Podpora in spremljanje oseb obolelih za rakom
Pozdravljena, donna!
Leta 2001 sem zbolela za rakom ( maligni melanom).
Svojo takratno stisko sem opisala v zgodbi, ki jo lahko prebereš na: http://www.onkologija.over.net – Opogumljajoče zgodbe. Tam najdeš mojo izpoved pod naslovom “Orhideje v vazi”, v njej sem skušala povedati, zakaj smo rakavi bolniki taki kot smo in zakaj se obnašamo tako kot se…
Življenje pa je zares tako lepo…
Marinka
Marija Ana, lepo te prosim, če mi lahko bolj natančno po mejlu sporočiš napako, da jo javim in bo, seveda, popravljena!
🙂
Draga Donna
Če sem tvoje pisanje prav razumela, bi ti želela, da se tukaj razpišejo predvsem tisti, ki sami nimajo raka ampak so ga doživljali ob nekom od ljubljenih?
Tudi jaz nisem čisto taprava , veš! Moja mama je sicer res zbolela in sem bolezen, zdravljenje in umiranje spremljala,… vendar sem sedaj tudi sama zbolela za isto diagnozo in tako verjetno neuporabna za to, kar tebe zanima. Če pa bi vseeno rada kaj več, pa vprašaj.:)
Donna, pošiljam link na zgodbe bolnikov z rakom, njihovih svojcev, prijateljev. Več je zgodb bolnikov, ampak našlo se bo tudi nekaj takih, ki so jih napisali svojci in prijatelji.
Tu je link: http://med.over.net/klinicne_stroke/onkologija/opogumljajoce_zgodbe.php
TUDI JAZ IMAM SVOJO ZGODBO.Zgodbo, skromno,bolečo.V naši družini o tem skoraj ne govorimo.
Jaz pa želim povedati le to, da vem, da beseda RAK NI SMRT!!!
čE BI SE ZGODILO MENI, BI SE ODPRLA, govorila bi o tem, o bolečini, stiski , strahovih.Moj oče pa preživlja vse to, on pa molči, molči, molči, strmi predse, mislim, da vidi le temo, ne svetlobo.hUDO MI JE, KER VEM, DA TAKA REAKCIJA VODI LE NAVZDOL….
Donna,
tudi jaz nisem ta prav za odgovor na tvojo pobudo, ker sem sam neposredni udeleženec srečanja z rakom. Bom pa z veseljem prebral vse, kar bo na to temo napisano..
Izkoriščam pa ponujeno priložnost, da najtopleje pozdravim soborki MarinkoM in Petro, ki me s svojimi javljanji vedno razveselita..