Kar me vsakič posebej
pretrese, ko preberem takšne zgodbe, je to, kako podobni so si zdravstveni simptomi in težave, ki jih doživljajo svojci MOM. Predvsem je v ospredju dušenje, stiska v prsih, depresija, ….mene je tako zelo, zelo dušilo, da nisem več zmogla samodejnega vdiha in izdiha!!!! Si lahko mislite, da mi je dihanje postalo napor in sem se za to morala potruditi, ko pa vendar velja za samodejno reakcijo. Mislim, da se ti lahko iz istih razlogov tudi ustavi srce. Bolečina je prehuda. Ko sem odkrila MOM, sem se zavedala resnosti mojega zdravja, prej sem pač počakala, da je stiska izginila, kot je prišla.
Sedaj je veliko bolje, sem pa zato naredila nekaj stvari (kar mi je pomagala duhovnost) in postavila meje…..kar pa ne pomeni, da sem ostala pri tem. Z odvetnico sem v kontaktu in pripravljam se na ločitev, ki mora počakati iz objektivnih razlogov.

Objemček vsem…

Vilinka13, točno to se je dogajalo (in se še dogaja) tudi meni. Neprijetno tiščanje v prsnem košu, občutek, da me nekaj duši in da sploh ne morem prav in polno dihati. Resno me je zaskrbelo za moja pljuča. Pred kratkim sem se spomnila tudi, da sem imela v nekem obdobju kot otrok baje težave s srcem, ki pa se potem niso več ponovile. Ko pa sem prebrala, da je zloraba s strani MOM dobesedno napad na srce, sem končno vse to povezala.
Zaradi zlorabe v otroštvu sem se celo življenje nesmrtno zaljubljala v ljudi, ki niso bili sposobni čustvene bližine. Zdaj vidim, da sem se z njimi na nek način počutila varno, ker sem se lahko do onemoglosti ukvarjala z njimi in njihovimi problemi in mi ni bilo treba pogledati svojih ran in svojih globokih strahov. Bila sem prepričana, da se moram samo še malo bolj potruditi in mi bo z močjo moje brezpogojne ljubezni uspelo priti do srca tistega človeka in potem bo vse lepo in prav.
Kakšna zabloda!
Tako da zdaj, po 50. letu z žalostjo ugotavljam, da pravzaprav še nikoli nisem doživela ljubezni, a tako zelo sem hrepenela po njej, saj mi je bila edini smisel življenja.
Trenutno zaključujem zadnjo zvezo z mejno/narcisistično moteno osebo. Težko mi gre, kak dan se počutim že dobro, drugi dan pa sem spet čisto na dnu, boli peklensko, ampak imam pa v vsem tem procesu tudi prebliske jasnosti, ko sem totalno srečna in hvaležna za čisto vse, kar se mi je dogajalo, ker vem, da je bilo vse trpljenje namenjeno samo temu, da se končno zbudim, pogledam resnici v oči, si zacelim rane, najdem ljubezen v sebi in začnem ceniti sebe in svoje življenje.
Življenje je čudežno, popolno. Vedno nam servira točno tisto, kar potrebujemo, da se zbudimo in postanemo bolj celoviti in srečnejši ljudje, ki končno vedo, kaj je samospoštovanje in kaj je ljubezen.
To želim nam vsem čudovitim dušicam, ki se srečujemo na tem forumu.
Topel objem tebi, Vilinka13 in vsem ostalim,
Anuk

Meni se zdi, da je edina rešitev v življenju z MOM, da jih čimprej zapustimo. Jaz mojega zapuščam že 27 let trapa, pa ga še nisem. Vsako toliko časa se sprelevi v dobrega očeta in moža in ko že malo pozabimo ponovno napade. Tako je tudi danes. Nisem sposobna pisati o vseh kolobocijah , ki jih preživljamo doma za zaprtimi vrati , le oglasiti sem se hotela in vam vsem dati podporo v vašem bojevanju zoper zlo.Pozdrav prav vsem močnim in nemočnim dušicam.

Hvala, Zeleno oko. Podpora je pomembna in ljudje v taki situaciji jo še kako potrebujemo, čeprav nam je jasno, da bomo morali vse odločilne korake narediti sami.
Ja, po vseh forumih pišejo, da je najboljša rešitev odhod, ker se ljudje s to motnjo nikoli ne spremenijo. Ampak če so v igri tudi otroci, je to strašansko težko.
Tako da nikar se ne obsojaj. Bodi sočutna in dobra do sebe. Izjemno močna oseba si, če si tako dolgo zdržala v takih razmerah. Vem, verjetno se ne počutiš močno, ampak izmozgano. Ampak daj, poišči v sebi še zadnje atome moči in si naredi plan, poišči pomoč, naredi vsaj prvi korak in potem bo šlo naprej.
Na tem forumu je že veliko zelo konkretnih in uporabnih nasvetov, ki jih je napisala GittaAna, pa tudi ostali.
Drži se!
Anuk

Uff, vroče mi postaja. Ne morem verjeti, da za tako vedenje res obstaja ime. To mi je res zanimivo.
Gemma, tvoja zgodba je zelo podobna moji zgodbi.

Se pa sprašujem eno stvar. Kje je bistvena razlika med sociopatom in osebo z mejno osebnostno motnjo?
Se zdi, da je beseda MOM lažje sprejemljiva med ljudmi, kakor, če bi jih označili za sociopate?

Pa še nekaj. Sedaj, ko se malo bolj poglabljam v vse to… meni se zdi, da ima MOM ogromno ljudi. Ali pa sem samo jaz ta, ki jih toliko opazi, verjetno, ker vlečem nase take ljudi (to mi je znano iz domačega, primarnega okolja).

Pozdrav.

Tista ki ne ve, lepo pozdravljena.
Naše zgodbe so si tako zelo podobne, da si bolj podobne ne morejo biti.Tudi sama sem že razmišljala, ali je razlika med sociopatom in osebki z MOM, pa nisem našla odgovora, mogoče bi vedel na to odgovoriti kakšen strokovnjak.
Tudi jaz opažam koliko ljudi je z osebnostno motnjo, tudi moji otroci to opažajo, ko se o podobnih zadevah pogovarjajo z svojimi vrstniki.Najhuje je, ko najbolj trpijo otroci, no tudi partnerji, ampak otroci še najbolj, ker ne vem zakaj je tako v večini primerov posnemajo in občudujejo starša ki je motem in se ne zgledujejo po staršu ki to ni.
Dejstvo pa je, sama ugotavljam, da smo imeli več ali manj vsi nekoga z mom v naši osnovni družini, samo da temu nismo vedeli imena, danes pa vemo.
Lepo bodi.
Gemma

Kolikor je meni znano je sociopat – antisocialna osebnostna motnja ( in še nekaj drugih nazivov ima).
Mejna osebnostna motnja se pogosto prepleta tudi z drugimi motnjami ali boleznimi, zato je lahko MO tudi sociopat in pogosto imajo sociopatske osebnostne poteze. Poleg tega imajo sociopati in MOmovci nekatere skupne značilnosti kot na primer, da oni niso nikoli krivi, da krivdo vedno prelagajo na druge, da so preveč zaposleni sami s seboj, da bi bili zmožni upoštevati še kogarkoli drugega…itd.
GittaAna