Oh, ja, prav imate – še ena zgodba, seveda depresivna… No, ali pa tudi ne…

Bom bolj kratka, ker se mi niti ne da podoživjati vseh čustev, ki jih itak podoživljam vsak dan cel dan, že kakšno leto…
S fantom sva skupaj več kot 7 let in že nekaj časa nazaj je bil čas, da narediva korak naprej (otrok, stanovanje, poroka, karkoli), samo, da ne stagnirava… Pari se dosti prej odločijo ali pa ne odločijo za skupno prihodnost, midva pa sva nekako samo “bila”… No, seveda sva morala prej doštudirati, dobiti službe, najeti stanovanje ipd. In zdaj ko sva vse to dala skozi, je čas za naslednji korak. Jaz bi otroka, zakaj pa ne? Leta gredo naprej in štejem jih že 32. Otrok potrebuje predvsem ljubezen in varnost, to mu lahko nudim, prav tako moj partner, čeprav okleva pri odločitvi za otroka.

Najin največji problem je od nekdaj kje se bova ustalila dokončno, kje bova zidala oz. kupila stanovanje… Do sedaj se je ta tema dala odmikati, ker sva oba vedela, da se ne najdeva skupaj, a zdaj je nastopil čas za odločitev. On bi šel domov živet, k staršem, jaz pa tja nočem, ker že zdaj vem, da se ne bomo dobro razumeli (ker se tudi zdaj ne ne vem kako dobro). Izgleda, da naju bo to vprašanje ločilo, da bova šla zaradi tega narazen. Meni se to zdi čisto bedasto, saj se drugače popolnoma dobro razumeva, njemu pa ne.

Mogoče samo kakšno mnenje na to temo… da si lažje sčistim misli…kje pretiravam in kje ne…

Prosim brez lekcij na temo “poskusi se razumeti bolje z njegovimi starši”, ker do tega ne bo prišlo… če do sedaj ni.

Hvala.

Mislim, da gre tukaj za zvezo iz obojestranske udobnosti. Zvezo, ki samo “je”, v nasprotju z zvezo, ki raste in se razvija in zahteva stalen dialog in odlocitve. Vse zunanje stvari – studij, sluzbe, iskanje stanovanja – so bile v vasem primeru izgovor, da se s problemi v zvezi sami ni bilo treba ukvarjati, temvec z vsem zunanjim, ki jo obkroza. Tako ste svoj pogled odvracali drugam, stran od tega, kaj vaju sploh zdruzuje, kaj sploh cutita drug do drugega in kaj so vajini skupni interesi in zelje za prihodnost. Tudi zdaj se locujeta iz zelo zunanjega razloga – ces on bi sel zivet k sebi domov, vi pa ne – toda pravi razlog je to, da se ne cutita dovolj povezana, da bi skupaj zacela samostojno zivljenje in se osredotocila na vajin odnos in ga poglobila z neodvisnostjo in druzino.
Skupaj sta bila vsa ta leta in dosegla financno neodvisnost/sluzbe/diplome, zdaj, ko je pa cas, da vse to prispeva k poglobitvi vajinega odnosa in k temu, da bi se lahko res osredotocila en na drugega in zazivela skupaj, bi sel pa on zivet nazaj domov?? Ali vam to res nicesar ne pove? Partner vam skusa povedati, da vi in vase odlocitve zanj niso pomembni.
Sprasujem se, kaj za vas sploh pomeni ljubezen in varnost, ki naj bi jo potreboval otrok. Ljubezen pomeni, da se otrok uci ljubezni iz odnosa med starsema. Ce starsa nista ljubeca in iskrena drug do drugega, ne moreta dajati otroku tistega, kar resnicno potrebuje. Varnost pa otroku pomeni predvsem to, da starsa postavljata njun odnos in njegov razvoj pred vse druge – to daje otroku obcutek varnosti. Prinesti otroka v zvezo samo zato, da ta ne bi razpadla oziroma “ne bi stagnirala”, ker je ze zdaj prazna, in ker se vam zdi, da je pri 32 pac cas za otroka, je izjemno slaba odlocitev. Otrok med vama ne bo popravil prav nicesar in ce se ne moreta razumeti in iskreno zacutiti brez njega, se tudi z otrokom ne bosta.

Pozdravljena,

naj podam še jaz svoje mnenje. Ko sem tole prebrala me je malce spomnilo na nekatere moje izkušnje iz preteklosti, vendar pa sem k sreči bila dovolj iskrena sama do sebe in do partnerja ter pogledala resnici v oči.

