pogovor
Petra prekrasna si!!!!
Danes je en mesec odkar ni več našega sončka ,našo veselje ,naše Ajše.
Tako hudo mi je ,tako rada bi jo objela ,jo spet videla kako se smejčka ,kako se igra z igračkami,….ah toliko vsega bi rada ,a kaj ,ko…..
Danes je še posebaj hudo.Tako sem žalostna ,pojma nimam kako bom danes sploh zdržala v službi.Tako malo se jočem ,danes pa kar vrejo solze iz mene.
Večni ZAKAJ!!!!
nataša
Draga Frida, naj ti pošljem en velik in topel objem.
Kako te razumem. Ljudje, trdosrčni in brezbrižni, mi vsak dan zadajajo še večje rane. Globlje. Ko mimogrede omenijo: “Pa saj ti nimaš otrok…”. “Kdaj boš pa spet zanosila?” “Sedaj je pa že čas, da se pobereš, saj ni bilo nič…””Veš, katera je noseča…. Veš, katera je rodila…. blablablabla…”
Izgubila sem skoraj vse prijateljice, ker me ne razumejo. Za vse sem jaz čudna. Ker kao ne toleriram dojenčkov in majhnih otrok. Ker nočem v vsako družbo. Ker znorim, ko me kdo vpraša, kdaj bom spet noseča. Ker ne grem na kavo s kolegico (in njenim možem), ki je rodila na dan, ko je bila Nikita pokopana…
Še vedno ne sprejemam dojenčkov in otrok tja do starosti enega leta. Čisto dobro shajam z otroci, ki jih poznam od prej. Najhuje pa mi je, da je moja najboljša prijateljica, ki je bila v tej tragediji ves čas z mano, ampak res z mano, v nedeljo rodila. Tudi o tem sva se pogovarjali. Ogromno. Ne vem, kdaj bom šla k njej, res ne. Vendar menim, da moram k njej. Saj je bila praktično edina prijateljica, ki je ostala. Ki je bila ves čas z mano. Ki mi je neznansko blizu. Ki me razume. Pa me je strah. Strah dojenčice, ki sem ji na nek način “teta”, čeprav si neznansko želim, da bi jo lahko sprejela. Zaradi mene in zaradi prijateljice. Zaradi obeh…
Pozdrav vsem!
Jerca
Draga Nataša,
Ja, obletnice bolijo. Veš, na začetku se jih tudi bojimo potem pa pride čas, ko tudi obletnice kar pridejo in minejo. Seveda rojstni dan in dan, ko je naš otroček odšel med zvezdice za vedno ostane v našem srcu. Vendar čez čas ne boli več tako močno.
Veš, moj mesec april je zame najlepši mesec. To je mesec naše Brine. Takoj po izgubi sem mislila, da bo vsak april boleč. Pa ni tako. Seveda smo tudi žalostni, tudi solzam dovolim, a tudi polni energije, da proslavimo njen dan.
Draga Nataša, tudi pri tebi bo tako. Samo potreben je čas. Ne, da boš pozabila – to ne boš nikoli. Potreben je čas, da sprejmeš in se naučiš živeti z Ajšo v srčku. Dovoli, da ti stojim ob strani tudi jaz. Tudi tebi bo uspelo.
Jerca, pozdravljena,
veš sem se spraševala ali je tvoja prijateljica že rodila. Berem, da je.
Draga Jerca, ko boš začutila, da je čas, da jo obiščeš potem pojdi.
Tvoja prijateljica je s tabo že ves čas. In čisto mogoče je, da boš ravno ob njeni dojenčici se “zdravila”. Ker sta si s prijateljico blizu se ne boj solzic, ne boj se nasmeha, ne boj se, če ne boš občutila ničesar. Vse to je normalno.
Jerca, veliko moči, poguma in naj topel sonček ogreje tudi tvoj srček,
javi se,
pip
Draga Jerca,
velikokrat se svoji žalosti pomislim nate, ker vsaka v tem času žaluje za svojo deklico. Vse kar si opisala seveda poznam in sem doživela na svoji koži. Čeprav se je stanje najine okolice vseeno malo izboljšalo, ker so z nama že šli skozi žalovanje in smo se skupaj nekaj naučili. Pa vendar še vedno slišim pripombe, ki zabolijo: saj imajo vsi probleme, saj je tudi ona imela cerklažo, pa mastitis!!! in ena znanka je še dejala: da še ni slišala, da bi katera kot jaz žalovala za svojim otrokom (najbrž je mislila nato, ker sem otroka izgubila med nsoečnostjo).
