Delanje na moci (naprave, utezi) in treninge vzdrzljivosti lahko zdruzis na en dan. Hotel sem ti reci, da vsaj dva dneva tedensko pocivaj. Vzemi si cas za sprehod. Za kurjenje mascob je pa bistvena prehrana. Izogibaj se mascob in ogljikovih hidratov, ki ti jih sicer kurijo misice. Osredotoci se na beljakovine. Pa veliko volje.
LP

Punca, ti si povsem zasvojena s temi treningi. Če bi svoj prosti čas porabila za kaj drugega, ti tako obremenjevanje organizma še na misel ne bi prišlo. Pojdi v družbo,
najdi si kakšen hobi, skratka zmanjašaj treninge kot so ti svetovali preostali čas pa zapolni s čim drugim.

Hodim ven, hodim v družbo, študiram, delam,… pa vseeno rabim šport!!!

Dobro jutro!
Dvakrat tedensko ne morem počivati!! Sprehod mi ne more zamenjati treninga. Že itak vsak dan tudi veliko prehodim, to mi je cist normalno…

Potem mi pa ni jasno: a ima tvoj dan 36 ur? Kako vse to stlačiš v en dan?

Potem si pa že odvisna od rekreacije oz. športa. Sem brala, da je ta vrsta odvisnosti vedno bolj prisotna, ker je tudi trend “popolne postave” vedno bolj aktualen. Skratka, počasi se ti telo navadi na treninge in ko prenehaš, dobesedno dobiš krizo, kot npr. odvisneži drugih vrst.
Metabolizem pa se ti bo pospešil z veliko sadja, zelenjave in žitaricami.

Kako to vse stlačim v en dan? Enostavno! Dons npr. sem vstala ob 7:30, pojedla zajtrk, zlikala perilo, napisala 3 strani seminarske naloge (in vmes mal scekirala vase odgovore), sla tect za 45 minut, bla v trgovini, zdej grem na kosilo in na kavico, potem se ucit v knjiznico do ene petih, pol na fitness, vecerjat, zvecer pa delam od 20-ih do ene polnoci in pol grem se mal na izi zurat, ker lohka jutri vstanem sele ob 10-ih. A je to kej posebnega?? Meni se ne zdi…

Sem mislila, da delaš čez dan od zjutraj pa do ene treh. Ker če bi bilo to tako, se pa resnično ne bi izšlo.

Živjo, športniki!
Danes je bil zame hud dan. Pol polnoči, o zaspanosti pa ne duha ne sluha. Določene situacije te postavijo na realna tla, zato se mi vaše pretiravanje zdi malo smešno. Seveda ni nihče popoln, a kakšen nasvet ne bo škodil. Sama tudi obožujem šport in zaradi pretiravanja sem se lepo poslovila od odbojke(rama fuč), ki sem jo trenirala 8 let. Sedaj na faksu moram pa dat mir, ker sem tud izkoristla vseh 675 ur na dan in si butala v glavo kemijo, laufala, delala trebušnake(za radiatorjem, ker je fitnes predrag), hodila na pevske vaje, skratka ničesar nisem spustila. Rezultat: sredi izpitov sem šla na intenzivno nego, ker sem med košarko(prej sem šla še laufat), fasala neko alergijo in so me v KC komaj še rešil. Letnik na faksu je odpeketal, čez en mesec pa sem dobila še epilepsijo. Sedaj 3-krat na dan jem tabletke, pretiravat pa ne smem, ker napade povzroči pretirana psihofizična aktivnost. Vam svetujem, ne drezat v osje gnezdo. Nismo stroji, da bi kar non stop trebušnake delal. Dejte mal za prjatle poskrbet, ne le zase! In zakaj je bilo danes pretežko?
Popoldne sem pela na pogrebu 16 in 21 let starih fantov. Pretiravala sta……………..

Živjo, športniki!
Danes je bil zame hud dan. Pol polnoči, o zaspanosti pa ne duha ne sluha. Določene situacije te postavijo na realna tla, zato se mi vaše pretiravanje zdi malo smešno. Seveda ni nihče popoln, a kakšen nasvet ne bo škodil. Sama tudi obožujem šport in zaradi pretiravanja sem se lepo poslovila od odbojke(rama fuč), ki sem jo trenirala 8 let. Sedaj na faksu moram pa dat mir, ker sem tud izkoristla vseh 675 ur na dan in si butala v glavo kemijo, laufala, delala trebušnake(za radiatorjem, ker je fitnes predrag), hodila na pevske vaje, skratka ničesar nisem spustila. Rezultat: sredi izpitov sem šla na intenzivno nego, ker sem med košarko(prej sem šla še laufat), fasala neko alergijo in so me v KC komaj še rešil. Letnik na faksu je odpeketal, čez en mesec pa sem dobila še epilepsijo. Sedaj 3-krat na dan jem tabletke, pretiravat pa ne smem, ker napade povzroči pretirana psihofizična aktivnost. Vam svetujem, ne drezat v osje gnezdo. Nismo stroji, da bi kar non stop trebušnake delal. Dejte mal za prjatle poskrbet, ne le zase! In zakaj je bilo danes pretežko?
Popoldne sem pela na pogrebu 16 in 21 let starih fantov. Pretiravala sta……………..