Občutek imam, da je vzrok za nenehno odlašanje glede odločitev, ki bi pomenile nadgradnjo in poglobitev vajinega odnosa, prav v tem, da se v bistvu sploh ne čutita – morda podzavestno celo želita oditi drug od drugega, pa si tega ne upata priznati. Mislim, da bi bilo zelo dobro, da bi se dodobra pogovorila, kaj v resnici čutita okrog vajinega odnosa in drug do drugega, kaj čutita tam nekje spodaj, v globini, spodaj pod tisto krinko, ki sta si jo nadala navzven in pač živela ta odnos. Morda bosta prišla do spoznanja, da si vendarle želita ostati skupaj, poglobiti odnos in predvsem, kar je zelo pomembno, če ne tudi odločilno za vajino srečo, to, da zaživita samostojno, vstran od staršev – četudi v njihovi bližini (morda v isti hiši ali kako), pa vendar naj bodo finance in vse ostale stvari strogo ločene, postavita si svoja pravila, ki bodo ustrezala obema in zahtevajta, da jih spoštujeta tudi starša. Če že gresta pod njihovo streho morata dati vedeti, da sta vidva celica zase, samostojna in sposobna neodvisnega odločanja. Pri tem je zelo odločilen prav partner, ker odhajata v takšnem primeru k njegovim staršem – če ne bo sodeloval z vami in se o stvareh dogovarjal z vami, potem bo to zgodba z zelo žalostno vsebino za vse vpletene.

Lahko pa prideta ob pogovoru tudi do naslednjega zaključka, da v resnici sploh ne želita nadaljevati, da se sploh toliko ne čutita, kot bi si želela in da sta skupaj bolj zaradi tega, da lažje premagujeta vsakodnevne obveznosti, da drug drugemu dajata občutek varnosti, ker je pač preprosteje biti z nekom, kot pa se z vsemi vprašanji, strahovi in tegobami, ki se pojavijo soočati sam. Res je lažje biti v dvoje – bremena se delijo, strahovi so manjši, ker veš da nisi sam, toda kakšen je občutek, ko se zaveš, da bi ta bremena in te strahove predvsem pa radostne trenutke rad delil z nekom, ki ti je po srcu blizu, s katerim se življenje kar pretaka med obema, katerega pogled nas tako pogreje pri duši, da vemo, da nas gleda ta nekdo, s katerim bomo z veseljem delili vse svoje življenje do zadnjega dne. Je to res ta oseba s katero ste sedaj ali morda le ni.

Lahko je da je, lahko je da ni – potrebno si je odgovoriti le na to vprašanja – sva en drugemu res tisto, kar bi si želela, da nama je partner, se res čutiva kot ljubezenska sopotnika drug drugemu, ker če to sva potem bova naredila vse, da to tudi zaživi, da prineseva v ta odnos življenje, pa čeprav bo potrebno za to oditi od strašev ali pa morda jasno postaviti pravila in sprejeti starše kot sobivatelje. Če pa si to nisva pa je prav, da sva iskrena drug do drugega in se pogovoriva še bolj iskreno – eni kljub temu ostanejo skupaj, se potrudijo po najboljših močeh in pač sprejmejo dejstvo, da niso pač ravno v tašnem odnosu, kot so si predstavljali, spet drugi pa zberejo pogum in napravijo korake k lastni samostojnosti, da pa morda kdaj kasneje le spoznajo nekoga, za katerega se teh stvari sploh ne bodo rabili spraševati, kajti v srcu bodo čutili, da so tam kjer so si želeli biti.

Bila sem malce dolga, vendar pa bo tudi vajino razčiščevanje vzelo kar nekaj časa, če si bosta le želela priti stvari do dna – pravijo, da nas resnica osvobodi in držalo bo zagotovo.

Vse najboljše, Pikica

Ja… Prav imata glede nekaterih stvari, se čisto strinjam in se teh zadev zavedam že dolgo, se pravi, da sem kljub vsemu “rinila” naprej.

