Moža sem zalotila pri prevari. Po začetnem zagovarjanju, da telefonski stiki in 2 večerji že niso prevara, si je moral premisliti, ker sem uporabila vsa sredstva, ki jih razočarana, jezna, prevarana ženska zmore. Nobeni njegovi izjavi ne morem verjet zagotovo, zato ga še vedno sprašujem, brskam, razmišljam, dokler ne bom prepričana da je to vse in kaj pravzaprav je vse. Zagotovo pa čutim, da je bila ta prevara zelo boleča tudi zanj. Priznal je sram, žalost, obup in nesrečo.Priznal je presenečenje nad bolečino, ki ga je zadala ob moji ugotovitvi in ob soočenju kako bi ga bolela ločitev od mene in otrok. Ironično, vendar sva se po tem prvič globoko začutila, saj res nimam več nobenih zadržkov do njega in on do mene. Kot da bi se oba zbudila iz more. Prvič si upava priznat najglobje misli, opažanja in odločila sva se urgirati takoj, brez odlašanja. Resnično nama uspeva. Ker pa je od tega minilo le nekaj dni, mi prosim pomagajte odganjati strahove z nasveti. Kako naj ravnava v bodoče? Ali je moževa streznitev res lahko tako močna, da se ne bo pustil skušnjavi? Je mogoče verjet, da zmoreta delat še naprej v isti firmi?
Tako sem zmedena, da vam bom verjetno še kaj dodala čez nekaj časa…

Janja,

vaša občutja, ravnanja, strahovi, dvomi in nezaupanje so običajne posledice, ki jih vzbudi prevara. Zlasti uničeno zaupanje in nenehna sumničavost se pogosto pojavljata. Kako ven iz tega? Kako se pomiriti? Kako znova zaupati?

Še vedno ne morete verjeti, čeprav vam je mož vse priznal, se zlomil, sta se pogovorila, začutila bolečino… Še vedno se vam poraja veliko vprašanj in strah, da boste znova prizadeti in razočarani… vse to povzroči prevara, ki za oba v odnosu predstavlja bolečino. Kako ponovno pridobiti zaupanje, kako umiriti vse dvome, kako zanikati strahove, da ne bo spet kdaj tako?

Kot ste že sami navedli, ste urgirali takoj, začela sta se pogovarjati, si zaupati najgloblja čutenja in misli. In tu je pot. Smisel je v vztrajanju, da vztrajata tudi v najtežjih trenutkih drug ob drugem. Ker zaupanje si boste gradili postopoma, počasi, je proces. Vzemita si čimveč časa za pogovor, čimveč se pogovarjajta o tem, kako vama je, česa vaju je strah, kaj čutita drug ob drugem. Prisluhnita drug drugemu, tudi kadar bodo prisotna težka in boleča čutenja. Ker to je tisto, kar ljudi dostikrat odvrne, nad čemer obupajo, saj so občutja pretežka, nevzdržna, situacije nemogoče in morda izgledajo še breizhodno. Zaradi tega se konflikti ponovijo in se ne nehajo. S tem ko se bosta drug drugemu čimbolj odprla in zaupala dvome, ki se vama porajajo, s tem bosta vsakič bližje drug drugemu. Na ta način bo tudi vajin odnos postal bolj povezan. Ne zanikam, da je lahko, ravno nasprotno, veliko truda, moči in vztrajnosti bosta potrebovala. Vse pa je moč doseči. In verjamem, da ste jo zmožni. Za tisto, kar si najbolj želite, se splača truditi. Čez čas se vam bo obrestovalo, saj se spremembe pokažejo v majhnih detajlih, vendar je vredno.

Želim vam vse lepo in čimveč poguma.

Predvsem pa ga ne kontroliraj več in ne brskaj mu po telefonu in računalniku. Ker potem pa noben pogovor ne bo več pomagal, se ti bo odmaknil za tisoč let. Moški ti je povedal, kar ti je povedal nadaljna vprašanja ga bodo samo še odrivala od tebe.
Najprej začni zaupati spet sebi in delaj na sebi ne na možu in ga spreminjati in mu dejati nasvete kako in kaj. Ne bodi mu tarapevtka.

Moje mišljenje je, da tako kot ni idealnih odnosov v družini, tako jih ni tudi po ločitvi in ravno tako ni idealnih odnosov, ko eden od partnerjev vara. Ne verjamem, da je možno izbrisat vsa ta dejanja in jih z nekim novim pristopom, kao bolj iskrenim, na novo gradit. To je zate,janja, najbrž zelo slaba tolažba. Zelo težko bo uskladit tvojo in njegovo zaobljubo po dojetju sporočilnosti tega dejanja. Priznaj si, da te nezaupanje grize neprestano in da se ga boš težko rešila. Tvoj mož je zaradi svoje neodločnosti izbral za njega najbolj enostavno pot, pot k spokoritvi in priznanju. Priznanje, kako je počel narobe, je zame samo stiska ega, ki ne zna v življenju narediti stvari, ki naj bi nekaj veljale. V tej stiski se obljublja marsikaj in ne verjamem, da se ljudje spreminjamo na tak lahek način. Samo šibki ljudje varajo in skesano prihajajo nazaj in samo šibki ljudje jim to neprestano oproščajo.