Zanimivo.So zdravniki ugotovili povezavo med tvojo pretirano fizično aktivnostjo in alergijo? Kaj pa epilepsija?

Andrej

Zanimivo.So zdravniki ugotovili povezavo med tvojo pretirano fizično aktivnostjo in alergijo? Kaj pa epilepsija?

Andrej

Živjo, Andrej!
Povezave med alergijo in športom res ni, želela sem le povedati, da se je z njo začelo z mojimi težavami. Epileptične napade pa povzroči več stvari. Ena možnost je utripajoča luč ali pa pospešeno dihanje. Jaz sem reagirala na to možnost. Bistvo epilepsije je v prekomerni ekscitaciji živčnega sistema, do česar pa dandanes hitro pride. Težko je športat ne da bi hitro dihal.
Seveda jaz še kar športam, se lahko vsi na glavo postavjo, le meja mora bit. Lep pozdrav in uživaj!

Pozdravljena!
Za alergijo se mi je kr zdel, da nima veze s športom… Skor me je kap, ko sem brala, kar si napisala! Naslednja stvar – nas so na faksu učil, da je epilepsija posledica možganske okvare ali pa je dedna. Sorči, sej sem dojela, kaj si mi/nam hotla povedat, sam se mi zdi, da je blo vse skupi mal predramatično…
Vem za kaj gre pri epilepsiji, vem, kako je s pretiravanji, vem, kako je bit v KC na intenzivni, vem, kako je na pogrebih, na žalost vem tudi to, kako je, ko ti zaradi pretiravanja umre nekdo, ki si ga imel neskončno rad… In kaj nej zdej? Izležavam doma in pazim, da ne bom mela pulza več kot 140? 120? 80??
Ne vem, v kakšnem razpoloženju si bla, ko si pisala prvič sem gor, sam dej še enkrat tist preber, pa boš vidla, da je čist zamorjeno. Verjamem, da ti ni bilo lahko na pogrebu, da so te obšle take in drugačne misli, sam povezave z mojim pisanjem kle gor pa ni glih ne vem kakšne… Tud jst sem mogla pustit tekmovalni šport zaradi nenehnih poškodb (zvita skočna sklepa – 6x levi in 3x desni). Tko to je, nimaš kej, ne bo me pa to zdej odvrnilo od rekreacije. Ta pri meni sicer pomeni 7-9 treningov tedensko… Vem, da je to mal huda, sam kot sem že milijonkrat rekla, jst brez tega ne morem. Sej vem, kje mam meje – vsak dan višje… Pa sej je brezveze, itak sem to že povedala…
Punca, gospodična, gospa, damica, ženska – kakorkoli ti je ljubše – mal se skulirej. Pa brez zamere…
Lep pozdravček!

Živjo, Sabina!
To sem pa res vesela, da si se oglasila. Ne bi spet rada filozofirala tja v tri dni. Vemo, da so poškodbe del športa in tudi sama sem že vlekla gips za sabo. Res da je blo včeraj hudo, ampak živa sem, poleg tega pa nisem za umobolnico ali za psihiatra. Saj vem, da nisi tako mislila in tudi zamerim ti ne. Glavno v življenju je, da pač počnemo (bolj ali manj) take stvari, ki so nam všeč. Povedala sem pač, da sem (bila) preveč zagnana za vse okrog sebe. Tebe čisto razumem, ker tudi sama obožujem šport, le da nisem “mestna” punca in se vozim na faks in na vaje v Ljubljano, okrog sebe doma imam pa le lepo hosto, kjer se lahko prešvicam. Zato so mi fitnesi mal tuji. Hodim pa s frendicami na aerobiko, tako da se tud s trebušnaki ukvarjam.
Če bi imela več časa, bi gotovo več letala okrog, vendar pa ga največkrat zmanjka. Takole bom rekla, krasno je, da skrbimo zase, za kondicijo, za zdravo prehrano in zdrav način življenja. Vendar pa mora biti tehtnica v ravnovesju. Brez počitka propademo. Propademo tudi brez zdravih odnosov z družino, partnerjem in prijatelji. Odnosi pa vzamejo največ časa.
Želim ti, da se malo odpočiješ in javi se še kaj. (Drugače sem se pa že skulirala)

Minka, zelo se strinjam s teboj. Živim v Ljubljani in vsak dan opažam to divjo naglico s katero se ljudje lotevamo vsega – šola, faks, delo in ker je strašno “in” zdravo življenje, je tudi šport postal taka obsedenost. Fitnesi so nabito polni, kolesarjev na cesti en kup… Vse lepo in prav, če bi se znali tudi kdaj zaustaviti, malo premisliti, pogledati kakšnega ptička ali rastlinico od blizu. Prejšnji teden sva se s fantom popoldne potepala po Rašici in srečala ful prešvicanih kolesarjev. ki so prisopihali na vrh, malo popili in spet hitro v dolini (seveda brez pozdrava), nekaj tekačev (od katerih je eden pozdravil).. Pa ravno bukve so pokazale listke.. Šport je najboljši, če narediš kaj tudi za dušo, drugače postane odvisnost.

