Pogled na dom starejših občanov me žalosti
Dom starejših občanov
Ne glede na to, kateri je.
Ko grem mimo kateregakoli doma starejših občanov, pa naj bo to naš lokalni ali pa kakšen bolj oddaljen, me popade žalost.
Žalost, ker vem, da se bom tudi jaz, če ne bom prej umrla zaradi kakšnega naravnega ali nenaravnega vzroka, spremenila iz lepe mladenke v nebogljeno starko.
[hr]
Spomnim se, ko sem bila otrok in smo hodili v dom starejših občanov na obisk k moji prababici, ki je tam preživljala zadnja leta.
Soba, štiri bolniške postelje v njej, na njih pa štiri ostarele ženske nemočno ležijo.
Kot v bolnici.
Pride medicinska sestra, pogleda, če je vse v redu in gre naprej. Kot v bolnišnici.
Pride strežnica, prinese hrano, prababico dvigne, da lahko je, nato, ko se naje, jo položi nazaj na posteljo in odnese posodo.
In to dan za dnem.
Vsak dan.
[hr]
Smilijo se mi ti stari ljudje.
Ne predstavljam si, da bi bila tudi jaz enkrat tako nebogljena, da ne bi mogla se sama niti dvigniti na postelji, da bi lahko jedla.
In da bi rabila plenice.
Tega me je šele groza – biti v plenicah namreč.
Ker ostarele ženske niso mogle same na stranišče, osebje pa ni moglo pravočasno prihiteti, so jim dali plenice, da so lulale in kakale vanje.
Tako sta mi glede teh stvari povedala mati in oče.
[hr]
No, in če si poskušam predstavljati, kakšno je to življenje, ko ne moreš nič.
Znorela bi.
Vem, da ti ljudje ne študirajo več in ne hodijo več v službo, ker so upokojeni.
Ampak kljub temu je vsak dan samo ležati dolgočasno.
Umrla bi od dolgčasa.
Ne predstavljam si, da ne bi mogla vsak dan ven, teči in igrat odbojke v lokalni klub.
Vem, da stari ljudje ne igrajo odbojko, hodijo pa vendarle mnogi lahko.
Tisti v domu starejših občanov tudi hoditi ne morejo več, kar pomeni, da niti na stranišče ne morejo, kaj šele, da bi šli v trgovino in si kupili hlače ali pa kakšno kremšnito.
Ne, oni so glede hlač in kremšnit odvisni od strežnic, ki jim prinašajo hrano in jih preoblačijo ter od časa do časa posadijo na invalidski voziček in jih odpeljejo na sončka, če je lepo vreme.
Še televizije v sobi niso imeli, ne vem zakaj.
Ne vem, s čim so si krajšali čas.
No, pišem v pretekliku, ker zdaj je mogoče drugače.
Imeli pa so spodaj, v avli telefonsko govorilnico. Moja prababica ni mogla do nje.
Po telefonu smo komunicirali samo s telefonsko tajnico
Osebje je bilo preveč zasedeno za telefon,, zato je vsa komunikacija potekala v živo.
[hr]
Oba moja dedka je zadela kap, ko sta še bila toliko pri močeh, da nista rabila iti v dom starejših občanov.
Babici zaenkrat še nista v domu, a bosta kmalu morali iti tja.
Stari sta, zelo.
Sivi, zgrbljeni, zgubani, brez moči skoraj.
Pomoč na domu, ki jima pride pomagat vsak delavnik za štiri ure, jima zaenkrat zadošča.
A moči jima pojenjujejo.
Zato bosta rabila dom starejših občanov.
Če prej ne umreta.
Saj nimam nič proti domovom starejših občanov.
Le žalostna sem, ko vidim, kako ljudje v jeseni življenja izgubljajo moč in sposobnost, da bi živeli kakovostno življenje.
Vidim mlade invalide, ki ne morejo hoditi, da imajo invalidske vozičke, tudi take na električni pogon.
Ne vem, zakaj jih ostarelim ne dajo.
Moji babici imata invalidski skuter in sta z njima zelo zadovoljni.
Omogoča jima lažjo mobilnost in da sta bolj samostojni.
Da zaenkrat še ne rabita v dom, čeprav imata 80 oz. 85 let.
