Poročena sem skoraj 23 let. V odnosu do moža sem vedno v podrejenem položaju; v družbi med pogovorom ne smem povedati svojeta mnenja ali pa se slučajno ne strinjati z njegovimi trditvami, vedno uveljavlja svoj prav in tudi drugim vsiljujevsvoje mišljenje ( je človek, ki gre pogosto z glavo skozi zid, ponavadi splet okoliščin postavi stvari na moj prav). Za vsako mojo “napako oz. neposlušnost” se mi maščuje na ta način, da mi zagrozi, da mojih zakonskih uslug ne potrbuje več (likanja, pranja, spolnih odnosov), da se odpove hrani, ki jo jaz kuha, spat gre v sosednjo sobo in enostavno umolkne. Takšno stanje ponavadi traja en mesec, dokler sem spet jaz tista, ki se na vse možne načine trudim da vspostavim “normalno” stanje (npr. zvečer se ponujam s seksom, čez dan pa mu na dolgo in široko pripovedujem stvari, ki ga zanimajo, da ga pripravim, da spregovori in seveda popravi vse, kar sem narobe rekla. Te “tihe” vaje predstavljajo zame veliko trpljenje (ponočče se zbujam, čez dan pa sem odsotna, pozabljiva, zagrenjena in pod stalnim pritiskom, kaj bom zanj spet naredila ali rekla narobe, da se bo zgodba ponovila. Sicer sem odprtega srca, vedno pripravljena pomagati ljedem, odpuščati napake in kot mi je nekoč rekel nek bioenergetik (v njihovo energijo ne verjamem), da imam veliko pozitivne energije, ki jo razdajam drugim, zame pa jo dobesedno primanjkuje. Mož mi med prepirom omenja ločitev in grožnje, da bom ostala brez otrok, brez polovice hiše za katero trdim, da imam pravico (saj sva jo gradila skupaj). ..Ljudje (vaščani, prijatelji, sodelavci) ga poznajo kot dobričino, v odnosu do drugih je pač tak ( njegovo načelo: boljše da so drugi meni dolg kot pa jaz njim).

Vaš problem vidim predvsem v tem, da sami sebe ne sprejemate kot spoštovanja in ljubezni vredno žensko. Zato tudi ne znate poskrbeti zase. V zakonu ste prostovoljna žrtev in dopuščate, da vas mož psihično trpinči in se nad vami izživlja. Pred njim klečeplazite, se ponižujete in se mu celo seksualno ponujate, torej ne premorete niti trohice samospoštovanja. Tako stanje prenašate že celih 23 let in v vseh teh dolgih letih niste ničesar naredili zase. Kljub temu, da pravite, kako zelo trpite v takem odnosu, še kar vztrajate. To pomeni, da vam tak odnos, na nek način, kljub vsemu odgovarja, drugače bi se moža že zdavnaj rešili. Ne pričakujte, da bo vaš mož kdaj drugačen. Če imajo ljudje dobro mnenje o njem, to ne pomeni čisto nič. V površnih medosebnih odnosih, ki jih imamo naprimer s sosedi ali znanci res ni težko biti prijazen in ustrežljiv. Osebnostne lastnosti posameznika se najbolj izrazijo v intimnem odnosu med partnerjema, ki je tudi najzahtevnejši odnos. Spremenite se do neke mere, lahko le vi, če si tega zares želite. V tem primeru si poiščite psihoterapevtsko pomoč.

Alenka B