Podpisovanje
Pravzaprav nisem vedela, kako naj temo naslovim, ampak bo že.
Z sotrpinkami iz ZDA smo razpravljale o tem, kako lahko naše angelčke na nežen način vključimo v stvari, po katerih je naša družina prepoznavna. Na tapeti smo imele predvsem podpisovanje na božičnih, novoletnih in rojstnodnevnih voščilnicah.
V bistvu so me dekleta izredno presenetila s takšnimi krasnimi predlogi, da jih moram deliti z vami.
Jasno je, da le redki umrlega otročka podpišejo z imeno, ker naša družba tega žal ne sprejema… Obstajajo pa prisrčne “zvijačice” :)) Kar toplo mi je pri srcu, že ko samo razmišljam o tem.
Dekleta na voščilnice ob podpisih narišejo zvezdico, metuljčka, ena celo pritisne majcen žig angelčka, spet druge ob svojem imenu dodajo simbol ~ ali ^^. Nekatere uporabljajo majcene nalepkice. Ena je tako prikupno napisala: ljudje mislijo, da se igračkam s tistimi valovčki, midva z možem pa dobro veva, za kaj gre, in nama to ogromno pomeni.
Mogoče se zdaj veselim prihodnosti tudi zato, ker sem spoznala načine, s katerimi moj mali srček ne bo nikoli pozabljen 🙂 In bo (pa če bodo ljudje vedeli ali ne) tudi priznan član naše družine!
Topel objem in sončen pozdravček vsem 🙂
Spelin@, krasno! Zelo lep in res topel nacin, da se tistim, ki ga poznajo, zdi, da so njihovi angelcki res ves cas z njimi, da fizicna locitev ni tista, ki nas locuje!
Taksne male skrivnosti so pravi blazilci bolecine. Vsebina Tvojega posta me je cisto nenacrtovano napolnila s toplino in energijo!
Hvala Ti za tole in deli z nami se kaksne tople ideje, ki jih izmanjujete!!
Ana
Draga Ana, B&B in Mojca,
uf, sem vesela, da ste tudi ve začutile tisto pozitivno energijo, ki sem jo jaz ob pisanju posta :)))
Ravnokar klepetam z dvema dekletoma (iz Wyominga in Las Vegasa), obe vam pošiljata iskrene misli in veeeeeeeeeelik objem!!
Mojca, a veš, da sem se zdaj zamislila – je možno, da nisi dobila mojega zadnjega maila?
Držite se, punce, mislim na vse vas!
Se mi je zdelo čudno. Prosim te, pošlji mi nekaj na moj mail, da vidim, na katerega naj ti odpišem, ker sem prejšnjič odpisala “reply” na tvoj mail pa se mi je zdel tvoj mail nekam drugačen…
Klepetam pa na forumu (message board) in na chat-u ameriške organizacije SHARE:
Zdaj se z administratorko dogovarjam, da bi nekako povezale med seboj tisto malo peščico deklet, kar nas je na tem forumu iz Evrope, ker se z Američankami težko uskladimo glede ure – saj veš, časovna razlika.
Ti povem, tam najdeš toliko izkušenj, toliko nasvetov, toliko pozitive, da kar ne znam opisati. Drugače je pa ta spletna stran omenjena na zadnjih straneh knjige Prazna zibka, strto srce – hvala avtoricam knjige :)))
Se bereva :))
Tudi jaz svoja dva otroka med angelčkih vedno čutim ob sebi in z nama.
Ko pišem kartice in voščila bi ju najraje podpisala, pa se ustrašim reakcije okolice ali svoje bolečine, ne vem.
Bo kar dober izhod ta tvoj predlog s simboli za začetek, čeprav bi prav rada zmogla, da ju odkrito podpišem.
Hvala ti in našim sotrpinkam v Ameriki. Kako je svet majhen, bolečina res zbližuje, bolj kot veselje.