Še preden se vsuje tukaj plaz odgovorov, naj ga zapustite in da če je že enkrat varal, da bo še…, bom jaz nekaj povedala.Popolnoma se strinjam z gospo Barbaro, saj je konec koncev to tudi študirala in sigurno bolje ve od vseh nas tukaj. Iz svojih izkušenj (bolečih) pa temu njenemu odgovoru lahko samo pritrdim. Zbližaj se z njim, čeprav boli. Govori mu, da te boli in ne toliko o tem, kaj ti je on storil s tem. Mogoče je pa ta dogodek prispeval k vajini skupni rasti in večji ljubezni. Če je pripravljen, pomagaj graditi vajin odnos.

Graditi kaj?,hišo na pogorišču,najprej je treba pospraviti pogorišče,nabaviti materijale,ker žal stari pregorjeni niso več uporabni.Ženske začnite se cenit in si najdite moškega ,ki bo nor na vas in ne da mu boste miren pristan.Psihoterapija pomag,ne da rešiš bedno zvezo ampak,da rešiš sebe,se ceniš in veš kaj lahko dobiš,veliko več kot lažnjivca-preverjeno,ker sem jo sama dala skozi.

Zakaj ti ni povedal,da se z nekom dobiva?Zakaj je skrival?Molčal…Tudi molk je varanje.Torej te je varal.To veliko pove tistim,ki to želijo videti.Da te bo to prizadelo je vedel že prej,sicer ti tega ne bi skrival.Na zmenek pa je vseeno šel.mu je bilo dražje kot ti.
In zdaj,ko si zvedela,dokazala,se kesa,ga boli,mu je hudo.
Zakaj?KER SI GA DOBILA.IN DOKAZALA.Kaj hujšega za moški ego,ki si ga je na večerji z drugo dvigoval…Da bi se tako hitro spametoval in streznil?Samo zelo dobri igralci to zmorejo.

Da mu poveš kaj čutiš je že dobro,zaradi lepih besed pa ne vztrajaj z njim.sI želiš,da ostane s teboj zaradi občutka krivde,slabe vesti,ki mu jo boš s svojo izpovedjo nabijala ali iz ljubezni do tebe?

Če bi te ljubil,te ne bi varal.
Ker te je varal,te ne ljubi.
Ljubezen ni na vklop in izklop.
ALI LJUBIŠ ALI NE LJUBIŠ

Zakaj naj samo ženska vztraja v dobrem in slabem?

Zakaj moški ne vztrajajo v dobrem in slabem?Prva priložnost in hop

Zakaj moški šele potem ko žena zve,spoznajo kako zelo jo ljubijo??!!!

Zakaj naj ženske tolerirajo moško nevztrajanje v dobrem in slabem?

Zakaj ženske sprejemajo odgovornost za moževe skoke čez ploT?

Če lahko ženo,ki ga pozna,ki z njim živi tako zlahka pretenta,koliko lažje pretenta eno drugo,ki ga ne pozna.

Če ne bi imela družine, bi takoj brez oklevanja odšla. Verjetno mu ne bi imela časa niti očitati. Imava otroke. Zaradi njih sem se res ponižala in ostala z njim. Tolažim se tudi s tem, da mi ta izkušnja in soočenje z vsemi posledicami omogoča osebnostno rast. Upam, da sem na dobri poti, da odkrivam smeti (predvsem pri sebi), ki sem jih leta pometala pod preprogo, češ bo že. Verjamem, da bom postala boljši človek in partner, pa naj bom sama ali z njim. To bo pokazal čas.
Tokrat je bilo prvič. Drugič bo zadnjič.
Ja res, da takšne zveze, kot sva jo imela, več pričakovati ne moreva. Veste kaj, hvala bogu. Želim si boljšo, tudi on.
Sicer pa, obljubil mi je, da bo na tem forumu povedal tudi svojo plat zgodbe.
lp

Pozdravljena Janja

Barbara ti je zelo lepo opisala, kaj prevara povzroči in kako ravnati v bodoče.

Te bom poskušal opogumiti tudi jaz.

Prevara je res ena od najbolj bolečih oblik bega iz odnosa, ker prizadene najbolj občutljivo točko, to je zaupanje. Vendar je kljub temu le ena od oblik bega /v delo, v družbo, v varanje, v šport, v sanjarjenje, v otopelost, v depresiranje, v žalostinjenje, v bolezninjenje, v obsojanje, v…/, bega pred problemi, konflikti v odnosu in njihovim reševanjem.

Vsaka oblika bega je znak, da je komunikacija med partnerjema na psu. Da ne znata ali ne zmoreta skozi pogovor reševati konfliktov, izraziti svojih strahov, hrepenenj, bolečine, žalosti, izraziti sebe in tako spoznati ter začutiti drugega.