Kitka, tako bi jaz odreagirala če mi nekdo povedal takšno zgodbo, kdaj prej, enake lekcije bi mu dala, kakor si jih dala ti meni… Ampak vemo, da je stvar drugačna, ko se moraš sam soočiti z njo. Seveda naju osebno ne pozna noben, ki prebira ta forum (recimo), tudi Kitka in Pikica ne, zato je toliko težje realno oceniti. Rekla sem si, da vzamem neko srednjo pot…

Biti z nekom v vezi, sploh dolgotrajni, pomeni spoštovati tega človeka in ga ljubiti z vsemu dobrimi in slabimi lastnostmi, ki jih ima. Naučiti se moraš delati kompromise, popuščati, pozabiti ipd. Če tega ne zmoreš, dvomim da prilezeš do prvega skupnega leta. Mojemu partnerju jaz nisem gledala skozi prste. Vseskozi sem ga na določene stvari opozarjala, nikoli ni šel problem mimo, ne da bi se prej ali slej pogovorila o težavi. Nikoli nisva imela sporov, nikoli se nisva zdrla en na drugega (ker mislim, da besede človek nikoli ne pozabi, zato jih je potrebno izbirati), še najmanj fizično obračunavala… Bila sva, vsaj za moje pojme, dober par, imela sva skupne interese (potovanja, delava na istem področju dela ipd), tudi otroke imava oba neznansko rada, prijatelji enega ali drugega so danes prijatelji od obeh… Veže naju veliko, ločuje pa naju od prvega dne samo ena stvar (ki naju bo izgleda tudi dokončno spravila narazen) in to je vpliv njegove družine. Eno je ljubezen in navezanost, drugo pa nenehen vpliv in škodovanje. Zopet, bi morale poznati osebno starše, da bi me lahko podprle ali ovrgle moje izjave, težko razložim s pisanjem… S prvim dnem se zavedam, da je v najini vezi tudi njegova družina, kar meni ni všeč. Ker si moj partner zasluži pošteno obravnavanje, sem mu dala priložnost, da “odraste”, da sam uvidi neke stvari, ki jih je potrebno spremeniti.

No, težava je, ker tega ni uvidel vse do sedaj.
Otrok jaz nočem zato, da bodo krpali najine rane (ne vem zakaj si tako naglo sklepala), ker se dobro zavedam, da moraš prej stvari poštimat. Rekla sem samo, da se mi zdi po 7 letih čas za tako odločitev.
Otroke imava v svojem življenju neprestano (sorodniki, prijatelji) in jih imava oba res rada.

Moj partner je šibka oseba, ko gre za velika odločanja, še posebej ko je vpletena njegova družina. Tega mu ne morem vzeti za slabo, saj ima na drugih področjih izrazito dobre kvalitete in noben ni perfekten v vsakem pogledu. In ker je to odločitev, ki jo mora sprejeti samo on, noben drug, je zadeva obstala…

Strpnosti nam vsem manjka.

Ko sem brala tvoja razmišljanja, sem se spomnila na zgodbo svoje prijateljice. Bila je zelo podobna.

Z partnerjem sta bila skupaj 10 let. Zadnji dve leti se je v vezi počutila podobno kot ti. Dve leti je razmišljala kako naprej. En dan, ko je on sedel pred TV, ona pa je sesala in divje pospravljala hišo, pa ji je prekipelo. Postavila ga je pred vrata. Njeni starši pa so močno nasprotovali njeni odločitvi, saj so njega imeli skoraj za sina.
Kmalu je spoznala novega fanta, ki pa ga starši niso hoteli sprejeti. Sčasoma pa se je vse uredilo. Eno leto kasneje je bila noseča in poročena z drugim. Danes je že drugič noseča in štiri leta poročena. V zakonu pa je srečna in zadovoljna. Starši pa so z zetom zelo zadovoljni.

Želim ti občutek sreče in varnosti v partnerstvu.

Živijo!

Mislim, da že vse odgovore, kako bi rada TI, poznaš. Sledi svoji intuiciji (ker je edina prava) in ne poslušaj drugih nasvetov (tudi mojega ne, ga pa lahko vseeno prebereš – čisto iz radovednsti:)), ker so vedno vsi najbolj pametni za druge (samo zase ne :)). Razmisli le, kako boš svojega dragega prepričala v to. Saj ženske znamo, a ne? Je pa potrebno precej energije…:)).

By the way; samo ne k tašči… Me boš popolnoma razumela zakaj, ko boš rodila njenega vnuka. To je res preveč kompliciran odnos, da bi se vsak dan mučil z njim.

LP, Tejči

Lep pozdrav!

Veliko ste vložila v ta odnos. Sedem let ni malo časa. Upala ste, pri sebi načrtovala prihodnjost, si želela otroka, dom, sedaj pa vedno bolj spoznavate, da vaš partner odlaša z odločitvami, ki so za vas pomembne. On bi želel domov, vi bi pa želela, da si sama ustvarita dom, vstran od njegovih staršev.