Danes sem poklicala sodelavko in ona je veselo kolesarila s kolegico in se ustavila na pijački tu in tam. In popadla me je taka žalost! kako se mi je življenje spremenilo, obrnilo na glavo. In kdo bi si seveda strašno želel družbe žalujoče mame? Tako, ki se s težavo prebija skozi vsakdan, ki ne pripoveduje vicev?! Res se znajdeš v izolaciji kot pišeš, ker nekako ne pašeš v družbo. In je zelo hudo. Še mož je bil tenisu in se je ustavil pri prijatelju in še on lažje živi kot jaz in se lažje druži z ljudmi.
In se res počutim osamljene.
Take prijateljice, ki so zares s teboj so redke. So zelo dragocene. Je pa težko, ker je bolečina za otrokom tako močna. Ne vem? Če ti je tvoja prijateljica res stala ob strani, si lahko jokala z njo, potem bi morda lahko šla k njej. Najbrž boš jokala, ampak morda boš na ta način lahko tudi sprejela njenega otroka. Jaz si predstavljam druženje z dojenčkom samo v taki družbi, kjer je tudi veliko prostora za moje solze. Če tega ni, potem ne zmorem in ne grem na obisk. Poskusi.
Želim ti moči, potrpljenja, saj bo bolje, le pot je še dolga in težka ….
Spoštovana Frida
Pa še kako prav imaš. Tudi meni, po dveh mesecih kar sva izgubila najinega sončka pravijo, da se dobro držim in celo to je slišati, da se “normalno “vedem. Tudi tolažba, da če ne bova mogla imeti svojih otrok bova pa katerega posvojila, ni kaj prida. Zgodilo se je že, da so mi ob takih “nasvetih” popustili živci in jim jasno in glasno povedala, da nihče, ampak res nihče ne more nadomestiti najinega sina. Pa so me samo začudeno pogledali. Kljub tragediji, ki se nama je zgodila sva odšla na dopust v kraje, kamor si je letos tako močno želel najin sinek isaj smo imeli dopust že rezerviran . Nihče, ampak prav nihče ne more občutiti to kar sva na dopustu občutila midva. Veselje ob tem, da sva se tako srčno imela rada in imela občutek, da sva na drugih medenih tednih, do trenutkov (tudi na plaži) vsem na očeh, ko so nama po licih tekle solze globoke žalosti.
Dopust je hitro minil in kljub temu, da sva se imela lepo, sva oba komaj čakala, da prideva domov in obiščeva najinega sinka na pokopališčuin mu poveva kako zerlo rada ga imava in da je bil ves čas dopusta v najinih srcih.
Lp
Miki
Draga Frida,
poznam tvojo zgodbo in vem da je težko. Še enkrat moje sožalje.
Meni pomaga če vem, da ljudje vedo, da niso pozabili, da se tudi oni spomnijo na našo Maruško, ki bi bila zdaj stara tri leta. Kar moram povedat ljudem, ki so mi relativno blizu. Najdem temo in povem za Maruško – morajo vedeti – sicer se počutim tako neiskreno.
Prav tako mi je pomagalo, da sem prijateljem povedala, da me nič bolj ne boli, če omenijo Maruško in da mi ni nič bolj hudo, saj jaz nanjo mislim praktično ves čas. Ona je z mano vedno – in veseli me, da se je spomni še kdo, poleg mene.
Kar se pa ljudi tiče, ki ne vidijo žalosti, … Meni se je po porodu zgodilo, da znanci sploh niso opazili, da sem sploh rodila – oziroma so tako nepozorni da pravzaprav niso registrirali tega, da sem bila 10 dni nazaj, ko smo se videli z velikom trebuhom v zadnjem mesecu nosečnosti, čez 10 dni pa smo se videli brez trebuha, … pa me nihče ni sploh nič vprašal po otroku. Tako da, egoizem in nepozornost zna imet neverjetne razsežnosti.
Me je pa zelo prizadela ena zdravnica – takrat po porodu, ki je nadomeščala mojo osebno zdravnico. Njeni komentarji so bili čist mimo, jaz pa sem prišla le po bolniški list.
No pred kratkim sem jo srečala – čisto drugje, v popolnoma drugi situaciji. Spomnila se me je in ko sem ji povedala da sem res jaz tista, ki je bila tri leta nazaj pri njej, sem začutila kar nekakšno olajšanje.
Kar pomaga to, da le ni tako brezsrčna in da si je zapomnila in ve in moja Maruška ni šla kar v pozabo.
