… moj dedi.
Dedi je kljub vsemu doživel že častitljivo starost – 87 let. Zadnje mesece pa se mu je stanje blazno slabšalo.
Ampak enostavno ne morem razumeti – v nedeljo je bil še pri meni in moji družini na kosilu, ker smo praznovali rojstni dan! Hoditi sicer ni mogel več, ampak komuniciral pa je, čeprav se je že precej “izgubljal”. 🙁
Včeraj so ga peljali na urgenco in rečeno je bilo, da mu pravzaprav odmirajo organi.
Sedaj mu bodo najprej vstavili srčni spodbujevalnik.
AMPAK… sprašujem se ali mu bodo s tem podaljševali muke???! Vem, da je zadnje mesece precej tožil zaradi bolečin.
Ampak iskreno iskreno želim zanj in za vse nas samo to, da ne bi umiral v bolečinah in na obroke; tako kot stara mama. 🙁 Resnično.
Se opravičujem za “zmešano” pisanje, vendar me je kljub preteklim prognozam čisto razžalostilo in vrglo iz tira. Žal se ravno pri tako hudih zadevah začneš tudi na splošno spraševati o smislu oz. minljivosti življenja. Za vsakega enkrat pride konec. 🙁 In sigurno je zmeraj prezgodaj. 🙁

Drage moje – vsem želim čimbolj mirne praznične dni in držite se!!
Se še kaj oglasim….

to je modrost
[hr]

[hr]

[hr]

Draga Motorola, te popolnoma razumem…moja babica je že od lanskega marca v vegetativnem stanju….po možganski kapi ne more ne govoriti, ne hoditi, ne jesti, ne piti…po sondi jo hranijo, samo še diha…to je umiranje na obroke…nikomur ne želim takega konca….smrt bo zanjo rešitev….

Zaspala je moja babica, 7.2. naj počiva v miru.

Ja, se strinjam…umiranje na obroke, ko gre samo naprej…
Tudi sama sem doživljala, ko človeka držijo pokonci samo zdravila, pripomočki…
Ampak kaj, ko nimamo pravice odločati o koncu kogarkoli… Dolžan si pač pomagati, čeravno tisti zadnji trenutki, ki jih podaljšuje medicina zame niso humani.
Zase si želim, da jih nikoli nebi doživela…
Motorola, dediju samo stojte ob strani-nikoli ti ne bo “škoda” časa, ki ga boš sedaj raskirala, ponosna boš nase in veliko modrosti ti bo prinesel ta čas (mogoče pa je to del dedijevega poslanstva…)

LP vsem