Ljubezen ni nikoli dovolj za dolgotrajno, trdno, osrečujoče partnerstvo. Je predpogoj zanj, vzdržuje, neguje in poglablja se pa skozi pogovor. Nobena zveza, v kateri se partnerja ne pogovarjata, ne obstane.

Pogovor ni prepir. V prepiru en drugemu očitata in obtožujeta. Kažeta s prstom drug na drugega.
Pogovor je izražanje sebe, je govorjenje o sebi, o svojih občutkih, o svojih strahovih, bolečinah, stiskah, hrepenenjih, pričakovanjih, veselju, žalosti, bojaznih, mislih. Je razkrivanje sebe, svoje ranljivosti, svoje duše.
Pogovor je poslušanje, poslušanje tistega ki govori od začetka do konca. Pogovor je občutenje povedanega.
Pogovor je priznavanje pravice do povedanih občutkov tistemu, ki govori, ne glede na to, ali se sam strinjam z njimi.

V prepiru vsega tega ni. Ni izražanja svojih občutenj, pač pa so očitki drugemu. Ni poslušanja in slišanja, ker se ta, ki posluša pripravlja za napad ali obrambo. Ni sočutja, ker ni nihče povedal ničesar o svojih občutkih. Je pa veliko prizadetosti in dodatnih bolečin zaradi obtožb in očitkov.

Prepir ni nikoli konstruktiven in vedno ruši zvezo.

Druga zelo pomembna stvar v odnosu je zavedanje, da ni nič samoumevno, ne partner, ne otrok, ne odnos. Če tega zavedanja ni, postane odnos monoton, naseli se dolgčas, spregleda se enkratnost in unikatnost partnerja in otroka, preneha se trud za živost odnosa in trava na sosedovem travniku dobiva vse bolj zeleno barvo.

Jaz verjamem, da je šlo v vajinem primeru za oboje; za nepogovarjanje in samoumevnost.

Sprašuješ, kako ravnati v bodoče?
Jaz vama svetujem, da poiščeta strokovno pomoč, da obiščeta partnersko posvetovalnico in gresta na partnersko delavnico. Tam bosta dobila uvid v zakonitosti in mehanizme, po katerih odnosi delujejo, naučila se bosta pogovarjati, spoznala bosta vpliv vzorcev in ran iz otroštva na odnos in kako se jih lotiti in jih pozdraviti, spoznala bosta, kaj pomeni sprejemati odgovornost za svoje občutke, misli, dejanja, skratka svoje življenje in kako sprejemati partnerja. Naučila se bosta, kako iti skozi odnos z roko v roki.

Glede na to, kar si napisala, verjamem, da v vajinem odnosu ni problem ljubezen, pač pa neznanje in da boš enkrat kasneje na to prevaro, ki se ti zdi trenutno prava katastrofa, uspela pogledat kot na darilo. Seveda, česta oba iskreno pripravljena storiti vse, da odnos rešita. Tole o darilu je mal huda a ne. Mi boš povedala čez leto dve.

Sprašuješ, če je moževa streznitev res tako močna, da ne bo podlegel ponovni skušnjavi. Na to vprašanje ti pa ne more noben dati odgovora, a če te ima še vedno rad in je pripravljen storiti vse, kar je v njegovi moči, da odnos reši, potem je odgovor lahko pozitiven.

Sprašuješ, če je mogoče verjet, da te ne bo več varal, čeprav delata še naprej v isti firmi, oziroma, če zmoreta delati v isti firmi, brez da bi švindlala /a ni lep izraz/ še naprej. Odgovor je enak; ja, lahko, če te ima še vedno rad in je pripravljen storiti vse, kar je v njegovi moči, da reši odnos.

Upam, Janja, da sem te malce potolažil. Kakorkoli je prevara zelo boleča in celjenje rane /tu mislim na ponovno vzpostavljanje zaupanja/ dolgotrajno, je lahko tudi začetek nekega novega, globjega, bolj pristnega odnosa… če se bosta obadva potrudila zanj.

Držim pesti zate.

en bk

Tole bi še rad povedal vsem, ki udrihajo samo po tistih, ki bežijo, kamorkoli že.

Res je, so tudi psihopati, ki to počnejo brez vidnega razloga, pri katerih je razlog skrit nekje globoko v podzavesti in svojih impulzov ne zmorejo kontrolirati. Vendar je takih malo.

Vsi ostali to počnejo in počnemo zato, ker se v odnosu ne počutimo dobro in ker smo se tako odločili.
Zakaj se ne počutimo dobro in zakaj smo se tako odločili, sem pa že napisal.

Pomembno je pa to, da sta za krizo v odnosu, ki pripelje do bega kamorkoli že, vedno odgovorna oba. Seveda je ta, ki je izbral beg, zanj odgovoren le on, ker, a ne, lahko bi izbral kaj drugega, pogovor recimo, mislm. Da pa je do krize sploh prišlo, sta pa vedno odgovorna oba.