Frida drži se, saj ko ti je najhuje si že blizu konca najtežje faze žalovanja in sledi le še sprejetje vsega kar se je zgodilo. In nikoli več ne pozabiš, ampak sprejmeš in se naučiš živeti s tem.
pozdravček, Daša
Ja, Daša, je že tri leta od izgube Maruške! Kako gre čas! 2002 in 2003 sem jaz preživela izgubi Maja in Silvestra. Joj, kako je bilo hudo. Ne vem, kako sem preživela.
A sedaj je spet tako hudo, čeprav sem že ekspert za žalovanje. A se mi spet meša od bolečine. Mislim, da mi je oni tam gori namenil trpljenje najhujše vrste. Ne vem, če bi me karkoli lahko še bolj prizadelo. In, če je sedaj vrhunec bolečine, naj ga preživim. Samo to si želim. Počutim se tako osamljenje, v svojem svetu! Ne pomaga mi noben pogovor o ne vem katerih temah, dopustu ipd. Jaz bi se pogovarjala o Aniki, o tem kako mi je hudo, kako poskušam preživeti. Drugi pa me hočejo razvedriti, oz so v drugih razpoloženjih. Jaz na enem bregu, oni na svojem. O, ko bi si videli v duše! Ne verjamem, da bi me še kdorkoli povprašal po dopustu in če uživam.
Najhuje je to, ker se počutim kot ženska in mama tako “ubite”. Puščica me je zadela naravnost v mojo žensko dušo.
In sedaj po petih mesecih mi je huje kot v prvih dveh. Samo, da preživim, samo, da preživim…
Hvala za podporo in tolažbo.
Frida, hudo mi je zate, a če imaš željo, mi lahko pišeš na moj mail in bova nadaljevali kakšno privat debato. Včasih bova skupaj jokali, pa se tudi smejali… Če lahko karkoli pomagam, se mi oglasi!
Lupčka in objem!!!
bambi5,
ja, hudo je. Mogoče res še ni čas vendar pazita, da vama čas ne bo ušel.
Tudi moje prijateljstvo je bilo na veliki preizkušnji. Vsaka je tuhatala na svoejm koncu in čakala … in skoraj ne bi več dočakali skupnih uric.
Sabina, tudi, če ne veš kako, tudi če ne znaš. Bodi pogumna, včasih je potrebno tudi tvegati. A če ti je Jerca prava prijateljica bo tudi tvoja tveganja vzela za dobro.
Vesela sem, da je Jerca v tvojih mislih, pisala pa sem ti zato, ker sem začutila, da rabita eno pozitivno brco.
Sabina, le pogumno naprej.
Hvala, Sabina!
Ja, res je nepredstavljivo težko, tega ti ne morem opisati. Kaj čutim, vedo samo “punce na našem forumu”. Sem pa vesela in presenečena, da tudi ti prebereš naše zgodbe.
Lahko greva na kavo, bom zelo vesela. Toda težko bo. So določene stvari, katerih ne želim slišati, se jih spominjati, o njih poslušati… Ravno včeraj smo bili s tvojim na pijači, smo se slučajno srečali. Ful mi je bilo hudo, ko sem prišla domov. Ker je tolikokrat omenil vajino hči. Ker nočem slišati nič v zvezi z njo. Ker se najbrž ne zaveda, da me (ali pa naju oba) takšne stvari zabijejo v dno. Ker mi je bilo žal, da mu nisem zmogla reči, naj že enkrat neha govoriti karkoli o njej. Saj je bilo vse mimogrede, ampak tako prekleto boli…
Sem mislila, da bo sčasoma lažje. Pa ni. Še vedno je tako hudo. Še vedno vsak dan jočem. Javno ali na skrivaj, sploh ni važno. Sploh, ko vidim ali slišim o otrocih, ki so iste starosti kot Nikita. Ker primerjam. Ker se sprašujem, kakšna bi bila sedaj, ko bi bila stara 8 mesecev. Kaj vse bi že počela, kaj vse bi že znala…. Če bi imela skodrane lase tako kot očka…. Kakšne oči bi imela, kako bi se smejala…. Vse to se sprašujem. In verjetno se bom še dolgo, dolgo, dolgo.
LJUBA FRIDA
Ne vem kako je tole z časom,ki mineva po izgbi naših otročkov.Mene še vedno boli,pa je minilo 14meseev odkar sem izgubila svojo deklico.Bolečina ostaja,le nekako se moramo naučiti živeti z njo.To pa je tako zelo težko,a ker imamo tukaj ena drugo,je to vsaj nekoliko lažje.Razumemo ena drugo,ker nam je skupna ta velika bolečina,ki pa jo poznamo le mi,ki smo to izgubo utrpeli.Žal mi je,da si to morala doživeti tudi ti in iskreno sožalje obi izgubi tvoje deklice.
