pogovarjam se sama s sabo !
Lepo pozdrav vsem ..
Zelo pogosto se pogovarjam sama s sabo .. naprimer ko se sama sprehajam ali ko pelem psa na sprehod ..tako je kot da je nekdo z mano in se z njim pogovarjam ! tako se vživim v pogovor da se mi včasih zdi kot da je res nekdo zraven in če pride kdo mimo se počutim zelo neumno !
Ali je to da se pogovarjam sama s sabo notmalno in ali to počne več ljudi pa še zakaj ?
že v naprej se vam zahvaljujem za odgovore !
Spoštovana Zmedena,
definicije, kaj je to normalno pravzaprav ni mogoče jasno opredeliti, ker je preveč odvisna od običajev in navad v vedenju in pojmovanju v ožjem ali širšem okolju,od starostne dobe in še bi lahko naštevali.Za otroka je tako “normalno”, da verjame v obstoj in dejansko pojavnost katerega izmed dobrih starčkov.ki pozimi prinašajo darila, pri odraslemu pa bi bilo takšno verjetje “nenormalno”.Kje je torej meja presodite sami.Zdaj pa k vašemu pogovarjanju s seboj: dokler zavestno poosebljate različne sogovornike, ima to enak pomen kot slikarju skica, ki jo kdaj kasneje lahko oblikuje v neko dejansko kompozicijo, povsem nekaj drugega pa bi bil pogovor s slušnimi halucinacijami torej slušnimi zaznavnimi motnjamii, ki bi jih doživljali brez svoje volje ali celo zoper njo.Ker ste sposobni distance, menim,da zdravljenja ne potrebujete, kanček sanjarjenja, čeprav glasnega, pa si le privoščite po vsakodnevnih obveznostih in naporih kot sprostitev, dokler ne odkrijete dejanskega, prijetnejšega sogovornika.
p.s.tudi glasno učenje je oblika pogovora s seboj.
Pozdravljena !
Tudi sama se večkrat pogovarjam s seboj,predvsem takrat kadar sem na nekoga hudo jezna,pa mislim,da so moji pogovori
namenjeni predvsem,da si dam duška,da se “spucam”.Imam zelo konstruktivne pogovore,pridejo na dan “cele strani” pozitivnih
razmišljanj,ki mi pomagajo,da sama sebe razumem in si s takim načinom komuniciranja pomagam razrešiti marsikatero situacijo.
Če bi večina ljudi to počela,ne bi bilo toliko nasilja in hude
krvi.Potolažite si,to je ena oblika samopomoči.
Pozdrav Sonja
Pozdravljeni,
ta tema je iz leta 2001 ampak se mi zdi, da je vedno bolj pomembna, saj opažam, da se vedno več ljudi pogovarja sam s seboj. Tudi jaz sem ena od teh. Mislim, da ni tako nedolžno kot je predstavljeno. Mislim, da je zelo povezano z osaljenostjo in pomankanjem poguma za odkrito komunikacijo z okoljem. Ker se sama pogovarjam že okrog 20 let, sem najprej tudi mislila, da tako samo naglas razmišljam in ko sem o tem spraševala, sem vedno dobila odgovor, da je to ok in zdravo. Vendar ker je ta način zelo prijeten, saj se s sabo vedno strinjaš in so odgovori takšni kot si sama želim, je s časom to edini varen način izražanja sebe. Danes po tolikih letih in po tolikšnem delu na sebi, lahko rečem, da sta moja velika želja po komunikaciji in druženju ter želji po izražanju sebe in potrebi po pripadnosti nezadovoljeni in ker se ponovno učim samospoštovanja in povezovanja z okoljem, je pogovor sam s sabo postal samo še izražanje iz strahu.
Zgoraj omenjeno, da je vse dobro dokler je v mejah normale, je res. Vendar kje je ta meja, pa je teško reći. Kar na enkrat več nimaš realnega stika z okolico, čeprav NIMAM halucinacij-nimam prisluhov ali prividov. Tistim, ki to počnejo vsak dan in ki na takšen način čustveno podoživljajo preteklost in slikajo iluzijo odnosa kakršen bi po njihovo moral biti izgovorjen, želim le opozoriti (iz lastnih izkušenj), naj delajo na pogumu za izražanje samega sebe v odnosu z okolico in naj pišejo kar želijo povedati, naj ne izgubijo zaupanja v sebe, naj si poiščejo terapevta (meni je zelo pomagala Teorija izbire) oz. pomoč, za duhovno osveščene, bom rekla, da je to EGO, ki ne želi živeti sedaj in tukaj .
Potrebno se je naučiti izražati sebe na pogumen, spoštljiv način in z ljubeznijo ter naučiti se komunicirati z okoljem. Z vsemi. Starši, otroci, prijatelji in sorodniki. Še enkrat bi poudarla, da je to po mojem mnenju izraz strahu biti to kar si – izražanja samega sebe in povrh vsega še osamljenost v vsem tem.