Bo kdo rekel, recimo, saj jaz bi se pogovarjal, pa se on ni hotel, torej jaz nisem odgovoren. Seveda si. Zakaj si dopustil, da si se s tem sprijaznil? V tem je tvoj del odgovornosti. Pa tko.

en bk

Draga Janja,

toliko ene prestrašenosti, negotovosti in strahu veje iz vaših vrstic. Vas čisto razumem. Ali bi še vztrajali ali ne, kako bo življenje v prihodnje, ali bo vajin odnos boljši, ali se bo obnesel, je vredno… to vse se v tem času verjetno sprašujete. Kaj vse naj še naredite, da bo mož obljubo držal, da ne bo odhajal k drugi, da boste zanimivi zanj, pomembni zanj, da vas ne bo zapustil… Vsi vaši strahovi niso odveč, zelo utemeljeni in na mestu so. In tudi vašega moža je strah, ni mu vseeno. Imata družino, otroke, za katere je treba poskrbeti. Kako naprej?

Kot je že “en_bk” zelo dobro, s sočutjem in toplino opisal, se začne z odločitvijo (on je tu omenil zavedanje) in sprejemanjem odgovornosti. Potrebno je torej sprejeti odločitev: ostati v odnosu in ga graditi naprej ali oditi. Sodeč po vaših besedah, sta pripravljena vztrajati v zakonu še naprej. Veliko negotovosti in dvomov je še vedno prisotnih, kar je čisto razumljivo. Kako težko vam mora biti trenutno, saj se kar sami potolažite in osmislite stvari, da vam je lažje (“bo že”), pripravljeni ste ostati in potrpeti (“drugič bo zadnjič”), čisto sami ste in tako je zelo težko. Ne vem, koliko vas mož lahko sliši in razume, saj je zaupanje med vama minimalno.

Najprej se boste (tudi mož) morali odločiti, kaj zares želite, kaj so vaše (njegove) želje, kako boste najbolj poskrbeli zase, kako boste sebe postavili na prvo mesto in se začeli spoštovati. Šele ko se boste odločili, da v odnosu želita ustvariti nekaj novega, bo vse ostalo precej lažje. Morda ste do sedaj sebe dostikrat potisnili v ozadje, poskrbeli za vse druge, da bo drugim lepo, se v vsem prilagodili, se morda celo slepili, da je v vajinem odnosu vse v redu…bojim se, da se boste tudi v bodoče temu prepustili (navidezna tolažba “saj bo”). Tu se začne vaša odgovornost, kaj boste naredili zase. Si res zaslužite, da bi prišlo še do druge prevare, nato boste pa res ukrepali? Ne, ne zaslužite si in tega nikar ne dopustite. Zaradi sebe in zaradi otrok, saj si zaslužite ‘celega’ moža (ne polovičnega), iskren odnos in varen odnos. Zavedati se pa morate, da sta oba odgovorna za odnos, ki ga živita. To ne pomeni, da ste vi krivi za prevaro moža, kar ni res, to je njegova odgovornost. Sta pa vsak zase odgovorna, kako bosta od zdaj naprej stvari gradila, popravila, jih na novo zasnovala, začela korake na poti k zaupanju.

Prevare, kot je že en_bk omenil (en_bk, resnično dobro si začutil situacijo Janje, zelo dobro), so res beg iz odnosa, način tolažbe, hrepenenje po pozornosti, po občutkih, da si vreden in pomemben za nekoga, tudi zanimiv in privlačen in še marsikaj drugega. Kakorkoli se kruto sliši, ljudje pogosto niti ne vejo, zakaj varajo; in tega nihče v resnici noče. Morda bi vam bilo lažje, če bi se z možem tudi o tem pogovarjala, naj vam mož počasi razkrije svojo plat zgodbe.

Čeprav je težko, vas zelo dobro razumem, kako vama je, obema. Oba sta v stiski, oba sta prizadeta, razočarana, obupana in negotova glede vsega. Ampak še vedno imata drug drugega. Čeprav je dostikrat težko, še vedno ostaja upanje, da lahko svoj odnos zastavita čisto na novo (ko je pretežko, ko so sami očitki in obtožbe, ko sta jezna in nemočna ter obupana, je strokovna pomoč v smislu razumevanja, kaj se dogaja v vajinem odnosu ter čustvene opore, ki jo bosta potrebovala, res nezanemarljiva). Pomislita pa tudi na otroke. Vredno je poskusiti: v prvi vrsti za vaju in za dobro vajinih otrok. Otroci bodo najbolj srečni, ko bosta vidva zadovoljna in sproščena v vajinem odnosu. Otroci namreč vse čutijo in točno vejo, da nekaj ni v redu. Bodita pa iskrena do njih in drug do drugega.

Bom mislila na vaju.