Veš,tudi jaz bi si želela,da bi mi moji sorodniki dalj časa stali ob strani,me razumeli in mi včasih vsaj za hip prisluhnili,pa žal ni tako.Vsi se nekako izogibajo tej temi,jaz bi pa tako rada govorila o svoji punčki,o bolečini,ki noče popustiti osvoji žalosti,ki hodi z menoj in še in še.Vsi pozabljajo,da moj nasmeh na obrazu ni nasmeh v mojem srcu,da moje srce še vedno tiho joče.Kako hudo mi je ko skoraj vsaki dan gledam 2letnega nečaka,ki ga pogosto tudi pazim.Ko se zazrem v njegove očke pomislim na mojo Tino.O kaj bi dala,da bi lahko gledala njo,mojo, punčko,da bi ji brala pravljice ji prepevala,se z njo igrala in smejala.Vedno,ko sem z nečakom,mi je tako težko,tako hudo,ker ni tam še moje zlate Tine,ki bi razposajeno tekala po travi in lovila žogo.Vidiš,ta moj nečak mi nehote odpira mojo rano,mojo boečino,ki jo moram včasih tlačiti vase.
Zdaj,ko pa sem našla sorodne duše,sem spoznala,da nisem sama,da nas je toliko,resnično daleč preveč,pa kaj preveč,nobene ne bi smelo biti…
Frida,tudi ti nisi sama,tu .smo tudi me,ki pravtako poznamo tvojo bolečino in smo s tabo.Oglasi se še Kaj.
TOPEL OBJEM ZATE,FRIDA IN LEP POZDRAV TUDI OSTALIM!!
Živjo!
Vesela sem, da si za kavo. Ja, res je, da včasih nehote človeku povzročimo nepotrebno bolečino. Veš, ko sem bila v bolnici nisem vedela kaj se dogaja s teboj. Šele, ko sem bila doma sem zvedela…, oba sva jokala. Pa tako sem se veselila… Dolgo je trajalo, da sem te poklicala, bila sem preveč žalostna in preveč vesela. Res je, da te takrat nisem čisto razumela. Oprosti.
Če si še vedno za kavo, mi sporoči kdaj imaš čas in kje se dobiva. Jaz lahko praviloma najlažje po 20.00 uri.
lp, Sabina
Draga Frida!
Po vsem, kar si pisala na forumu in sem brala, imam občutek, da si v svoji žalosti pozabila ti na prijateljice, ki niso doživele takšnih žalostnih trenutkov kot ti, te mogoče težje razumejo in ti želijo le pomagati, ti pa jim ne poveš direktno z besedami, kaj od njih pričakuješ. Njim se pač svet ni ustavil, gre ob tebi naprej, pa vendar s tabo. Ti pač želiš govoriti o svoji bolečini, pa saj imaš prav, izjoči se, dovoli pa tudi njim govoriti o stvareh, ki so trenutno njihovi problemi. Zagotovo ti nobena ni rekla, da ne smeš žalovati. Nisem edina, ki ti je napisala takšen nasvet, kar nekaj podobnih sem prebrala na tem forumu. Poskusi ti najti stik z njimi in jim pomagaj, da te bodo boljše in lažje razumele. Prepričana sem, da so še vedno vsak dan s tabo v mislih in s tvojimi otročički. Tudi, če ti ne postavijo vprašanja Kako si, jim povej, ker prijateljicam se izjočeš, tudi če te tega ne vprašajo, odpri se jim. Čas gre njim zagotovo hitreje naprej. Ali pa si odprite svoj poseben forum, nekateri lažje pišejo. Tudi na ta način ste lahko bolj povezane in vedela boš, da so ob tebi, pa še čas vas ne bo basal ob vseh obveznostih.
Topel objem tebi in tvojim angelčkom
Zimska vrtnica mislim, da začutiš kdo te želi poslušati. Ta prijateljica pride tudi na obisk po pol leta in pokliče.
Frida je najbrž to hotela povedati. Da jo to žalosti, ker ni te pripravljenosti. Najbrž tudi kdaj kaj pove o sebi.
Tudi sama imam izkušnjo, da ljudi kar ni in te odpravijo s hitrimi nasveti.
Zakaj morajo tisti, ki trpijo, poslušati še težave drugih, ki so velikokrat zelo banalne? Oni potrebujejo vso tolažbo in pomoč sebe in okolice.
Moje mnenje. Poguma želim svem tuki.