Ostro, grobo, brezčustveno. Zabrišem vpliv njegovih staršev in se tudi njim postavim po robu. Mogoče se spremeni, ampak ali si jaz sploh želim celo življenje nekomu težit in ga imeti na kratkem? Poleg tega je tudi veliko možnosti, da se ne bo spremenil.
Je še naslednja možnost, četrta, ampak ta absolutno ODPADE: sprejmem ga takšnega kot je, sprejmem to, kar je sprejela njegova mama in z odprtimi rokami sprejmem zakrivjen vzorec, ki ga bova prenesla naprej na otroke.