Po 37 letih mi ni več do življenja
Spoštovani,
sem 36-letni moški, ki bo kmalu dopolnil 37 let in sem zaradi lastnih napak ostal samski brez ženke in družine. Do 35-leta sem to dobro prenašal, nakar se je nabrana elastika pretrgala in me pahnila v depresijo.
Na kratko bi opisal svoje posvetno življenje:
– zaradi družinske tragedije sem zgodnja leta preživljal sam
– v mladosti so me starši priganjali k odličnemu šolskemu uspehu, pritisk me je utrujal
– dobil sem štipendijo in zbral 33 priznanj (v glavnem naravoslovje)
– s tihim ustrahovanjem so me starši usmerili v karierno pot, katere nisem želel.
– fakulteto sem z zadnjimi mukami končal, zadnji dve leti mi je šlo na kozlanje
– nakar sem po diplomi ostal brez službe in leta 2009 (v času najhuše recesije) bil primoran iskati zaposlitev izven svoje stroke
– potem sem dobra 4 leta delal za minimalno plačo (sicer z raznimi bonusi) nakar so me zaradi finančnih težav podjetja odpustili
– naslednja 3 leta sem delal 9-11 ur dnevno da sem postavil lastno podjetje na noge.
– šele zadnji 2 leti imam normalen 8-urni delavnik in zagotovljeno prihodnost
Ljubezensko življenje je totalna katastrofa (začel sem pri 11. letu):
– 4 krajše zveze (0,5 do 1,5 let)
– zraven tega še 11 zmenkarij (od 1x zmenkov do več tedenskih spoznavanj)
– ter cca. 30 zavrnitev
– in še vedno poskušam …
Šele pri 34 letu sem se zagledal vase in spametoval svoje napake, ki so bile:
– prenizka prioriteta za ženske (šoli in karieri sem dajal prednost)
– previsoki kriteriji (katere sem z zadnjimi mukami uspel znižati)
– socialna anksioznost / pomanjkanje samozavesti
– rigidnost, brezkompromisnost
– asocialno delovno okolje (majhno podjetje, domača pisarna)
– pretirano planiranje (analizna paraliza)
Zadeve so pri 35. letu šle na bolje nakar je udarila korona. Sedaj gledam nazaj in se s polomljenim ljubezenskim življenjem ne morem sprijazniti. Dokler se nisem spremenil, me ni motilo, sedaj pa me uničuje od znotraj navzven. Popolnoma sem izgubil voljo do življenja in postal nekakšen zombi. Občasno me preganjajo misli o samomoru, vendar jih vedno pihnem na stran. Vem da tega ne bom storil, ker ni smiselno in nočem prizadeti svojcev.
Na zunaj izgledam dokaj v redu:
– zdrav (zadnjih 14 let nisem bil pri zdravniku)
– visok, atletski, lasje so na mestu, izgledam ~5 let mlajši
– premožen, s prihranki, investicijami, avtom, itd.
Ampak znotraj sem totala mentalna razvalina. Ves ta čas sem garal in se odrekal, da bi z osebo mojih sanj ustvarim stabilno okolje za družino. Žal sanjske ženske ne obstajajo oz. če že, jih nisem vreden ali ne vem osvojiti.
Ker po 37 letih enostavno ne zmorem več, bi vprašal kam naj se obrnem za terapevtsko pomoč, ter ali zame sploh obstaja možnost da si ustvarim družino in prebolim preteklost?
Iskren in prijeten pozdrav iz Pomurja.
Pozdravljeni!
Naj se vam prvo opravičim za pozen odgovor. Upam, da bo moje sporočilo še prišlo do vas!
Prebrodili ste že veliko težkih življenjskih izzivov in verjamem, da je bilo naporno. Kolikor vas slišim se krivite za stanje v katerem ste, kar pa vas morda tudi vleče v depresivno čutenje.
Normalno je, da so ti časi – zaradi korona ukrepov, izjemno zahtevni za vsakogar. Tiste stvari, ki smo jih pred korono še nekako zmogli prenašati, zdaj postajajo večji izziv in breme.
Izstopila mi je vaša ideja o sanjskih ženskah. Kolikor vas slišim ste v dvomih ali obstajajo ali ne. Morda iščete popolno osebo, ki seveda ne obstaja, saj smo vsi ljudje nepopolni. Takšni pač smo. Visoka pričakovanja pa ponavadi peljejo do velikih razočaranj. Morda je kaj tega tudi pri vam in vam to onemogoča najti dovolj dobro partnerko?
Sprašujete za pomoč – glede na opisano vam svetujem, da si poiščete poglobljeno obliko psihoterapije, ki bi potekala eno uro vsaj enkrat tedensko (priporočljivo je vsaj dvakrat tedensko). Dobrobit psihoterapije je predvsem možnost spoznavanje sebe v globljih delih in pomoč pri predelavi, ki nam, brez pomoči psihoterapevta, ponavadi ne more uspeti samem. Predvsem zato, ker imamo svoje slepe pege, ki jih ne vidimo ali občutimo.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Spoštovani g. Štrukelj,
hvala za odgovor. Dodal bi, da sem primerno osebo srečal večkrat v življenju. Na žalost sem to vedno ugotovil prepozno oz. ko ta oseba ni bila več na voljo. Frazi: pretirano razmišljanje in prepočasno odločanje mi vedno znova padeta na pamet.
Sedaj lahko svoje odločitve le obžalujem, poti nazaj ni več. Težava je v tem, da se s tem ne morem sprijazniti. Ne morem se koncentrirati ob službi, ne morem se sprostiti doma, niti uživati na dopustu.
