Kako to izgleda, da je zloraba potisnjena v podzavest? Ali prav dobesedno ne veš ničesar o tem, tudi če se zavestno želiš spomniti in razmišljaš o otroštvu in o tem, da je možno, da se ti je kaj zgodilo? Ali je to pač tako, da tega pač ne držiš v glavi, ne misliš na to, ampak ko začneš enkrat obujati spomine na otroštvo se spomniš?

Če ima kdo izkušnje s tem bom zelo vesela, če bi jih lahko delil.
Ne vem kaj je z mano.
lp

Pozdravljena!

Potisnjena zloraba zgleda nekako takole ; določeni ljudje imajo nek daljni spomin, ki jim da vedeti, da nekoč nekje se jim je nekaj zgodilo, pa ne vedo kaj. Spet drugi imajo spomin in ne vedo od kje in zakaj. Tretji se ničesar ne spominjajo, četrti vedo, da nekaj ” ne štima ” in so ” drugačni ” in ne vedo kako se s tem spopasti. Primerov veliko, kot je veliko različnih ljudi. Sama menim, da nekega pravila ni, po katerem bi lahko vedeli, kaj se je zgodilo in zakaj. Dejstvo pa je, da veliko zlorab se dogodi med štirimi stenami, se pravi, da žrtve poznajo storilca, mu zaupajo. Včasih samo zlorabo ” prebudi ” spomin, slika, kretnja, beseda, neprijetna bližina in takrat se začne naša pot odkrivanja kaj se z nami dogaja. Včasih nam je jasno v parih dneh, spet drugi rabijo več časa. Ni pravila kako hitro se nam vse skupaj odvija. Ali pa morda je ; recimo mogoče je odvisno od naše želje ( če je ta dalj časa ). Ugibam pač. Zase lahko rečem, da sem ves čas vedela, da nekaj ni v redu, ampak bilo je samo zavedanje in nobenega oprijemljivega dokaza zato. Enkrat na dopustu, ko sem bila sama in sem zrla v daljavo morja, se je začel ” odvijati ” film. Kaj je sprožilo ta ” film ” da se je začel odvijati ne vem. Vem le, da ko sem prišla z dopusta sem nemudoma poiskala pomoč in govorila z strokovnjaki na anonimnem telefonu. Oni so mi dali smernice za naprej. V tem času sem vsak dan imela intenzivne odlomke iz otroštva. Na netu sem brala o zlorabi in kar nisem mogla verjeti ” koliko skupnega ” sem imela z opisanim. Seveda sem kasneje šla v društvo na induvidualni pogovor, kjer mi je bilo izredno težko govoriti o tem. Spomnim se samo, da sem od tam odhajala z res težkim in meni nepoznanim glavobolom. Od tu naprej sem gradila naprej svojo sestavljanko in jo v veliki meri tudi sestavila. V celoti je nisem nikoli, ampak ni bilo potrebno, kajti srž problema sem našla. Seveda mi je veliko pomagala tudi knjiga Pogum za okrevanje in lastna vztrajnost, da ne bom odnehala, da želim vedeti.

V upanju, da sem podala nekaj smernic zaključujem to pismo. Seveda si vabljena, da se še oglasiš in če imaš še kakšno vprašanje, sem na voljo in ti rade volje odgovorim.

Srečno!

Najlepša hvala za odgovor. Res zelo pomagate.

LP

Zato sem tu. Hvala na mnenju. Lep dan želim!

Pozdravljena

Ravno danes imam dan, ko bolj intenzivno razmišljam o tem in berem tale forum …Tudi jaz imam izkušnjo o potlačeni zlorabi …Pri meni je zgledalo tako, da sem se preprosto zlomila, ker sem pregorela in ni šlo več naprej – ko sem rodila drugo hči in je starejša stara 4 leta – sem lepega dne obležala v strahu, da imam raka in se je vse samo stopnjevalo – ko sem prebrala knjigo Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje sem se našla skoraj pri vsakem znaku spolne zlorabe in sedaj mi je jasno, zakaj sem bila v preteklosti prestrašena, nezaupljiva – vsakdo me je lahko v vse prepričal, nesamozavestna, nervozna, zelo vzkipljiva in ja s terapevtom sva tudi prišla do tega, da me je stric spolno zlorabljal …in kaj je najbolj grozno – da ni bil edini, zato se kljub soočenju z resnico težave niso končale ….po 4 mesecih terapij se ponovno rojevam – sem bolj samozavestna, nisem več vzkipljiva, prestrašena …Tako kot Mojca se tudi jaz nisem spomnila podrobnosti dogodkov, ker mislim, da se jih nočem – je pa bistveno, da se tega zavedam, čeprav se mi zdi da še nisem čisto ok …imam še občasno občutek, da me nekdo zasleduje, preganja in dejansko me res, vendar v podzavesti ….sem pa na dobri poti, da se zasledovalca rešim, ga ozavestim in postane del realnosti – ja, spomin ne bo lep in zelo boli, ko na to pomislim po drugi strani pa občutim olajšanje, ki ga ne znam opisat – vsaj jaz tako vidim ….in ja, sama sem dejansko potlačila zlorabo za vsaj 22 let ….

Upam, da sem tudi jaz vsaj malo pomagala …Vem, da je lažje če vidiš, da v tem nisi sam …

Vse dobro!

Živijo!
Danes sem se tud jaz bolj ali manj podobne volje kot rdeceokica … berem in premišljujem. Jaz sem potlačila zlorabo več kot 30 let. Že več kot eno leto se mi vračajo spomini na intervale, ki jih samo moji možgani poznajo.
Prvo obdobje terapij sem dojela zelo racionalno in junaško “prestala” vsako vprašanje in mislila, kako mi gre dobro. V resnici šele zdaj dojemam, kako obsežno me je zloraba prizadela v življenju. Še zmeraj ob vsakem spominu imam občutek, da se mi bo zmešalo. Še zmeraj se nekje v sebi sprašujem, ali si mogoče vse zmišljujem. Istočasno pa, ko spoznavam, kaj je bilo, začutim neko umirjeno moč v sebi, ki me žene naprej, ki mi pomaga, da ne obtičim v nekem močvirju slabega počutja. Pred par meseci sem si govorila, da hočem nazaj v čas, ko za zlorabo se mi ni niti sanjalo … zdaj si pa tega ne želim.
Zavedam se, da je pot težja kakor sem si mislila … začela sem hoditi na terapije zaradi nečesa in na koncu sem ugotovila, da je v resnici problem potlačen spomin na spolno zlorabo. Da vse tiste “čudne stvari” niso bile nič drugega kot simptomi. Ugotavljam, da je ‘zdravljenje’ res en proces, ki ni vedno enostaven, ampak priznam, da zavest, da delam nekaj zase, da vlagam v svoje čustveno zdravje, je čudovit občutek! Ne govorim, da mi ni na trenutke grozno. Vem, da bo v prihodnosti tega vedno manj. Vem pa, da je lažje prestati to bolečino, če veš, da delaš na tem, da bo boljše.
Potlačeni spomini so meni zavezniki in sovražniki. Sovražim jih, ker me vržejo s tira, zelo bolijo in so grozni za sprejeti. So pa moji zavezniki, ker zaradi njih se zdaj bolje razumem in vem, zakaj se tako obnašam.
To je nekaj iz mojih izkušenj …
Lp!

Res lepo napisano, upam da bo še kateri vlilo poguma. Srečno! 🙂

Res si super tole napisala in se pridružujem mnenju …pri sebi že opažam veliko razliko v obnašanju, čutenju odkar obiskujem terapije in se boljše počutim …kot si rekla – ni vedno enostavno – včasih bi na terapiji samo jokala ali bila tiho – češ če bom tiho se to meni ni zgodilo – ampak na koncu vidim, da pomaga samo to, če na glas povem …v tistem trenutku je hudo – trpim od gnusa, žalosti, jeze, bolečine, vendar je do sedaj še vedno bila to prava odločitev …