V 24. tednu nosečnosti sem izgubila otroka. Bila je deklica, Tisa. Prvih šest tednov po izgubi sem nekako preživela. Mož in bližnji so me vseskozi podpirali. Čutila sem, da mi gre na bolje tako psihično kot fizično. Po šestih tednih sem se vrnila v službo in po enem tednu službe se je moje fizično počutje zelo poslabšalo. Imam vseskozi prisoten občutek vrtoglavice, občutek otopelosti, zagledanosti, sem brez energije, od znotraj se tresem, težko berem in sem na splošno slabotna. Marsikdo mi je že rekel, da so to logične posledice izgube, vendar vseeno razmišljam o vseh mogočih boleznih. Nikoli v mojem življenju se nisem tako počutila in ne poznam se take.
Zanima me, če so se komu dogajale podobne stvari.
Katka

Draga Katka Copatka

Ob res res težkih izgubah se človek vrača ” nazaj” zelo zelo dolgo, nekaj let.

Koliko časa traja to prihajanje nazaj in kdaj smo dosegli končno točko ve le vsak sam zase. Za nekatere je to 3tri mesece, za nekatere leto dni, za druge dve leti, nekje do pet let.

Občutki psihične in telesne nemoči so zelo povezani in tako kot nemoč pada skupaj tudi raste.

Bodi ljubezniva s seboj, okolici, ki te ima rada povej o svojih občutkih, če se le da svojih strahov in bolečine ne drži le zase.

Pošiljam ti en objem in ti želim, da bi imela veliko moči zase in svoje drage za vnaprej,

Ana

Ja, tudi jaz sem imela te težave. Dogajalo se je na primer, da sem se na poti s kolesom v službo morala ustaviti, ker se mi je vrtelo in sem se bala, da bom padla. Pa da nisem mogla hoditi po stopnicah, ker se mi je ob vsakem manjšem (!) fizičnem naporu vrtelo. Trajalo je več mesecev, potem se je pa še poslabšalo in sem bila že prisiljena do zdravnice. Dobila antidepresive in je bilo po kakšnih dveh tednih bolje. Ne vem pa, kako bo, ko bom nehala jemati tablete.
Tako da … je normalno, a če bo trajalo dlje časa, pojdi do zdravnika.
Moje sožalje.

Sama nisem imela takih tezav kot jih opisujes, ima (oz. je imel) pa zelo podobne (morda malo milejsa oblika) moj partner.

Na zacetku so bili to napadi tesnobe, ki se jim menda rece tudi anksiozne motnje. Morda imas kaksno obliko tega, ne vem.

Sicer pa pocutje zelo niha. Na zacetku takoj po izgubi si v soku, to je naravni odziv telesa, da ni prehudo. Si kot v neki skatlici, varen pred zunanjimi vplivi. Potem ko to popusti, pa se pricne spopadanje z okolico, zivljenjem, ki gre naprej, ceprav bi si morda zeleli, da se za hip ustavi.

Morda si moras dati samo cas…da mine zalost in bolecina. Morda je niti ne cutis tako neposredno in je nekje v tebi…nikar ne pretiravaj, delaj toliko kolikor zmores, bodi taksna kot se pocutis, ce bo pa prehudo, pa stopi do osebne zdravnice.

Sama ves, da taksna izguba ni lahka in da se to prav gotovo pozna tako na psihicnem, kot tudi na fizicnem pocutju.

Meni še sedaj,po dobrih dveh letih in pol,včasih oz. dobim takšne napade panike,da ne morem dihati. Ko se mi to zgodi,grem ponavadi tja,kjer sem sama in se zjokam in stulim,potem mi je lažje.
Pa imam eno sončico doma,ki je prišla dobro leto in pol po smrti sina (res prezgodaj v 26.T) toda sedaj je tamala v redu.
Toda zgleda vsa bolečina in tegobe zadnjih treh let,me sedaj tepejo in res je-trpiš vso življenje.

Draga Katka.

Zelo dobro razumem tvojo bolečino in počutje, saj sem tudi sama doživljala isto. Moja punčka je tudi umrla v 20. tednu nosečnosti in bolelo je, zelo je bolelo… A vedi, da tako je moralo biti in verjetno je našim angelčkom lepo in si ne želijo, da bi bile mamice žalostne.

Čeprav se ta trenutek nemogoče sliši, vendar verjemi, da bo s časoma bolje, boš videla… Pa vendar spomini ostanejo, vedno bodo ostali, samo človek ne pomisli z bolečino v prsih, temveč z nekim posebnim občutkom…

Pošiljam ti en velik objem in drži se…

prav sedaj sem v podobni situaciji kot ti, že tretjič, le da jaz svojega otročka še nisem čutila kot ti, pa se mi ves svet podira. čeprav me vsi prepričujejo da nisem nič kriva, da narava tako poskrbi, da je bolje tako kot da je otrok hud invalid, vse to vem, pa vseeno to ni tolažba, jaz bi samo rada odgovor na ZAKAJ? odgovor da nisem edina za mene ni nobena tolažba. edina tolažba je da že imam zdravo deklico, ki pa me skoraj vsak dan vpraša kdaj bo dobila bratca ali sestrico, jaz pa ji enostavno ne znam odgovorit. in vem da mož ravno tako trpi, čeprav ne pokaže, ker ve da potem bo meni še huje.

Zdravo!

Tudi jaz imam podobne težave..samo, da sem jaz naredila splav. Vem, da vam to verjetno ne bo všeč samo prosim, ne me obsojati, ker se že sama preveč. Bilo je v trinajstem tednu nosečnosti. Jaz sem sina želela obdržati, ampak moj fant nikakor ni bil za to. Stara sem 20 let in nimam finančnih sredstev s katerimi bi lahko shajala brez njega. S starši imam težave od malega tako da ni bilo drugega izhoda. sedaj so od tega minili štirje meseci, ampak jaz še vedno nisem jaz. Včasih se počutim nora. ŽAL MI JE NAJBOLJ NA SVETU.
Res pa je, da jok pomaga.

Draga Katka Copatka!

Tudi meni se je zgodilo, ampak čisto na koncu, ko bi se punčka morala že roditi. Danes je 4 tedne in en dan. Imam dneve, ko se počutim še kar vredu, potem pa pridejo tudi taki, ko bi lahko ves dan jokala. Občasno se tudi meni vrti, takrat grem počivat v posteljo. Veš, tako hude bolečine, kot je izguba otroka nihče ne prenese brez posledic, tudi če si še tako močna osebnost. S časom upam da bo malo bolje. Vem, da bo. Ko sem pred 15 leti izgubila brata, se mi je dogajalo enako.
Ko sem obkrožena z ljudmi sem vredu, ko pa ostanem sama, s svojimi mislimi, pa je hudo.
Takrat sem zmogla brez zdravil. Upam, da bom tudi tokrat.
Če se boš še dolgo počutila tako slabo, še posebej ker hodiš v službo, pa je bolje, da poiščeš zdravniško pomoč.

Pozdrav!

Silvya