Vem, da ne smete delati reklam, vendar bi vas prosil, da priporočite sposobnega prihoterapevta v pomurju oz. če imate seznam licenciranih psihoterapevtov v naši regiji.
Lep pozdrav.
Pozdravljeni,
lahko vam pošljem kakšen kontakt v Mariboru. Če vam to ustreza, mi prosim pošljite email na [email protected].
Lep pozdrav,
Miha Štrukelj
Iskren, veliko pekla vam je prihranjeno v svojem življenju. Osebo s katero bi bili popolnoma kompatibilni za življenje v dvoje je izredno težko najti. V globini duše ste perfekcionist kar je po eni strani odlično, po drugi strani pa ovira. Iz lastnih izkušenj vam povem, da tiste ženske, ki so izredno lepe znajo biti tudi izredno občutljive in tam je treba izredno paziti na vsako besedo, ki jo izrečete.
V tujini sem že bil (Ukrajina, Rusija). Dejstvo je, da sem s 37 leti za načrtovanje družine enostavno prestar in večina žensk ima (upravičeno) pomisleke ali boljše opcije.
Ostanejo mi kvečjemu kandidatke iz revnih (tretjih) držav, ki rabijo sponzorje. Vprašanje je tudi, kako so take zveze stabilne.
Težko se je sprijazniti s preteklostjo, ampak nimam druge izbire.
Ostaja mi le še karierna pot, ki pa me z leti čedalje manj zanima.
Tudi druženje s kolegi je čedalje težje. Vsi imajo družine in se s samskimi nočejo primerjati.
Enostavno ne vem kako naprej.
Iskren, pozdravljeni!
Sva se slišala aprila. Ste morda potem poizkusili s psihoterapijo?
Že govorjenje o naših težavah nam nudi olajšanje, hkrati pa se pojavijo tudi možne rešitve. Se drugače s kom pogovarjate o vseh teh stvareh?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Spoštovani g. Štrukelj,
zadnjih nekaj mesecev obiskujem terapevta in če sem odkrit se situacija ni bistveno izboljšala.
S terapevtom sem sicer zelo zadovoljen, vendar le-ta ne more spremeniti realnosti oz. preteklosti, lahko me le vodi naprej.
Težko je… dokler sem imel upanje da najdem sorodno dušo, me niso motili 10-urni delavniki, niti 1000+ km službene poti. Upanje daje človeku moč, vztrajnost, odločnost, tega sedaj ni več.
Kar me najbolj moti, so razne pripombe kako “mi nič ne manjka” in “kako sem še mlad” ter da s samskim življenjem ni nič narobe. Razumem, da imate terapevti veliko dela s skrhanimi družinskimi odnosi, vendar osebno bi sedaj raje bil ločen, živel v polomljenem gospodinjstvu, kot pa da sem samski.
Videl bom, kaj se da postoriti in sporočim kako bo šlo.
Pozdravljeni!
Si predstavljam, da vam takšne pripombe terapevta ne dajejo občutek, da vas razume? Vsaj jaz se ob tem ne bi počutil razumljenega. Pomembno je, da terapevtu poveste kar vam hodi po mislih, tudi to, da vas nekaj zmoti na njemu. Mu lahko to poveste?
Obiskovanje terapevta samo po sebi ne bo spremenilo vašega življenja. Gre za vašo osebno popopotovanje in na žalost gre pri tem za počasne premike, ki bodo tudi bolj odvisni od vas kot od kogarkoli drugega. Za osebnostne spremembe potrebujemo ponavadi več let. Visoka pričakovanja povzročijo tudi razočaranja.
Oglasite se še kaj.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Spoštovani g. Štrukelj,
hvala za poslano. Oglašam se po nekaj mesecih in sporočam, da je stanje za odtenek (a ne veliko) boljše, predvsem pa stabilno.
Sprejel sem svojo preteklost (vsaj večinoma), ne morem več spremeniti zadev za nazaj, sedaj poskušam rešiti kar se rešiti da. Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe.
Drugače v kratkem zapuščam Slovenijo in se selim v tujino, kjer je znanje bolj cenjeno. Boriti se proti lokalnemu sistemu ni smiselno. Na volitvah ne glasujem več, sedaj glasujem z denarnico (kaj bom kupil) in z nogami (kam se bom odselil).
Še vedno hodim na zmenke (predvsem s tujkami), vendar je publika vsako leto hujša. Pri zvezah čas deluje kot sito: dlje čakaš, slabše postaja. Pridni so od mladega v zvezah, težavni se vračajo na tržišče.
Hkrati razumem zakaj se marsikateri pri tej starosti ločijo. Čustva slabijo, razum ostaja. Življenje posatne stresno in želimo si več miru. Zaželite mi srečo, se še oglasim kaj.
P.S.: za tiste ki ste že starši: ne obremenjujte otrok z lastnimi pričakovanji. Kar sami niste dosegli je vaša žalost, in ne breme naslednje generacije. Vzgaja se z motivacijo in vzpodbujanjem. Ustrahovanje, pritiskanje, sramovanje in šikaniranje sodi nekam drugam. V svoje otroke ste vložili veliko truda, za to vam dolgujejo spoštovanje, ne dolgujejo pa vam svojega življenja. Hvala vam.
Pozdravljeni!
Sem vesel za vas, da ste bolje. Popotovanje po sebi prinese lepe pa tudi težke trenutke.
Kar pogumno naprej.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj