pogled iz drugega kota
Pozdravljeni!
Saj sploh ne vem, kaj je namen mojega sporocila, ampak rada bi vam povedala, kaj osebno cutim, ko prebiram tale forum.
Nikoli se nisem srecala s problemom neplodnosti in samo predstavljam si lahko, kako bi mi bilo, ce bi se znasla v taksni situaciji. Ze veckrat pa sem prebirala vasa sporocila in prosnje ljudi, ki ne morejo imeti otrok. Clovek enostavno ne more ostati ravnodusen, mene osebno pa taksna pisma zelo ganejo. Toda kako globoko? Cutim z vami vsemi, hudo mi je, toda sprasujem se ali res? Ce bi mi bilo tako zelo hudo bi se verjetno lahko odlocila za darovanje. In ne znam si razloziti, zakaj o tem toliko razmisljam, ce pac nisem pripravljena darovati. Kaj so ovire za mojo odlocitev? V bistvu velikih ovir ne vidim toda obenem cutim, da me darovanje ne bi navdalo z nekim lepim obcutkom, ki ga dozivimo, ko darujemo denar ali kaj drugega ljudem, ki so pomoci potrebni.
Nisem pretirano religiozna, vendar si vcasih mislim, da ce cloveku nekaj ni dano, tega ni dobro izsiliti. In mislim si, da ce bi darovala jajcece, da bi se celo zivljenje sprasevala, kaj se je z njim zgodilo. Je iz njega zrastel clovek, ali je umrlo?
In ravno iz te negotovosti verjetno ne bom zbrala nikoli dovolj volje, da bi se odlocila za darovanje. Pa ceprav bom o tem se naprej razmisljala.
Tezko je, odlociti se za to. Vsaj meni.
Mislim na vas.