Hvala za odgovore. Mislim, da res potrebujeva družinsko terapijo, ker me dvomi uničujejo. Ko me s pogovorom umiri, se počutim mirno, varno in sprejeto. Ko pa mine dan – ko je v službi, spet dvomim, rovarim, taktiziram. Pride domov z lepimi novicami, ne mine 10 minut in ga spet postavim pred zaslišanje…..grozno!!Kot da me je to iskanje obsedlo.
Bila sva že na terapiji pri Trampužu – po hendrixovi metodi, že pred leti. Bilo je lepo, vendar rabiva več in še bolj konkretno delo na sebi in nama. Mislim, da sva po tej prevari končno odprta za resnično terapijo. Vem, da jo rabiva takoj. Ampak….?? Dokler polno dojim 3 mesečnega dojenčka, si lahko mislite kako sanjarim o kakšni odsotnosti. Drugi problem pa je, da nisva iz okolice ljubljane, kjer pretežno potekajo delavnice. Sva med štajersko in koroško. Tudi štajerska predstavlja kar problem. Ali znajo “urejati” takšne zadeve tudi “navadni” klinični psihologi v zdravstvenem domu? Resnica pa je , da bi šla tudi v lj,če bi bila sigurna da se splača. Najlažje bi bilo, če bi lahko debatirali kar preko računalnika, a ne. Ampak zares, je to mogoče?

Hvala vsem še enkrat!!
Lep pozdrav!

Beg,dejte no beg pod tujo kiklo..hvala bogu za mojega terapevta,da sem končno dojela kaj life je in da se ni treba nobenemu pustit v glavo d…biti lutka..zato ker beži,eh nevem zakaj prevarani nikoli ne beže,ampak se trudijo vezo popravit,prav tisti ki bi moral bežati kolikor ga noge nesejo,stoji na mestu..tisti ki pa vara pa revček skoz beži,ni beg je samo KER LAHKO,ker ima priložnost in ker sta vedno dve kozi na vsakem bregu,pa če ti dve utoneta se bo našla tretja in posledično tudi četrta.Dejte no mir,jz temu rečem brezjajčni moški ima vedno brezjajčne ženske,ki se vedno trudijo nekaj popraviti,kar sploh ni treba popravljati.Pa nevem zakaj vedno izpostavljate družino,samo na kratko,ko sem ga dala na čevelj je s kufri prišel in kaj naj s takim,ko pa imam veliko boljšega.Če bi mi pred letom kdo rekel,da boljšega ne morem imeti bi mu verjela,danes vem da so boljši,ker ga imam-za zdaj,če pa se izkaže drugače,sej nisva skup zraščena-prosto pot skozi vrata.Kot si prišel ,si tudi odšel in živlenje teče dalje,morda grenko ampak v dostojanstvu in biti jaz ponosna in ne biti tista koza na bregu.

Rad bi še podal eno kratko analizo tako čislanega “pogovora”, ki je rešitev skoraj za vse. Priznat moram, da me je v to izval en-bk, ki za moje pojme stvar preveč idealizira, čeprav njegove spise preberem do zadnje pike.
Kar se tiče “pogovora” imam jaz zelo radikalno stališče. So pač ljudje s katerimi je vsak konstruktiven pogovor absolutno nemogoč. In če je en tak v partnerskem odnosu, kaj storiti tistemu, ki ni tak. Ko dva začutita, da se morata nekaj pogovarjat, se morata ne samo pogovarjat, ampak iskat rešitev v pogovoru. So ljudje, ki hočejo samo povedat svoje mnenje, ostali se pa morajo strinjat. Pri sebi vedo, da nimajo prav, podzavestno čutijo, da nekaj ni v redu, če tako govorijo, ampak vseeno pri tem vztrajajo. Tak človek se ne obnaša v skladu s svojim prepričanjem, ker od nekje zadaj ve, da nekaj ni v redu. Zato se počuti tak človek zlovoljno. Že v naprej ve, da njegovo mnenje ne bo šlo skozi. Če pa mu to nekako uspe, so njegove misli, zdaj je pa to prav, zdaj sem pa vas lahko prepričal in tako pride občutek moči in komanda nad položajem. Pri sebi čuti zadovoljstvo, obenem pa že pazi, kaj bo in je v preži.
Janja lahko odnos z svojim možem uskladi, če se bo lahko pogovorila in ne bo čutila po njem obremenjenosti. Saj se lahko pogovarjata, če bosta čutila, da to ni nič hudega in lahko živita naprej in se usklajujeta. če še vseeno čuti v sebi, da se ni še nič rešilo, potem mora to prevaro sprejet in s tem živet. A se to, da? Hm, ne vem, jaz osebno ne bi mogel več imeti iskrenega odnosa. Zame ni brez jajc tisti, ki vara, ampak tisti, ki vara iz neke negotovosti in iz enega razmerja beži v drugega in zopet nazaj. če gre, naj ostane in pokaže svojo odgovornost s tem, da se sto procentno posveti novemu partnerju in ima nov odnos ter čustveno in energetsko zapusti starega. Seveda tu ne govorim o kakšni brezčutnosti, ampak samo o nezdravi navezi, ki ne paše v nov odnos. Nespremenjen naj bi bil samo odnos do otrok, več ali manj. Janji se zdi, da ima njen mož jajca, ker pravi, da mu je žal in ker hoče svoje staro življenje nazaj. jaz pa pravim, da je to larifari. V odnosu je ustvarjena velika neiskrenost in nezaupanje. Njenega moža so pokopali občutki krivde in reveža ni zadosti deca, da bi se izkopal iz tega ven. V odnosu je ustvarjena velika neiskrenost in nezaupanje in nikoli ne bo več tako kot prej, nikakor pa ne bolje.
Ljudje smo samo ljudje in imamo odnose, takšne in drugačne. Odnosi zahtevajo, da se odločamo. Moč v odločitvah je tisti duhovni napredek in seveda, tudi vztrajati pri njih. Janja bo začela ustvarjalno življenje, ko bo dojela, da njen mož ni mož za vekomaj, da je bil njen samo do prvega varanja in največja učna ura za njega je, da ga ona zapusti, kar bo hkrati tudio največja učna ura zanjo.
Kako v odnosu ugotoviti, katera je tista optimalna poteza? Čisto enostavno, tista, ki je najtežja.