Kupili smo jima ga pa mi na mojo pobudo.
Ker zdravstveno zavarovanje ni hotelo kriti.
Pa ne vem zakaj.
Ker vem, da invalidom to krije zdravstveno zavarovanje.
Vsi so zdravstveno zavarovani.
Tudi prostovoljno – pri Vzajemni.
A očitno ne pomaga.
[hr]
V domu starejših občanov – kaj bom počela, če bom nebogljena obležala na postelji?
Nič.
Strmela bom v strop in čakala dan, ko me bo Matilda odrešila takega življenja.
Sorry izrazu, ampak temu, da samo ležiš na postelji in ne moreš nič, ne rečem življenje.
Ni čudno, da ostareli naposled dobijo še demenco in depresijo.
Saj ker telesno ne morejo nič, jim še psiha propade.
Ja, in v zadnjih mesecih je tudi moja prababica imela neko demenco.
Nato je šla.
Pokopali smo jo z vsemi častmi in spoštovanjem.
In zdaj uživa v miru, na vaškem pokopališču, ob cerkvi.
Odrešena muk in trpljenja zadnjih let življenja.
[hr]
Pravijo, kako naj varčujemo za pokojnino.
A kaj bomo imeli od pokojnine, če bomo takole priklenjeni na posteljo brez možnosti, da bi uresničili katerokoli od svojih želja in potreb?
Brez možnosti, da gremo na kakšno potovanje, v kino, gledališče, si ogledamo kakšen film na računalniku, televiziji (še televizije niso imeli, računalnika pa tudi – vem pa, da ga stari danes ne uporabljajo – mogoče bo takrat, ko bom jaz stara, drugače).
Brez možnosti, da bi si šli v knjižnico izposodit knjigo in jo prebrali.
Brez možnosti, da bi si v lokalni piceriji naročili pico in jo z užitkom pojedli.
Ne, jesti bodo morali tisto tekočo čorbo, ki jim jo bo prinesla strežnica.
Vsak dan so dobile neko sluz.
Gabilo se mi je.
Tudi moja prababica tega ni z užitkom jedla, čeprav je to prikrivala.
Srečna zdaj, ko jo krije ruša.
Ne predstavljam si življenja brez izleta s kolesom v bližnje mesto k prijatelju.
In uživanja s prijatelji ob kavici, pa naj bo to v gostilni, doma ali pa kjerkoli.
Ne – tam v domu starejših občanov so bile ženske odtujene ena od druge kot da bi živele na štirih različnih svetovih, ne samo na štirih posteljah v isti sobi.
[hr]
Pa, da ne bom samo o sobi, v kateri je bila moja prababica.
Drugih sob zaradi varstva zasebnosti nisem mogla videti.
Videla pa sem ogromno ostarelih ljudi obeh spolov, ki so na hodnikih v invalidskih vozičkih brez družbe strmeli nekam v prazno.
Pa ogromno takih, ki so se mučili s hojicami.
Obojim bi električni invalidski voziček morda še pomagal.
A v domu nisem videla nobenega.
Samo navadne, ki pa jih nobeden več očitno ni mogel uporabljati samostojno.
Ker jaz kar takole strmeti pred steno hodnika v prazno brez družbe ne bi zdržala. Takoj bi se, če bi bila na vozičku, z vozičkom premaknila nekam, kjer bi bilo kaj življenja.
Bodisi tja, kjer je družba, bodisi, da si izposodim kakšno knjigo, kupim časopis, grem ven na sprehod, pojem kakšno dobroto v slaščičarni ali iz trgovine (da ne bom jedla samo sluz),…
[hr]
No, izpovedala sem se, zdaj pa lahko tudi vi napišete kakšen komentar, kakšne izkušnje imate vi.
Vsi smo pred tem, da ostarimo. Jaz gledam s stališča polnega, ne praznega kozarca. Bog daj, da bom lahko v Domu starejših občanov, da bodo skrbeli zame, če sama ne bom mogla, da bo denar za plenice, če jih bom rabila …
Kaj pa ljudje, ki denarja nimajo, ki so pozimi na mrzlem in velikorat lačni? A se zavedaš, da bo čez čas, ko bodo penzije še manjše, še slabše??
No, ko si bolan, ni fajn, pa če si mlad ali star.