Med vama se je prebudilo veliko strahu, medtem, ko bi morala v življenju naprej, v zrelejši odnos. Zdi se mi, da ste malo obupala, saj ne vidite izhoda iz nastale situacije. Dolgo ste ga čakala in upala, dokončala ste študij, si poiskala službo, čas je tekel in sedaj ste prišla do točke, ko se vajine želje razhajo. Ko čutite, da je čas za otroka, on še vedno okleva. Ob tem se vam prebuja bolečina, saj ga imate rada, želela bi z njim naprej, pa njemu nekako zastaja korak.

Odlašanje s poroko, z otrokom, je odraz globokega strahu pred predajo. Poročiti se, imeti otroka, pomeni se predati v polnosti do konca življenja. Pomeni vstopiti v intimnejši odnos in postati ranljiv.

Kaj je tisto, kar ga tako močno vleče domov? Najverjetneje nečesa s svojimi starši ni zaključil, zato ne more v svet. Kaj je tisto, na kar še vedno čaka in upa, da bo doma dobil? Poiščite ga v teh čutenjih. Pogovorita se o občutkih, ki so med vama in zaradi katerih ne zmoreta naprej.

Ob tem pismu čutim, da je v vajinem odnosu še veliko potenciala in moči. V sedmih letih sta veliko preživela in vedno našla pot naprej. Sedaj sta se znašla na razpotju in življenje vaju na nek način prisiljuje, da naredita naslednji korak.

Pred odločitvami, kot so poroka, skupni dom, otrok, je običajno veliko strahu, še posebaj pri moških. Verjamem, da bosta zmogla in našla skupno pot, ki bo ustrezala obema.

Želim vama vse dobro še naprej.

Živjo!

To bo tvoje življenje in pravico imaš se odločiti glede skupnega stanovanja na taki lokaciji, ki bo tebi odgovarjala. Če ne želiš živeti pri njegovih starših, je v redu. Ampak aktivno delaj na drugih možnostih.

Z odklonitvijo bivanja pri starših tvegaš ločitev, ampak boljše se je prej ločiti, kot pa potem po desetih letih pekla pri starših in po možnosti z dvema malima otrokoma.

Torej, bodi pogumna in uredi si življenje tako kot se ti zdi prav. Če se s tem strinja tvoj partner, toliko bolje. Če se pa ne, je pa dobro to čimprej vedeti in primerno ukrepati – iti narazen.

Lp

Pred približno 10 leti sem bila v podobni situaciji. S sedanjim možem sva šla takrat narazen – ne samo zaradi tega, kje bova živela, ampak je bilo še nekaj drugih stvari. Nato pa po približno treh tednih nisva več zdržala – peljala sva se čisto na samo kjer sva se približno 6 ur pogovarjala. Brez dlake na jeziku sva povedala svoje – kaj bi se bil kdo pripravljen prilagoditi, popustiti in kaj ne. No in jaz sem pristala in šla živet k tašči, seveda pod pogojem, da se vse pogovoriva najperj midva, brez vtikanja drug v drugega, svoje gospodinjstvo … No in moram rečt, da v teh letih še nisva razočarala drug drugega. Seveda je prišlo med nama s taščo kar nekajkrat do spora, z možem sva se vedno pogovorila in pred njo je vedno potegnil z mano (kadar je bil zraven). Po nekaj sporih sem ji pa tudi sama čisto direktno povedala kaj me grozno moti in jo prosila če se lahko tega drži, da pa sem tudi jaz pripravljena kaj narediti – se pravi popraviti, kar njo grozno moti.
No, ko sva se pa ravno kakšno leto kar dobro razumeli, so pa na dan prišle zakonske razprtije med tastom in taščo in sta se ločila. Tašča je odšla na svoje, smo v dobrih odnosih in tudi v hiši je ljubi mir.
Če se pogovarjaš, točno poveš svoje vrednote, zahteve, cilje, prilagoditve –potem lahko greš naprej, če se ne da, je bolje da gresta narazen.