Tina, živjo!
Me veseli, da se strinjaš z menoj. Človek se mora izpreči od časa do časa. S sosedo sva istih let, pa je že mesece nisem videla. Danes zjutraj sem šla kar v copatih k njej, ko se je spravla štrihat ograjo. Obe sva bili včasih bolj debeli in v srednješolskih letih sva se vrgli na šport in hujšanje. Pogovor je tekel le o prehrani, mišicah in vajah za postavco. Ona je shujšala za 20 kil, jaz za 10. Bivši sošolci me sploh ne spoznajo. Tudi jaz sem imela mal kompleksa, ker so mele sošolke fante, lepe so ble, zraven pa hinavske in obrekljive. Po večih letih smo se šele pogovorile in se spet dobro razumemo. Ker sem pa bolj športni tip, sem se začela meriti s fanti. Poleg tega je večina punc gledala na nohte. No, v fantovski družbi sem marsikaj spoznala in sem začela gledati na svoje kile. Hodila nisem z nobenim, ker sem mislila da nisem nobenemu všeč(šok je bil na maturancu, ko sta mi dva priznala…). Imela sem pa dobre prijatelje, ki se še vedno družimo. Fanta sem spoznala na duhovnih vajah in hodiva že tri leta. Me ni nič sram povedat, da hodiva v cerkev in da se tam največ naučiva za dober odnos do sebe in do drugih. Zato nama je pogovor in skupen čas najbolj dragocen. Tudi on je tekač in kolesar, vendar pa nama duhovnost da največ volje in moči. Je moj prvi fant in jaz njegova prva punca. Splačalo se je čakati. Pokazal mi je prave vrednote na katerih sedaj gradiva oba. Nekaterim se zdi to blesarija, ampak nama ne. Je najboljši recept za ljubezen, odpuščanja in pomoč, odkrivanje drugega in razumevanje drugega. Ko osrečiš nekoga, takrat si šele sam srečen. Kaj ti nuca postavca, če si pa tečen in egoističen. Tudi sama se trudim, da grem zmeraj višje- v spoštovanju sebe in drugih, veri in ljubezni. To ti da krila. Najprej moramo svoj prag pomesti, potem pa se delati pametne. Važno je, kaj vsak prinese v zakon.Imejta se s fantom lepo in oglasi se še kaj. Ti, smo čist zašli iz metabolizma…

Minka zdravo,

Prebral sem tvoj dopis, strinjam se s tabo, kot tudi s Tino. Šport oz. rekreacija mora biti v pravi meri, poleg tega pa je treba zraven delati za dušo. Vendar pa včasih pride trenutek, ko se ne moreš kontorolirati. S športom poskušaš zapolniti svojo bolečino. Štejem 27 let in sem od zadnje pol leta brez športa ne morem. Pred pol leta me je pustila dekle, s katero sva bila skupaj 8 let. Totalno sem sesut še danes. Teli prazniki so mi tako odveč, lani sva bila za prvomajske praznike na potovanju v Parizu, kjer sem ji dal zaročni prstan. Poroko sva planirala letos junija. Pa se je vse sesulo v prah. Vsak dan se peljem mimo njenega doma, ko sem sam v sobi se zjočem… Edino kar pomaga je da se spravim na PST in odtečem 10 km hitrega tempa. To mi daje energijo in blaži mojo bolečino. Od razveze vsaj 5x tedensko obiskujem fitness, 3x tedensko grem na kak hrib… Iz človeka s kakim kilogramom preveč sem naredil dobro postavco… Ampak tisto energijo oz. veselje je sedaj zamenjala potrtost. Poroko, misel na skupno življenje, otroke je zamenjala samota, razočaranje, obup, včasih tudi jeza. Tako sem razočaran, zaupal sem ji. Pred tednom dni sva se srečala, pravi da sploh ne čuti je kdaj hodila z mano in da je srečna z drugim…Hvala bogu, da je tako, dovolj je da trpi eden. Presenečena je bila nad mojo postavo. Verjetno se sprašuješ zakaj ti to pišem? Praviš, da se moraš vedno posvetiti še nekomu drugemu. Res je. Jaz sem se posvečal z vsem svojim srcem, na koncu pa sem ostal sam. Bojim pa se, da ne bom nikomur več mogel tako zaupati… Mogoče pa se mi nekoč le bo nasmehnila sreča.