Pozdravljeni Janja,

vajina trenutna medsebojna dinamika je čisto običajna, takoj po razkritju afere: opravičilo, nato zasliševanja, dvomi, strahovi, jeza, napetost, sumničenje, brskanje, iskanje,…nenehno iskanje in čista panika! Kljub temu da vam mož zagotavlja, da je vse v redu, vi niste v redu, kar je razumljivo. Ker je zaupanje po prevari totalno uničeno. In ne verjamete nikomur in ničesar več (“se splača?”, “je mogoče?”). Ste preveč ranjeni. Zdaj je za vas že najmanjši znak največja grožnja, da boste zopet izdani in prizadeti. Čeprav izgleda, kot da iščete dokaze, da bi moža znova razkrinkali, v resnici iščete dokaze, ki vaših strahov ne bi potrdili, ki bi jih umirili in preprečili. Vaša stiska je razvidna že iz vašega e-dopisovanja in prebiranja vseh mogočih spodbudnih besed, ‘nasvetov’, predlogov,.., ki bi vas vsaj malo pomirili in sprostili.

Prvi korak je, kot sem že omenila, vajina odločitev, kaj RES želita vsak zase: ali želita poskusiti znova ali ne. V vsakem primeru ne bo lahko, ker bo treba poiskati in odkriti nekaj novega v vajinem odnosu, kar vama bo znova dajalo upanje, veselje, srečo in medsebojno zaupanje ter varnost. Kakorkoli se bosta odločila, se odločita v skladu s tem, kar čutita, da bo za VAJU najbolje, da bosta vidva s tem v redu (to bo avtomatsko v redu tudi za otroka). Nobena odločitev pa ne bo napačna.

Drugi korak se nadaljuje s ponovnim vzpostavljanjem zaupanja – to pa je proces, tega se ne da pridobiti na hitro, ampak zelo počasi, z majhnimi dejanji, majhnimi pozornostmi in detajli v življenju. Terapije, ki jih izvajamo strokovnjaki foruma (relacijsko družinski model), omogočajo tako razumevanje vedenja in mišljenja, predvsem pa je poudarek na čustveni vsebini, globokih občutkih, ki jih poskušamo ovrednotiti in poiskati eno mesto v preteklosti. V principu se osredotočamo na vzroke, ki so do težav pripeljali, istočasno pa je skozi proces terapije moč dobiti vpogled, občutek in razumevanje za različna dejanja. Na nek način so terapije za reševanje stisk tako, kot aspirini za glavobol.

Če boste sebe oz. svoj odnos z možem postavili na prvo mesto, boste vedeli, če je vredno. Zagotovilo sta vidva sama, saj je vse odvisno od vajine pripravljenosti za tveganja, spremembe in sprejemanje odgovornosti, vztrajanje v težkih in bolečih trenutkih, iz katerih je treba vedno znova poiskati in črpati moč, hkrati pa je to tisto, kar prinaša upanje. Prisluhnite sebi. Na našem centru so mamice z dojenčki dobrodošle. Za delo klinične psihologe v ZD imam premalo informacij in bo najbolje, če se obrnete neposredno nanje.

V vaši bližini boste našli Zakonski in družinski inštitut Bližina (Celje) ali pa Družinski center Mir (Maribor).

Veliko poguma in mirnih dni želim.

Pozdravljeni Janja!

