POzdravljeni!
Možu sem dala nalogo, da naju prijavi na terapijo. Čakam…
Postala sem zelo jezna nanj in nase. Ločitev je najhujši možen scenarij, zato upam, da se bova lahko prilagodila.
Hvala, da sta mi tako verjeli. Pravzaprav mi je prvič v življenju kdo odgovoril na moje jamranje tako pritrdilno kot da imam res prav, pa zares prave teže mojega trpljenja nisem razkrila. Hvala za spodbudo. Kljub temu pa priznam, da mogoče pa ni tako hudo in sem le navadna razvajenka. No, vem, da mi je hudo, ker imam takšen odnos, vendar si ne znam postavit mej – ravno, kar ste odgovarjali nekomu drugemu: kje sem jaz in kje si ti…
Glede otrok pa mi prosim odgovorite, kako je ločitev res boljša kot takšen slab odnos? Ko otrok zajoče in si želi samo, da bi ati in mami živela skupaj? Kako lahko prenesem takšno bolečino svojih otrok? Kriva sem sama. Niso me otroci silili, naj jih rodim. Tako egoistično se mi do otrok, da sebe postavim na prvo mesto, če se do zdaj nisem znala.
Iz tega stališča zagovarjam rek: pojej, kar si skuhala
Brala sem, da ločitev boli kot smrt starša. Če je to res, sem pripravljena sebe še vedno negirat.

Na kaj se boš prilagodila, draga moja, a res ne vidiš, da vajina zveza enostavno nima ama čisto nobene prihodnosti. Ampak, pustimo sedaj to, ker sem v bistvu že vse povedal. Lotimo se rajši otrok, ki so tako kot so bili meni in drugim, tudi tebi za izgovor. A se sliši neverjetno, da je tako, saj je tudi tvoj izgovor vedno tempiran na to odgovornost. Ne boš verjela, ampak tudi ta varianta do odgovornosti otrok ni v nas iskrena, ker se še vedno gre za to, da bi se mi dobro počutili. Mi starši naivno pričakujemo, da so otroci bedasti, da ne čutijo vseh pretanjenosti odnosov in jih lahko s hlinjenjem pretentamo. Otroci rabijo samo iskrenost in nič drugega. Če bo iskrenost botrovala tudi ločitvi, pa naj bo tako. Otroci v bistvu samo ločitev dokaj lahko sprejemajo, saj jo imajo vgrajeno v svojo dušo. Da otroci trpijo, ko se dva ločujeta, je predvsem za to, ker imajo v sebi vgrajen tudi vzorec obeh staršev. To je tisto, kar se jim nalaga že od rojstva naprej. Ko pa se starši ločijo, se jim naloži še toliko več, saj starši hitro prenesejo svoj neodnos na uboge otroke, čeprav nimajo nič pri vsem tem.
Če boš sama sprejela ločitev kot normalen del življenja, ja bodo tudi otroci. Vse je lahko čisto normalno in fajn. Lahko je, pa večinoma ni, ker s sabo odnesemo tisto travmo partnerskega odnosa, ki v bistvu pomeni, da bi se morali spreminjati, pa se zaradi neiskrenih odnosov nismo. Ta energija, ki nas sili v spreminjanje, buta ven z našimi travmami vred, mi pa to čutimo, kot nekaj hudo groznega. Ljudje ne dojamejo sporočilnosti partnerstva in kasneje ne dojamejo tudi sporočilnosti ločitve. Zaljubljamo se iz občutka sreče, ki pomeni predstavo o prihodnosti, uživamo v tem, da bomo s tem človekom živeli tudi do smrti. Ločitev je razbitje te iluzije, ki za nekatere pomeni težko sprejemanje, včasih tako hudo, da presega travmo smrti bliznje osebe, kar je milo rečeno nelogično.
Skratka, ločitev je lahko huda travma ali pa vstop v novo življenje. Če bo to zate novo življenje, boljše življenje, bo to za otroke stokrat več, kot hlinjenje nečesa, kar ni. Otroci rabijo zadovoljne starše, ne pa od prilagajanja in neiskrenosti utrujene in brezvoljne zombije. Da, čas je, da nekaj narediš zase in sebe postaviš na prvo mesto in se nehaš, kot sama praviš, negirat.

No vsak vam bo povedal iz svoje izkušnje – moj prijatelj trdi, da ga je ločitev staršev tako prizadela, da bo on napravil vse, da do tega v njegovem zakonu ne pride – no pri meni pa je bilo največje trpljenje prav ta napetost, ki je bila doma, ker se starša nista razšla in sem morala v takem vzdušju živeti. Kasneje sta se razšla, ko sem bila že polnoletna, a smo še živeli skupaj in napetost je izginila – ni lahko, ko se ločita, a iz svoje izkušnje vem, da bi mi marsikatere muke bile prizanešene, če bi se razšla prej. Preprosto – rasla sem v odnosu kjer ni bilo ljubezni in nato iskala prav take odnose naprej – in zanimivo, da po razhodu strašev so pa tudi meni začeli naproti prihajati fantje, ki so mi pokazali kaj je to ljubezen. No in ta moj prijatelj vztraja v odnosu, ki je naporen, otroci so nemirni…..pa sami presodite.

