Pozdravljeni!

Stara sem 20 let, morala bi pokati od energije, pa imam problem, ki me zelo muči. Že par mesecev se ne počutim dobro. To se ne dogaja vsak dan- lahko sem en dan dobra, potem me pa kar na enkrat »vrže« za par dni, potem je spet v redu…

Na splošno se počutim slabo, imam rahlo povišano temperaturo, vleče me k tlom, sem utrujena, brez moči in energije, nimam volje tudi za stvari, ki me veselijo, oči me pečejo, so bolj rdeče- krvave, zebe me, čeprav je v stanovanju dovolj toplo, kdaj pa me kar samo od sebe »zakuha«, v lica sem bleda, s podočnjaki, čeprav spim dovolj, koža na obrazu mi deluje utrujena, uvela. Velikokrat se mi zavrti, če na hitro vstanem ali na hitro pogledam v drugo smer. Kdaj me bolijo tudi mišice po vsem telesu oz. čutim, če se kako pretegnem, da me boli (kot pri gripi). Velikokrat se taka- brez moči in volje za nov dan- že zbudim.

V mojem telesu se vsekakor nekaj dogaja, toda kaj? Kaj pomenijo ti znaki? Priznam, da nisem ravno športni tip, čez srednjo šolo nisem bila športno aktivna, čeprav se zadnji mesec trudim in sem več na svežem zraku, pa ni boljših rezultatov. Če je krivo to- ali telo potrebuje več časa, da se navadi, da »pride kisik v kri« in se s tem počutje izboljša?
Je možno, da je vzrok psihičnega izvora? Ampak moje življenje letos ni tako zelo stresno, da bi zaradi tega »zbolela«. Ali pač?! Zakaj pa se potem ostali- moji vrstniki (nekateri niti malo ne poskrbijo za svoje zdravje) ne počutijo slabo, četudi imajo mogoče več problemov kot jaz…
Mogoče pa sem slabokrvna? Naj povem, da mi je laboratorij najbolj huda stvar, saj imam že iz otroštva neke travme glede dajanja krvi, zato- se da kako drugače? Kako se lahko kri izboljša?
Mogoče sem neodporna, čeprav jem zdravo hrano, veliko sadja, zelenjave, pila sem tudi IMMUNAL kapljice in drugo, tako da slabo prehranjevanje skoraj ne more biti pravi vzrok…

Naj povem še to- do takih primerov oz. tako počutje se je začelo v srednji šoli nekje pri 16-17ih letih. Kar zbolela sem, brez vzroka- vročina, slabo počutje. Čez par dni je bilo v redu.

Namesto, da bi uživala ta lepa leta, se non stop nekaj sekiram (mogoče pa sem se samo sebe preveč prepričala, da se že normalno počutim slabo- moč misli…, čeprav delam na tem, berem razne knjige)

Kaj mi svetujete? Upam, da ne bo v odgovoru le to, naj grem na krvne preiskave, ampak še kakšna druga možnost. Vem, da je bolezni ogromno, znakov še več, ampak vseeno- kaj se vam zdi? Če pri kakšni stvari nisem bila dovolj jasna, me pa kar opozorite in vprašajte.

Najlepša hvala, ker ste si vzeli čas. Lep pozdrav!
Neja

Pozdravljena, Neja!

Kadar se “nekaj z nami dogaja”, nam je hitro jasno, saj ima človek telesne in duševne alarmne mehanizme, ki nas preko počutja (!) opozarjajo, da se moramo ustaviti in prisluhniti sebi.
Čeprav velja za bolečino ali občutek utrujenosti, da sta “subjektivni občutji”, tega ne moremo trditi za povišano telesno temperaturo, ki je objektivno merljiv simptom (!) in ga ne moremo ignorirati. Tudi pekoče oči, otečeni podočnjaki, bleda koža … niso ravno psihološki simptomi. 🙂 Še kakšen bolezenski znak bi lahko našli v vašem opisu.
Najprej mi pritegne pozornost vprašanje, ali so vaše težave lahko psihično pogojene. Seveda je prav, da ob telesnih znakih pomislimo tudi na možno psihosomatsko ozadje. Toda izpostavljanje psiholoških vzrokov pride na vrsto po tem, ko s(m)o predhodno izključili vse možne organske vzroke. Tako kot je napačno popolno ignoriranje možnih psiholoških vzrokov, pa je enako enostransko tudi njihovo precenjevanje (poveličevanje). Ker je to najbolj enostavna interpretacija, s katero se lahko prehitro zadovoljimo.
Res je, da stresni dejavniki zmanjšujejo imunsko sposobnost organizma. Toda stres ni samo psihološko temveč tudi telesno, fiziološko, organsko stanje!
Primerjate se z drugimi, ki da imajo ob “enakih ali še večjih stresorjih” precej več energije kot vi. Ljudje se ndividualno razlikujemo v naši telesni in/ali duševni odpornosti (ali občutljivosti) na različne stresne dejavnike. Enaki dražljaji pri različnih osebah nikoli ne vodijo v enake telesne in/ali duševne odzive. Tudi zaradi tega na področju telesnega in duševnega funkcioniranja povsem odpadejo kategorične trditve v smislu “knjige receptov”, ki bi enoznačno veljale za vse ljudi. Zato so lahko tudi strokovna predvidevanja vedno veljavna z določeno stopnjo verjetnosti (!), nikoli stoodstotno absolutna. Na tem področju je potrebno vedno upoštevati tudi možnosti odstopanja.