Stanujem pa ob domu upokojencev in vidim, da je tem, ki so še kolikor toliko pri močeh, prav luštno. Imajo dnevni program, tedenske delavnice, vsak praznik imajo zabave, blizu je park in se sprehajajo, eni sami hodijo v trgovino, na kavice, osebje je tudi večinoma v redu, tako da ne vidim samo žalosti bližajočega konca, ampak življenje.
Verjetno je res odvisno kakšen človek si in ali gledaš na življenje kot na pol prazen ali na pol poln kozarec.
Res si se razpisala, ampak vedi, tvoje razmišljanje in dojemanje sveta danes in nekoga, ki je že v zelo poznih letih ni primerljivo. Se strinjam, da je hudo biti odvisen od osebja, da ti zamenja plenice, da ti sfutra nekaj žlic juhe, to je res hudo. Sicer pa človek, ki ne more ničesar več storiti sam zase potrebuje predvsem veliko miru. Energije in volje, da bi šli po časopis ali na kremšnito ni več. Celo družba na sosednjih posteljah jih v večini več ne zanima. Ker so utrujeni od življenja in potrebujejo mir. Tudi za to poskrbi narava, da zadremajo preko dneva in tako dan hitreje mine, malo pa še kakšna tabletka, ki jih pomiri. Svojci so tisti, ki lahko tem ljudem prinesejo nekaj radosti v njihov preostanek življenja in za to običajno se jim še vedno zdi vredno. Če čutijo, da jih imajo njihovi dragi radi se človek sprijazni in živi življenje tako kot je. Temu se skorajda ne da izogniti, če mlad ne umreš se je treba sprijazniti s starostjo. Tisti, ki so še pri 80+ popolnoma samostojni in živijo še aktivno življenje, so itak zadovoljni in niti ne občutijo, da so že krepko v letih, tisti, ki so izčrpali življenjsko energijo, pa so v svojem miru tudi nekako zadovoljni. Marsikdaj je težje nam, ki si ta trenutek še ne znamo predstavljati kako bi se s tem spoprijeli. Tak je ciklus življenja in tukaj ni kaj veliko za storiti, razen, da se tisti, ki imajo svojce v tem, ne pozabijo nanje.
Bi pa verjetno nastala kar zmeda, če bi vsi tisti, ki so priklenjeni na posteljo, ki ne morejo sami na stranišče, ki ne morejo sami jesti, dobili v uporabo električne invalidske vozičke. Verjemi, da bi bila ogrožena njihova varnost, saj malo refleksov in motorične spretnosti pa je za takšno prevozno sredstvo pa vseeno potrebno imeti. Kdor pa zmore, pa se itak potrudi, da se premakne iz sobe malo med ljudi in mogoče popije v družbi kakšno kavo ali čaj.
Najpomembneje je staremu človeku z dejanji pokazati, da ga imamo radi, da z veseljem preživljamo urico ali kolikor pač lahko z njimi, da so še vedno del družine, ker jih to navdaja z občutkom miru. Ni pa lepo biti star in obnemogel, pa tudi prav mlad in lep ni v redu umreti, tako da…
Avtorica vzela si si kar nekaj ćasa da si vse tole spisala in razmišljala si tut velik. Pohvalo da se sprašuješ že sedaj o starosti. Starost ima sicer tud svoje lepe trenutke, a samo če ti kolk tolk zdravje služi. Pa, da nisi sam oz od sveta pozabljen…pregovor pravi, da starost zelo rada upraša kaj je delala mladost…do takrat pa bodi dobra do sebe in drugih:))
Rojstvo, odraščanje v igri in učenju,……. mladost, zdravje, ustvarjanje, energija, dober sex,… srednja leta, lagano na izi,….. starost, bolezen, usihanje moči in s tem padec osebnega ponosa ter čakanje na smrt, tak je lajf.
Vem, da so v mojem kraju, ko so začeli graditi dom za ostarele, rekli……predjamski grad, žal živa resnica, dokler si živ, seveda.
Popolnoma prav razmišljaš. Grozljivo je, kaj nas vse čaka, v kolikor ne bomo imeli te sreče, da bomo umrli na hitro in nam ne bo treba iti v dom.
V domu sem imela dve teti – obe sta nekaj let nepremično ležali in gledali v strop, cele dneve in noči. Le redki obiski so jima krajšali čas.