No, končno imam nekaj trenutkov zase, da lahko v miru napišem tole sporočilo!
Janja, ko sem prebrala vaše pismo me je kar prestrelilo v srcu, saj je bilo, kot bi ga napisala sama. Enake misli, občutki, vprašanja, sumničenje in večno vprašanje,ali je vredno, ali je res zadnjič?!? Od razkritja pri nas doma je minilo 3 tedne. Stvari so se sicer nekoliko umirile, a pridejo dnevi, kot je bil npr.današnji, ko sem žalostna , jezna, razočarana, prizadeta in me grizejo vprašanja. Ga. Barbara in tudi en_bk sta krasno in zelo živo prikazala zadevo in sta s svojimi mislimi opogumila tudi mene. Veš, tudi jaz sem ob prevari najprej zajela sapo in premislila – zaradi otrok in to sem mu tudi povedala. Nedvomno je krasen oče in otroka ga obožujeta, zato me je še toliko bolj bolelo, da bi prizadela otroke. Prve dni sva se veliko pogovarjala, rekel je, da me ima rad, da brez nas ne bi znal živeti, da je bila to zgolj neumnost in je prekinil še preden sem ugotovila, a verjetno dobro veš, da zdaj njegovim besedam ne morem verjeti. Sebe prepričujem, da ga vendarle poznam tako dobro in da me vseeno ceni dovolj, da bi mi povedal vso resnico, če sem ga že razkrinkala, a po drugi strani kljuvajo dvomi, strah pred ponovnim razočaranjem in misel na to, da bi bilo lažje kar oditi….če seveda ne bi bilo otrok. Zaenkrat sem mu dala vedeti, da vztrajam predvsem zaradi malih dveh in zaradi tega, ker vseeno v srcu vem, da je dober človek in da me ima rad,kaj bo sledilo pa bo pokazal čas. Vsekakor ne mislim vztrajati v vezi v nedogled le zaradi otrok, saj bi bilo to neumno in menim, da sva sposobna dolgoročno spet zaživeti v vezi. Najbolj boleč je spomin. Spomin na naju in na nas kot družino, ker smo bili res srečni. Ha, kako neumno se to sliši, ampak je res. Razumela sva se, otroci so krasni, imava dobre službe in vse kar gre zraven,…no, potem pa takole pade bomba…in vse se sesuje v prah. Starega življenja ni več, ostaja le bolečina in dvomi in vprašanje zakaj!?? Mož zanika bežanje iz veze ali iskanje potešitve, jaz pa vztrajam na tem, da to hec vsekakor ne more biti in zahtevam razlog/e, da bom vedela za naprej. To je tisto, kar potrebujem -zakaj-? Vse bi še razumela, če bi se kregala, če bi se sovražila ali bila naveličana drug drugega,…tako pa mi ostaja le dejtvo, da sva si enostavno vzela premalo časa zase. Jah, za nami je leto z novim družinskim članom, ki te potrebuje za hrano in nego pa še starejši otrok, ki zahteva pozornost zase, seveda, da sva midva ostala nekje bolj zadaj, a vseeno sva ob večerih našla kakšen trenutek zase. Ugotavljam, da premalo – enostavno se je po napornem dnevu lažje vreči na kavč in imeti nekaj minutk samo zase, kot se še takrat posvečat partnerju…in to morava zdaj spremeniti. Zaenkrat sem ostala še bolj zaprta vase, saj se bojim ponovnega razočaranja, potem pa vendarle zlezem iz lupine in se zdi vse spet lepo, potem pa se spomnim in postanem zelo jezna, žalostna in vse se vrti v krogu. Včasih bi se najraje skrila pred sabo. Trenutek razkritja je bolečina za srce, a vse kar se dogaja potem je šele mučen in dolgotrajen proces celjenja ran…

Sem bila malce dolga, a sem ti hotela dati vedeti, da nisi edina in držim pesti za vse nas!

lp,
M.

Ker sta si vzela premalo časa za vaju – si je on poiskal to drugje….

sedaj se pa le potrudite, da si boste vzeli dovolj časa, da on ne bo rabil iskati drugje….

Ste tudi ve ženske potem, ko si niste vzeli s partnerjem dovolj časa za vaju našle to drugje….

A ni nekako tako, da če se midva s partnerjem ljubiva in si ne utegneva vzeti dovolj časa za naju, si bova prav zaradi tega kar čutiva drug do drugega, želela znova najti pot drug do drugega…. potem ne greš iskati drugam, saj vendar veš kdo je tisti, ki ga želiš nazaj v svojo bližino, če pa eden od obeh ne ljubi, potem pač išče drugje….

