V družbi, ki tako močno slavi podobo pred vsebino, ni nič čudnega, da je vse postalo zmešano. Zelo pomembno je, kašen je moj videz; pomembno je, kako pametno bom izpadel; pomembno je, da se vidi, da sem v izredni fizični kondiciji; pomembno je, da se prikažem pogumnega; pomembno je, da se vidi, da sem res dober človek….Lahko bi rekli: »Moja podoba je moja ikona.« Nekaj, na podlagi česar črpam svojo moč.
Kaj pa je kompas, ki me usmerja pri gradnji podobe?! Je moj kompas vprašanje: Kaj bodo rekli ljudje, družba?
Pa se vprašajmo: Kateri ljudje? Katera družba? Čemu v resnici sledim?
Jaz vem, kaj si želim zase, čemu želim slediti. Želim si svobodo, življenje,… želim vsebino dati pred podobo. Želim biti to kar sem, slediti svojemu srcu in njegovemu glasu.

Mateja Debeljak

Ne razumem in ne morem sprejeti, se sprijazniti s tem, da so ljudje zlobni in brez čustev, brez razumevanja. Govorim o ljudeh, ki so nam blizu, do katerih imamo določena čustva, bližino, ljudje pred katerimi naj ne bi nosili maske in igrali vloge. Govorim o tistih, ki naj bi nas sprejeli takšne kakršni smo in nas ne poskušali za vsako ceno spremeniti, za vsako malenkost analizirati.

Govorim o mojih starših od katerih celo življenje doživljam kritiziranje, opazke kako je nekaj na meni grdo, kako nekaj narobe delam, kako bi morala nekaj narediti tako in tako nikakor pa ne tako kot sem sama naredila, kako sem čudna, kako sem takšna in drugačna….vse drugo, samo nič pozitivnega ne. Predvsem pa ne otrok, ki naj bi bil deležen starševske ljubezni samo zato ker je njihov otrok.

Govorim o mojih prijateljih, ki za vsako mojo odločitev, za vsak moj korak najdejo kritiko. Celo življenje in pri vsaki stvari bi morala drugač misliti, drugač narediti, drugač se obnašati, drugače govoriti…..

A je res tako težko biti človek. A je res tako težko živeti in pustiti živeti?

A je res danes toliko sovraštva na tem svetu, da še starši ne sprejemajo svojih otrok tako kot bi jih morali, da že starši na vsak način poskušajo lasten plod uničiti in ga oblikovati po lastnih frustracijah? Ko že starši lastne otroke kar naprej obtožujejo in okrivljajo za vse slabo z izgovorom, da zato ker niso točno takšni kot so oni sam oziroma ustvarjeni po idealih staršev?

Bolj ko opazujem okolico bolj vidim in ugotavljam, da vsak samo čaka priložnost, da svoje frustracije spljuva na drugega, na tistega ki je v določenem trenutku najbolj blizu oz. najbolj primerna žrtev. Ni važno kdo je ta žrtev, ni važno ali bo s tem žrtev prizadeta, ali se ji bo zgodila krivica. To vse skupaj ni važno. In kar je najhuje, na koncu žrtev nima in ne sme niti reči, da se ji je zgodila krivica…..

V takšnem svetu živimo danes…..svetu popačenih in zblojenih pravil in meril. V svetu, ko še naši najbližji niso več ljudje. V svetu ko še tam kjer naj bi nam bilo lepo, doživljamo poniževanje, nože v hrbet, breme tujih frustracij…. V svetu, ko starši sami ne prenesejo in ne morejo sprejeti lasten plod, lasten sadež, svoje meso in kri. Ko se starši lastnemu otroku posmehujejo kako ima grd nos, čeprav je identičen njegovemu. V svetu, ko so starši pripravljeni lastnemu otroku plačati plastično operacijo samo, da se bodo lahko potem z njim postavljali okoli, ga kazali kot razstavni eksponat, ki pred plastično operacijo ni bil omembe vreden.