Kako bi pristopila k vašim težavam? Najprej je potrebno izločiti vse možne telesne vzroke vašega slabega počutja. To bosta opravila z vašim osebnim zdravnikom (če menite, da sami dovolj poskrbite za vse, kar lahko storite z lastno aktivnostjo: skrb za prehrano, gibanje, prosti čas, spanje, druženje, zabavo … vse, kar ponavljamo skoraj v vsakem odgovoru). Najbrž ne bo šlo samo na “pogled”. V mislih osnovne krvne preiskave. Če pa imate glede teh nepremagljive fobije, bi vam morda koristil tudi psihološki posvet (pri psihologu ali psihiatru).

Kar pogumno na pot! Ne smete se prehitro zadovoljiti z razlago, da ste pač “v stresu”. Osebno počutje nikoli ne laže.
Še se oglasite!

Lepo vas pozdravljam!
Veronika

moje mnenje je, da prebolevate dolocen virus, ker zdrav clovek ni se nikoli imel povisane temperature, sploh ce se ob tem tako pocutite kot ste napisali. razen seveda, ce imate povisano temperaturo celo zivljenje v kar mocno dvomim. pojdite k osebnemu zdravniku kateri naj vas napoti najmanj na infekcijsko. in nikar jim sami ne govorite, da ste v stresu to vam bodo tako ali tako sami govorili ves cas. bodite samozavestni, ne pustite se kar tako odpraviti. logicno, da postane clovek po dolgotrajnem slabem pocutju, sploh ce se ne ve za vzrok, tudi psihicno “prizadet”.
l.p.

Lep pozdrav,

ko sem prebrala vaše težave, se mi je takoj zazdelo, da imamo na
našem čolnu še enega potnika. Verjemite, da to konstantno slabo
počutje vsi na tem forumu zelo dobro poznamo, medtem, ko pa
ostali izven tega nekako čudno gledajo, da smo leni, pa da iščemo
izgovore za svojo neučinkovitost.

Jaz recimo sem ravno danes pri pregledovanju neke stare intrnetne
pošte odkrila pismo od marca 2002, ko sem na neko zdravniško
svetovalnico poslala vprašanje, kaj bi lahko bilo z mano. Iz samega
pisanja je razvidno, kako neusmiljeno sem bila takrat utrujena in v
kakšni hudi stiski zaradi tega. Prvič se slabo počutiš in moreš kvalitetno živeti in skrbeti zase, za osnovne opravke porabiš kup energije in prizadevanja, potem je pa še v drugem planu nek osebni strah, kaj
pa če je res nekaj hudo usodnega narobe s tabo in bom zamudil idealni čas za zdravljenje.

Kaj naj za konec povem. Veliko korajže, pa poguma tudi, da se vzroki odkrijejo. Predlagam, tako kot pravi gospa Veronika, ki je mimogrede pravi balzam na vse nas, da ostanemo v stikih preko interneta in si po najboljših močeh pomagamo in svetujemo. Obenem je zelo pomembno sporočilo, ki mi ga je napisala gospa Milena, da se moramo naučiti v življenju tudi reči NE in to brez slabega občutka ali občutka krivde. Vsekakor je treba temeljito spremeniti način življenja, kar pa je izjemno težko, če ti ni omogočeno vsaj delno izpreči. Jaz sem stara 51 let, komaj premagujem vsak dan, cel teden, potem dva dni neprekinjeno počivam, da grem ob ponedeljkih malo laže v službo. In potem znova in znova.

Imejte se lepo, vedite, da niste sami in oglasite se še, Maruša.

Na forumu “Družinska medicina” sem z zanimanjem prebrala odgovor družinskega zdravnika na isto vprašanje Nene (17.12).

Dragi moji, dr.Kersnik je med drugim omenil tudi možnost obolenja “sindrom kronične utrujenosti”. Torej obstajajo medicinski strokovnjaki, ki si suvereno upajo predvideti tudi to hipotetično možnost. Na njegovo strokovno in etično avtoriteto pa vsi nekaj damo, a ne?!

Držite se, pazite nase – in se še beremo!

Veronika

Ko sem prebrala tvoje pismo, sem se počutila kot da sem ga sama napisala.Isto se dogaja meni, vendar sem že odkrila vzroke mojih težav.Imam 35 let namreč in morala sem se ukvarjati kar nekaj časa s seboj da sem ugotovila.Zdravniki so me označili za zdravo, vendar sem se počutila da sem skoraj umrla.Tako stanje se mi je zdaj spet pojavilo, vendar materializirano v vnetje jajčnikov.Vzrok moje bolezni je bila preobremenjenost, in sicer psihična, ne fizična.Opazila sem da ko imam določene težave se jim avtomatsko umaknem in jih pustim na strani za čase ko bom polna energije, vendar se je s časom vse nakopičilo in težavo so zdaj tu.Veliko meditiram, se sprehajam, najbolj pa mi pomagajo klepeti s prijateljem ki mi prisluhne z vsem srcem.Psihologa nisem obiskala, mogoče pa bi ga morala.Nekako nisem prepričana v to, bolj dam poudarka na medsebojno ljubezen in pomoč.
Želim ti da čimprej najdeš svojo moč in s tem tudi samo sebe!Ne skrbi, ves trud ti bo povrnjen!
Srčno ti želim srečno 2004
Maja

Takoj na VSE možne KRVNE !!! in druge preiskave. TAKOJ. Mene je bilo igle tudi zmeraj groza, ampak to je še najmanj. Bolje pravočasno kot prepozno. Jaz sem celo prosila za preiskave, ker je bilo noro hudo. In havala bogu, da so našli, kar so našli, ker so mi le tako lahko pomagali.
lp