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in mi odpisali…

Vsekakor je moja situacija resna in ni vredna zavidanja, saj šele ko si na pragu ločitve od ljubljene osebe, izveš kako hudo je to… Zavedam pa se, da so še dosti hujše stvari na svetu in tudi patnerju dopovedujem, da nama za božjo voljo prav nič ne manjka in da se pričkava brez veze. Imava streho nad glavo, dobre prihodke, predvsem pa sva oba zdrava in lahko delava karkoli hočeva. No, vsaj zame to velja…

Kako je rekla Sabina – mojega fanta najbrž vleče domov nekaj drugega, nerazčiščeni odnosi s starši. Na to sem že sama dostikrat pomislila, saj sem pri sebi v preteklosti ugotavljala podobno. Sama sem se iz teh “okov” vlekla ven kar nekaj časa in upam, da mi je uspelo. Moj fant pa tega ne more. Vsaj ne v popolnosti. Njega so vzgajali v duhu “vse ti nudimo, nič ti ne manjka, a tudi ti si nam dolžan določene stvari…Npr. živeti doma in predvsem skrbeti za muhe staršev” in zaradi tega je moj fant popolnoma razdvojena oseba, nikoli ne ve kaj zase lahko naredi in kaj ne, da mu kdo tega ne bo očital. Upam, da je zdaj bolj razumljivo zakaj vztrajam v takih pogojih, ker bi mu res rada pomagala da pride enkrat na zeleno vejo in zaživi svoje življenje kakor sam hoče.

Pogovarjava se praktično vsak teden v roku zadnjega leta, pogovori včasih trajajo celo noč. oz. dolge ure. In prav nič prijetni niso… Ampak so nujni. Jaz sem se že za ziher odločila, da k njegovim staršem ne grem živeti, ker imam za to 1000 razlogov, ki niso malenkosti (vsaj po moji oceni, ker sem tudi svoj odnos do njih večkrat pretehtala in ugotavljala ali jim morebiti delam krivico…). Najin odnos bi bil tam zelo ogrožen in nima smisla…

V obupu, nedavno tega, sem se vdala in rekla, da je nejbolje, da greva narazen, čeprav sem imela vedno to za zadnjo rešitev… Ta odločitev ni bila spontana oz. narejena v trenutku, o tem sem veliko premišljevala. Nanj sem jezna le zato, ker bi pustil, da neki nepomembni vzroki razdrejo najino vezo, saj če bi bil vzrok varanje oz. usihanje ljubezni, bi bilo vse drugače… Po moji odločitvi je reagiral zelo čustveno in me ni spustil iz objema (mi je že zmanjkovalo zraka), ter v pogovoru obelodanil nekatera dejstva, katera do sedaj meni niso bila znana, kar me je dokaj presenetilo. Kako lahko človek drži v sebi take pritiske..?! Mislim, da je zdaj,ko je dal to iz sebe, drugačen, vsaj počuti se bolje, se mi zdi.

Mogoče pa nama uspe ostati skupaj.

LEP POZDRAV!!
nic ti ne zavidam,saj vwm kako je to…..
Jaz se ze 5 let in pol sprasujem ali sem s pravim ampak ironija je da vem da je on clovek s katerim si zelim ustvariti zivljenje in ga imam neznansko rada,ampak vprasanja so se vedno tu….
Pa tudi nobenega vecjega problema nimava,zelo imava odkrit odnos,sva zvesta, se spostujeva in ceniva.
Ne vem kaj je vzrok temu,res ne??? Vcasih imam obcutek da me bo razneslo….

Pred 5 leti sem zbolela za depresijo in anksioznostjo-se vprasam zakaj-je to zato ker sem z njim?????????????

Kaksen nasvet???

Pozdravljena starryN,

tvojemu partnerju toplo priporočam knjigo “Upor telesa” (avtorice se žal ne spomnim, v knjižnicah pa jo najdeš pod tem naslovom), ker knjiga zelo dobro opisuje, koliko gorja je na svetu prav zaradi tega, ker ne moremo razčistiti odnosa s starši in nam vcepijo v glavo, da jim moramo biti celo življenje “pokorni in hvaležni”, ker so nas rodili. Če si resnično želi rešiti vajino zvezo, mu bo odprla oči.

In moj nasvet: glede na situacijo, ki jo opisuješ, nikakor ne popusti, da bi šla živet k tašči. Raje pomagaj partnerju da sprevidi, kaj je v odnosu res pomembno in da se otrese strahov pred prihodnostjo in razočaranimi starši.

Srečno A.

Poznam taksno stagniranje. Ko naredis vse, da bi ne naredil koraka naprej. Lani sva koncala taksno enajstletno zvezo. In verjamem, da nama je zdaj obema bolje. Je bilo mesec, dva res tezko mucno. Potem pa … On se je takoj obesil na drugo, ker pac ne zna funkcionirati sam. Jaz pa sem eno leto uzivala v samskem zivljenju. In zdaj imam cudovitega fanta. Ko pomislim, da bi se vedno stagnirala z bivsim, me je groza …