Razmišljam in razmišljam. Ta začetni vrtinec se umirja in prihaja čas trezne glave. Mož tudi z dejanji prikazuje, da misli z mano resno v boljšo zvezo. Do januarja ga še vedno ne bo kaj dosti doma (hiša gre h koncu in službene obveze), zato sama veliko premišljam kako naprej. Vedno bolj sem sigurna, da bova po stari poti pristala na istem pokvarjenem cilju. Lahko je reči, da znamo drugače, vendar…
Želim si na terapijo, vendar se bojim, da mi bo tako odprla oči, da moža ne bom več želela ob sebi..
Kako se je sploh začela ta prevara? V študentskih letih sva se zaljubila in nikoli nisem verjela, da bom z njim za vedno. Nikoli ni bil do mene pozoren, sploh v družbi me je raje hecal, kot bil nežen…Pač mladostna nagajivost, sem mislila. To se je nadaljevalo do danes, pravzaprav. Po rojstvu prvega otroka mi je njegova družina dala jasno vedeti, da naj se postaviva na svoje in nikakor ne pričakujva njihove pomoči. Nikoli ne grem rada tja, saj so zelo hladni in manipulativni. Najbolj pa boli, kako se mož ne zna in ne upa postavit na mojo stran. Še sebe je zatajil. Pač zelo spoštuje starše, se tolažim. Danes joče tudi hčerka, ko jo silimo k njim na počitnice. Ko se postavim za hčerko, mož užaljeno umolkne: A takšne pošasti so pri mojih?” Ne morem vam opisati konkretnih dogodkov, ker me je strah, da bi ne bila več anonimna. Vedno bolj sem se možu umikala, ker me je vedno znova prizadel in resnično užalil. Duši je sledilo telo. Umikala sem se mu in ga tudi fizično več nisem potrebovala. Ko sem bila sama, se mi je v momentu prebudila spolna strast. Tako sem se na hitro skrila v sobo in uredila v minutki… Nekako na tiho sem hrepenela po “princu”, vendar si ga nisem dovolila iskati zaradi otrok. Raje sem v celibatu, kot da uničim družino. Telesno se je umaknil tudi mož. Pri zadnji rizični nosečnosti mi je tako pomagal in skrbel zame, da sem začela verjeti, da je pravi. Zato sem se poročila z njim.Nato sem rodila drugega otroka. Zavestno sem postavila sebe na zadnje mesto. Želela sem biti le “cisterna mleka” in dosegljiva dojenčku vsako minuto. Zanemarila sem svoj izgled, potrebe, želje, družbo,moža, vse. Lahko bi bila srečna mati.Saj bi trajalo le pol leta. 3 mesece po poroki izvem za drugo.
Saj sem nora. Verjetno sem prava goska, da tako dovolim teptati po sebi. Jezna sem na svoje starše, da so me vzgojili z nekakšnimi neumnimi načeli.
Kakorkoli, kmalu bova šla z možem v družbo…bom videla, kako bo ravnal?
Veste kaj,sram me je.

Ma naj te nebo sram,vsi smo ljudje,vsi smo kdaj zaslepljeni in naivni.Na terapijo pa le pojdi,pomaga,če ne drugega spoznaš samega sebe in postaneš bolj odločen,vsaj pri meni je bilo tako.Držim pesti.

Pozdravljeni Janja,

kako hudo in krivično do vas je, ker se z vsakim dejanjem in besedo čisto stran vržete, se ponižate in sebe dobesedno zanikate. Tako težko vam je, da še vedno vse stvari osmislite drugače, zlasti v smislu “saj bo”, čisto stran od prave realnosti; tako težko je dejansko sprejeti resnico: da vas mož že od nekdaj ne sprejema, kakršno ste (to ste čutili že v študentskih letih), da vas ponižuje, se vam posmehuje, vas sramoti (v družbi)… lažje se je navidezno tolažiti, da vse to ni res, saj so vaši občutki, da ste za moža nepomemebni in nezaželeni, pretežki. In vztrajate v zakonu….zaradi otrok, pravite. Tudi to je navidezna tolažba. Otroke je primerno vzgajati v sproščenem okolju (ločeno, npr.), saj nanje vsekakor slabo vpliva vzdušje, kadar se starši ne razumejo, prikrivajo konflikte, so prisotne afere, laži, jeza…

Verjamem in razumem, da vas je najbolj strah oditi, karkoli spremeniti, se postaviti zase…, strah, da bi vas mož zapustil, ampak to je edini način, da zaščitite sebe, poskrbite zase in za otroke. Lažje se je slepiti, kot narediti nekaj drugače, nekaj novega. Edini način za pot ven je, da sprejmete odgovornost zase – naredite nekaj, da boste VI mirni, sproščeni in zadovoljni. Kaj to bo, boste najbolj vedeli sami. S tem boste odgovorno ravnali v odnosu do otrok, saj je do njih krivično vsakršno sprenevedanje, da je vse v redu, zanikanje, da se z možem ne razumeta ipd.

Oba z možem si zaslužita spoštljiv odnos. Odnos, v katerega se ne bo nihče vtikal in nihče narekoval, kako naj živita. Pravite, da mož nikoli ni bil v resnici z vami, vedno so bili tu še drugi, ki so šteli več kot vi… vi pa samo molčite, tiho prenašate vedenje vašega moža, ki je do vas skrajno ponižujoče in nevredno. Zdaj je vaša priložnost, da poskrbite zase – poskrbite v smislu, da se počasi začnete zavedati in sprejemati, da si zaslužite boljši odnos z možem, odnos, ki bo poln razumevanja, medsebojnega spoštovanja in da sta pripravljena drug drugemu prisluhniti. Da enostavno ne boste več dovolili laži v vajinem odnosu. Da boste začeli nase gledati kot na žensko, ki je vredna spoštovanja. V vsakem primeru ne bo lahko. Vztrajati v odnosu naprej ali ne. Nikakor pa si ne dovolite več vztrajati v istem odnosu, saj je poln nezadovoljstva, negotovosti in obupa, tega pa si ne zaslužite.

Začnite se ceniti in spoštovati, s tem boste največ podarili sebi in tudi otrokom. Imeti mater (ali očeta), ki se zna postaviti zase, ki se spoštuje in se iz napak uči in vztraja v boljše razsežnosti odnosa, je nekaj neprecenljivega. Otroci vam bodo marsikaj povedali o vas in vama kot staršema, le njihova sporočila vzemite resno.

Pa srečno!