Tuzika

Draga Janja!

Tvojo stisko sem začutila tako močno, da sem ti sklenila odgovoriti. Po svoje si lahko vesela, da te je doletelo, kar te je, ker lahko odslej življenje gradiš na trdnejši podlagi, kot ti jo nudi navidezno varno družinsko gnezdo.

Moj nasvet je preprost – pripravljaj se, kot da bo vojna in delaj vse, da bo mir. To pomeni, da se moraš naučiti živeti brez moža oz. da imaš pripravljene odgovore na vse dileme, ki te lahko doletijo ob ločitvi, hkrati pa moraš narediti vse, da rešiš vajin zakon, saj si vajina otroka to zaslužita. Morda ti ne bo uspelo, vendar boš ohranila svoj duševni mir, da si naredila, kar si lahko.

OTROCI potrebujejo družino oz. očeta in mamo pod isto streho, da lahko zrastejo v čustveno neobremenjene ljudi.To je tudi odgovor vsem, ki se v tem in podobnih forumih sprašujete, zakaj prevarane ženske ne brcnejo moža čez prag. Večina verjetno zaradi otrok! Ti ob ločitvi globoko trpijo in ne verjamem nikomur, ki trdi drugače. In koliko je ob bolečini otrok vreden ponos prevarane žene? Nič.

Ne ukvarjaj se več s tem, ali te mož vara ali ne. Obljubil ti je, da te ne bo, torej izhajaj iz tega in stisni zobe, ko te bodo preplavila negativna čustva. Verjemi mi, da bi zobe stiskala, tudi če bi se ločila. Če te bo mož kljub vsemu še naprej varal, je to njegova mizerija in ne tvoja. Se boš že takrat odločila, kako naprej. Zdaj pa si dajta čas, ki, verjemi mi, celi tudi te rane. Vendar ne prej kot v enem letu. V tem času si naredi strategijo svojega življenja za prihodnost, tako da si pripravljena.

Pozdravljena Janja,

morda pravijo tako, ker so tako doživeli, enako pa pravijo, da hudo boli in škodi tudi tisti, katerih straši se niso ločili, pa bi bilo dobro, da bi se. Jaz menim, da vi najbolj poznate vašo situacijo – napetosti, ki se tam vzpostavijo in vi najbolje veste kako zelo so otroci navezani na oba – kako bi potem doživljali ločitev. Vsaka družina je drugačna in vsaki otroci čutijo ločitev oz. ostajanje drugače – pomembno pa je kako ob tem funkcionirata in se odzivata starša – če ostaneta skupaj ali odideta narazen – ni lahko, a se da – tako ali drugače – a le vi veste kaj je bolje in bolj zdravo za vas in za vaše otroke.

Otroci dejansko trpijo sedaj in bi trpeli ob ločitvi – enako tudi vi in vaš mož – le da boste morali presoditi katera bolečina je tista, ki bo manj ranila in v dolgoročno dobro vseh.

No sama sem otrok strašev, ki se nista ločila in sem si tega želela – da bi se – bilo je naporno. tako da veste kaj bi vam jaz svetovala. Poznam pa primer v katerem je eden od partnerjev že skoraj odšel, a se je zaradi otroka odločil ostati – pa se zelo pozna na otroku – da mu ta varnost veliko pomeni – a tam ni bilo tako hudo kot pri vas. Pa drug primer kjer je gospod želel ostati v vezi, čeprav nikakor ni šlo, samo zaradi otroka, a se je gospa odločila za korak vstran – ne vem pa kako je to vplivalo na otroka – no ta gopod je dejal, da se nikakor ne bo ločil, ker ve kako je njegov prvi otrok trpel, ko sta se s 1. ženo razšla, čeprav je pa res, da ta žena ni bila stabilna in samostojna in otrok v njej ni imel potrebne opore – morda bi tudi ločitev lažje prenesla, če bi mati bila močnejša?

Predtsvaljeni primeri niso čisto podobni vašim, a so pa zgodbe o razhajanju.

