Pozdravljeni,

imam 9-mesečno punčko, ki ima že od četrtega meseca dalje probleme s spanjem. Do tedaj se je zbujala 2x na noč, sedaj pa že pet mesecev tudi po 10x ali več.Najprej že težko zaspi,s crklanjem na mojih prsih, zatem se pa celo noč prebuja. Začne rahko jokat v spanju, se obračat in mencat oči. To se ponavlja vse do jutra v intervalih od 20 minut do ure in pol. Redko zaspi za 3 ure skupaj.Sprva sem to pripisovala zobenju, ampak vse skupaj traja že predolgo. Kaj bi lahko bil vzrok temu? Je v ozadju kakšna druga resna težava oz. motnja ali ima pač tako nemirno spanje. Zjutraj, ko vstaneva je neprespana in se potem cel dan trudiva da zaspi in se spočije. Pred časom je spala po dnevi tudi dobre 3 ure skupaj, sedaj pa le še po slabo uro.

Hvala za odgovor.

Nimam cudeznega recepta, lahko samo recem, da je bil meni skozi vso porodnisko cel projekt, kako pripraviti naso deklico, da bo spala cez noc, in kako doseci, da bo cez dan spala vsaj eno uro v kosu, ker se mi je zdela potem vsa sitna podnevi, ker je bila po mojem mnenju utrujena.

Ponoci se je zbujala zelo pogosto in pomagalo je samo dojenje. Ceprav ni bila lacna, se je zelela dojiti – potrebovala je blizino, hotela me je cutiti. TO vem sedaj, takrat pa sem si razbijala glavo do onemoglosti. Vecina porodniske je minila v znamenju tezav okoli spanja, ker se nisem mogla sprijazniti, da moj otrok ne zna spati (v marsikateri knjigi sem namrec prebrala, da se je spanja potrebno nauciti, tako kot jesti, umivati zobe…).
No danes sem cedalje bolj prepricana, da mora biti otrok za vsako tako prelomnico dovolj zrel.
Za GH mora biti dovolj zrel; res je da ga ucimo, kako se je, vendar ne moremo nicesar prehiteti, ne bo kar takoj zacel drzati zlico in grizti hrano, ce je bil prej ves cas samo na mleku.

Za hojo ga lahko se tako vodimo za rokice, telovadimo, ga hecamo in silimo, da naj ze shodi, pa ne bo nic, dokler otroku ne bo naredilo klik v mozganih in se bo sam spustil in shodil.

Enako verjamem za spanje (zdaj, skoda da nisem tega verjela ze prej!). Okoli 9 meseca sva se nehali ponoci dojiti (postopoma in je slo, ceprav je vcasih tudi pojokala, sem jo pac vzela k sebi in jo bozala), okoli enega leta sva se cisto nehali dojiti in je zaspala v narocju, pac brez dojenja, ceprav sem mislila,da ni sans.
Okoli leta in pol (tukaj smo sedaj) sem se odlocila, da jo navadim, da bo pocasi zaspala odlozena v posteljico in ne vec v narocju. Pocasi uspeva, ceprav rabis kar nekaj zivcev. Ampak vidim napredek.
Mislila sem, da nas otrok ne bo nikoli prespal cele noci. Pa sedaj jo in tudi cez dan bolje spi.

Ocitno je za vse potreben svoj cas. Razen, ce so posredi kaksni zdravstveni razlogi, to je drugo. Ampak vecinoma gre za to, da otrok pac rabi cas, da se navadi zivljenja izven maternice in da se pocasi “odklopi” od mamine blizine in zacne postajati samostojna osebica. Eni prej, drugi pozneje.

Ker težave trajajo že tako dolgo, ni pa se pojavil noben drug znak, ki bi kazal na kakšno resnejšo bolezen, bi lahko sklepali, da ima pač težave s spanjem samim in da drugega ni nič narobe.
Če ste izključili vzroke okolja (primerna temperatura, vlaga, tema, ni hrupa), če otrok nima nobene druge bolezni (npr. alergij, ki bi povzročale nemirno spanje), če nima zamašenega nosu, ki bi zbujal otroka, potem so bistveni vzroki izključeni in skorajda ni drugega storiti, kot čakati, da mine:=(