Moja mama je bila v domu samo en mesec pred smrtjo, ko doma nege resnično nisem zmogla več in mi je tako svetovala zdravnica v bolnici. Tisti dan, ko je šla mama v dom, je bil moj najbolj žalosten dan v življenju.
Zdaj imam v domu tasta. Že štiri leta leži nepremično in se v glavnem ne zaveda življenja okrog sebe. Kako žalostno! Pa tak garač je bil, nič si ni privoščil.
Bolje, da človek o tem ne razmišlja, ker se mu drugače še zmeša.
Jaz gledam domove za ostarele bolj tako – kaj jim je hudega tam? Kuhajo jim, pucajo jim kaj bi še radi? Kot je že ena rekla imajo razne delavnice, zabave, obiske občanov, na kaice hodijo, če hočejo gredo lahko k maši, na sprehod, v trgovino,…in kaj je tukaj narobe? Eni se imajo tam prav super. Jaz grem takoj tja. Če si pa že 90% adijo pa itak ne veš zakaj se gre. Tam vsaj ljudje skrbijo zate. Kdo te bo pa doma pedenal? Bo tamlada pustila službo da bo tebi rit brisala? Ja pa kaj še.
Vijolica8, tisti, ki lahko hodijo, se imajo fajn, kdo reče da ne! Dobijo tudi tablete proti bolečinam, za spat, imajo eno določeno ugodje. V kolikor imajo koga doma, bi bili komod lahko doma.
Govora je o tistih, ki ležijo in si sami ne morejo nič pomagati. In takih je ogromno! Njim nič ne pomagajo ne aktivnosti, ne pevski zbor, ne maša, ker nikamor ne morejo, razumeš! Ne morejo niti do WC-ja, podelati se morajo v plenice in potem milostno čakati, da se jih nekdo usmili in jih očisti? A ni to dovolj poniževalno, da ti uniči vse dostojanstvo, da si popolnoma razčlovečen kot človek?! In nekateri tako ležijo dneve, mesece in celo leta! Nekateri so dementni in se svojega stanja ne zavedajo, drugi pa so pri polni zavesti in to je še hujše!
Tudi mene so obiski v domovih za starejse pripeljali do podobnih razmislanj. Vendar na sreco v nasi druzini smo vedno za svoje skrbeli sami.
Za starejse so skrbele druzine, dokler se tudi to ni institucionaliziralo, a to nikakor ne pomeni, da za svoji babici ne morete skrbeti doma. Vecina starostnikov konca v domu za onemogle ne ker bi si sami to zeleli, ampak, ker jih tja odvrzejo potomci. Potomci, ki z veseljem pograbijo dediscino, nimajo pa toliko clovecnosti, da bi skrbeli za tiste, od katerih so dobili dediscino. Govorim o tistih starostnikih, ki ne zmorejo vec skrbeti zase. Njihovo zivljenje je povsem drugacno kot pri tistih, ki so gibljivi in brez vecjih tezav. Ti ljudje so po pravilu veliki revezi, vsem odvec. Ampak ni treba, da je tako.
Ena varianta je, da vsak od babicinih potomcev prispeva nekaj denarja in jo imate doma in skupno najamete negovalko, ki bo skrbela v casu vase odsotnosti.
Druga pa je, da se tudi v Sloveniji organizira skupina starejsih po vzoru iz Francije. Zdajle se ne spomnim njihovega imena. Delujejo tako, da se upokojenke (kot vem, sodelujejo samo zenske) nastanijo v hisi, ki jo skupno kupijo ali najamejo. Cela zadeva deluje kot nekaksna komuna starostnic. Mlajse starostnice pomagajo onemoglim, ce je potrebno, poklicejo zunanjo pomoc. Ko onemogle umrejo, sprejmejo nove mlajse starostnice. Same si organizirajo zabavo, druzenja, kar pomeni, da niso odvisne od drzave in svojcev, ampak od sebe, kar jim daje obcutek vrednosti. Ta organizacija se je zacela s 3 ali 4 zenskami, danes po par desetletjih, imajo vecje stevilo stavb v 2 ali 3 drzavah. Ampak potrebna je bila samoiniciativa. Drzavne ustanove niso imele nic s tem.