Dobro se odločite, vztrajajte pa pri terapiji – to pa v vsakem primeru,

Tujipa

Pozdravljeni Janja,

v družinah, kjer je (bila) prisotna afera ali prevara, vlada vzdušje skrivnosti, laži, izdanosti, prevaranosti, posledično jeze, negotovosti, dvomov, nezaupanja… To se dogaja na čustvenem nivoju in otroci čutijo napetost in nesproščenost med staršema, čutijo, da nekaj ni v redu. Čeprav se pogosto prevaro skuša prikriti in zanikati. Na otroke ves čas (zlasti v obdobju zgodnjega odraščanja) čutenjsko in mišljenjsko vpliva odnos med staršema, ki se nanje dobesedno preliva. Če je med vami in možem ogromno jeze, besa, zanikanja, negotovosti, strahu, bodo vso to vajino stisko otroci čutili. Žal je tega stresa v mnogih družinah čutenjsko za otroke preveč (otroci nekaj čutijo, ne razumejo pa, kaj čutijo) in otroci ne vejo, kaj naj s tem. Če so še zelo majhni, vam bodo to pokazali z jokanjem, nemirnim in nepremernim vedenjem, močenjem postelje, zbolevanjem, kasneje se to pokaže tudi v šoli (upad koncentracije, raztresenost, pomanjkanje motivacije), med vrstniki, uporniškim vedenjem,… Otroci stisko staršev takoj začutijo, ne zmorejo pa je nositi, zato so boleča čutenja med staršema tako ogrožajoča in pretežko breme za otroke. V primerih, ko so otroci izpostavljeni prevelikemu stresu, jih je potrebno zaščititi, saj to negativno vpliva na otrokov vsestranski razvoj. Ni vam treba sprejeti, ampak otroci bi povedali resnico, če bi jih starši kdaj vprašali o tem, kako je živeti ob njih…, tako kot je tudi gospa Tujipa navedla. Res je, da starši najbolj vedo, kaj je za otroke dobro, še bolj pa je res, da otroci veliko več vedo, kot si odrasli mislimo.

Otroke je že po naravi najbolj strah, da bi izgubili starše. Seveda sem spada tudi ločitev staršev, odhod ali smrt enega od staršev…, saj si otroci to razlagajo po svoje in jim grožnjo, da bi starše kakorkoli “izgubili”, predstavlja lahko že najmanjši konflikt med staršema, zlasti če so le-ti pogosti. Otrok bi namreč vse naredil, da bi se starša razumela, bila zadovoljna in srečna, saj ima starše najrajši, ne glede na to, kakšni so. Za otroke so starši najbolj pomembni.

Ločitev staršev tudi za odrasle predstavlja hudo stisko, saj si je čisto na novo potrebno začrtati in preurediti življenje. Veliko negotovosti in strahu je prisotnega, kar je neprimerljivo z otrokovim strahom. Če se starša primerno sporazumeta o skrbništvu in vzgoji otrok, otroci ne trpijo, saj se starši dostikrat bolje razumejo in so lahko čisto v zadovoljnih medsebojnih odnosih, kadar živijo narazen, s tem pa otroke vseeno čustveno neobremenjeno vzgajajo. Sami najbolj poznate vašo situacijo, zato vam nihče ne more soditi niti narekovati, kako naj živite in kako naj se odločite. Najbolj prav je, da živite in sledite tistemu, kar čutite, pa najsi je to vztrajanje v odnosu. Želim vam le, da mislite tudi nase in na trenutke, ko se boste v odnosu z možem VI v redu počutili.

Če sebe postavite na prvo mesto, kar pomeni, da se začnete bolj spoštovati in da niste več pripravljeni tolerirati vsakršnega vedenja in besed ljudi okoli vas, kar pomeni tudi, da poskrbite zase toliko, da boste zadovoljni, srečni, sproščeni, gotovi in varni, NISTE EGOISTIČNI, ampak ste s tem naredili največ zase, s tem pa avtomatsko tudi za vaše otroke. vaša sreča in zadovoljstvo obeh staršev (iskreno!), kar otroci čutijo, predstavlja tudi srečen občutek in zadovoljstvo za vaše otroke, ki si ravno to najbolj želijo – da sta si starša naklonjena in se razumeta.

Ni vam treba obupavati (“Pojej, kar si skuhala”) in se za vse kriviti, čeprav razumem, da vam je težko. Nehote jemljete vso krivdo za stvari, ki se dogajajo v vaši družini, nase, kar je do vas krivica. S tem svojo vrednost kot ženske, matere in žene vsakič znižujete in se čisto razvrednotite. Čutim, da je breme na vaših ramenih veliko večje, kot ga predstavljate, saj je iz vaših pisanj možno razbrati, da tega bremena dolgo ne boste več mogli nositi, da je vsega preveč, da ste za vse sami, ni pa možno najti izhoda. Največkrat si krivice, ki se vam dogajajo, kar drugače razložite (“razvajenka”), čeprav nekje globoko v sebi veste, kaj je res. In tisto, kar je res, začnite resno jemati. Zaslužite si veliko lepega v odnosu z možem, zaslužite si tudi razbremenjene trenutke.

Čimveč iskrenosti in čimveč pogovora z možem o vajinih težkih trenutkih vama želim. Dostikrat je smisel že samo vztrajanje v teh težkih trenutkih.

Bom v mislih z vami.