V eni od prejšnjih tem ste veliko povedali o risanju triletnikov. Zelo dobro ste razložili in tudi nam pride prav.
Kaj pa pobarvanke za 3 ali 4 letne otroke?
Pri nas ni prav navdušenja barvat, ker ne gre večinoma čez čerto, čeprav so velike površine (npr. hruška). Ko pa uspe hčerka pobarvat do črte, je vesela, da ji je uspelo.

Jasmina, pri nas smo barvali od jutra do večera. Pa mislim čisto zares. In sicer določeno obdobje, ne bi zdaj vedela točno od kdaj do kdaj , vendar določeno obdobje je bilo barvanje tako popularno, da sem se ga jaz naveličala, ne otrok. Kakor hitro je bilo malo časa, je bila na mizi pobarvanka in barvice. In ne boš verjela – še zdaj, ko ima “mala” sedemnajst let, imamo doma v eni peresnici kup malih, micenih barvic, najboljše so bile tiste Giotto, ki smo jih kupovali v Italiji.

In tudi pri nas je šlo vse čez čerto in čez pobarvanko kar na mizo. Ampak, vaja dela mojstra, smo dejali in barvali in barvali še naprej. Meni je bilo kdaj pa kdaj prav hudo. Tako lepe pobarvanke je dobila deklica v dar, tako lepe risbice so bile v njih, potem pa smo barvali, pa smo od začetka pobarvali slona z zeleno barvo, ali pa celo rdečo. Vendar smo se učili in učili. In tako smo se naučili vseh barvic, pa ločevanja, katera živalica, drevo, rožica, hiša … je take ali drugačne barve in počasi, prav počasi so tudi barve ostajale pred črto risbice. In ko je deklica ugotovila, kako lepo izgleda pobarvano drevo, pa češnja, pa račka, če ne gre čez črto, je bila izredno zadovoljna s svojim uspehom in z našimi pohvalami. Še so šle poteze barvanja malo križem kražem, a sčasoma smo tudi na to postali pozorni. Korak za korakom.

Zdelo se mi je, da ne sme pri tem biti nobene prisile, ker mora otrok sam začeti obvladovati svojo motoriko, ko jo zazna oz. ko mu je nakazana. In če je to pospremljeno z otroku razumljivo razlago in potem še nagrado ob uspehu, se z vajo res naredi mojstra barvanja.

Veliko uspeha !

marija (1)

Spoštovani!

Otrok naj bi imel pri nastajanju njegovih del s področja umetnosti, svobodo in se od njega pričakuje neposrednost, drugačnost, izvirnost. To je eden od načinov izražanja, komunikacije, izražanja skritih počutij in čustev itd.

Pobarvanka omejuje tak način dojemanja likovne vzgoje.

Moje osebno mnenje pa je, da se kot mati in kot defektolog strinjam z Marijo. Zaradi razvoja motorike, osvajanja oblik, natančnosti, vztrajnosti.. ponudim otroku tudi pobarvanke.

Upam, da bodo kaj napisale še druge mamice!

pozdravček
Dragica

Otroku nisem nikoli kupila pobarvanke, ker se mi zdi, da je to najlažji način zaposlitve otroka, ki pa od njega ne zahteva drugega, kot res nekoliko vztrajnosti. Vedno se mi je zdelo, da je barvanje pobarvank kalup, ki duši ustvarjalnost. In še en razlog je, od vsepovsod, kjer je otrok preživljal svoje urice, od vsake dejavnosti, pa naj je to zdravnik, glasbeni vrtec, ure pravljic ali karkoli drugega, je zmeraj prinesel neko pobarvanko, kot da nimajo drugega načina zaposliti predšolskih otrok, ki še ne znajo brati in pisati.

Pozdravljeni!

Z barvanjem pobarvank si otroci ne razvijajo likovne ustvarjalnosti ( kar je naš cilj)- prej nasprotno. Narisane oblike so shematične in za otroke prekomplicirane. Med barvanjem jih “spravijo” v spomin in se vračajo k njim, ko želijo to obliko posnemati. Otroci pobarvanko s ponosom pokažejo odraslim, saj jim vzbuja lažni vtis, da so sami prispevali k “popolnemu” videzu, ki ga sicer niso sposobni narisati. Za otroke, ki radi barvajo raje naredimo pobarvanko iz njegovih risbic, ki jih fotokopiramo in zvežemo skupaj v ličen zvezek.
lep pozdrav

Vse to, kar navajate drži in v to tudi verjamem. In kot rečeno, z barvanjem se ne odraža pri otroku nič drugega, kot zgolj in le želja po barvanju. In … to je odgovor Vladki, če ima otrok tako močno željo po barvanju, zakaj potem ne bi barval. Svojega otroka nisem “zaposlila” z barvanjem, ker sva to običajno počeli skupaj in ob tem obe uživali. Ne gre vedno le za to, da otroka zaposliš, da sam počneš nekaj drugega … otrok pa ti da mir! Ne vem, zakaj bi naj ji odrekla to zabavo, če si je tega želela? Morda bi res bilo bolje, če bi, kot svetujeta M in M poprej sami kaj narisali in potem pobarvali. Vendar človek ni vedno tako domiseln sam po sebi, razen, če vpraša za nasvet strokovnjake, ki se tega učijo in naučijo. In, kot že rečeno, pri barvanju najbrž res gre zgolj za željo po barvanju in všečnosti, ko neka oblika dobi svoje barve, nič drugega. In, verjemite, tudi barvanje je določeno obdobje v otrokovem razvoju, pri nekaterih traja dlje, pri drugih manj, pri nekaterih se sploh ne pokaže izraziteje, dejstvo pa je, da mimo tega, če se pokaže, enostavno ne moreš. Hvala M in M za nasvet, ki ga bomo pri nas zagotovo lahko še uporabili, če bo naš fantek pokazal željo po tej obliki otroške zabave.

marija (1)

Niti najmanj se ne strinjam, da so pobarvanke namenjene odvračanju otrok od sebe(da imajo starši mir).Še posebno pri 3 letnikih ne. Pri otrocih se pili finamotorika prstov, uri se natančnost (da ne gre preko črte), potrpežljivost (za pobarvanje ene risbe je potrebno precej časa), trenira se čut za opazovanje (pri tistih, kjer je ena slika pobarvana, druga pa čaka na enako barvanje) in spoznavanju barv, različnega pritiskanja na podlogo… Boljše barvice so vodnega tipa, pri katerih po barvanju z mokrim čopičem prevlečemo pobarvane dele in dobimo efekt vodenih barvic. Vse to so načini za spoznavanje različnih tehnik in tako nudijo tudi prostor za ustvarjalnost. Razni strahovi pred kalupiranjem otrok so nesmisli. Če otrok še ni sposoben natančnega barvanja je siljenjenje k “svobodnem umetniškem izražanju” totalna bedarija. Še posebno, če otrok rab barva.