Dragi forumovci,

že kakega pol leta vas berem, zdaj je pa tudi meni “zaštekalo”. Sama ne morem verjet, da se mi tole dogaja pri dvainštiridesetih, pa bi rada slišala kako mnenje.

Torej: pred dvema mesecema sem bila na predstavi v nekem ljubljanskem teatru. In ko sem par minut gledala na odru enega od nastopajočih, me je kar naenkrat zadelo: to je moški, ki ga iščem že vse življenje! Do konca predstave sem videla samo še njega, pol noči nisem spala, ko sem razmišljala, kako bi ga spoznala, vzpostavila stik z njim…Naslednji dan sem obrnila na glavo cel internet, da bi našla kak podatek o njem, pa brez uspeha. Potem sem začela sanjati in sanjariti, kako se bova naključno spoznala in kako se bo njemu ob srečanju z mano zgodilo isto, kot se je zgodilo meni, ko sem ga prvič videla…V telefonskem imeniku sem našla številko njegovega mobitela (če je sploh njegova, ne kakega njegovega soimenjaka…) in mu preko računalnika (z mobitela si vseeno nisem upala) poslala SMS s čestitkami za predstavo. Potem sem šla takoj na lov za vstopnico za naslednjo njegovo predstavo, tokrat sem pikirala na 1.vrsto, da sem si ga še bolje ogledala. In sem zdaj še bolj “out”. Pa poslala sem mu še en SMS. Prepričujem se, da je to vse skupaj neznansko trapasto, primerno za kako najstnico, pa mi ne gre in ne gre iz glave. Zaspim z mislijo nanj in zjutraj je on moja prva misel. Pa še sto in stokrat čez dan. In še kar naprej se mi sanja o njem in o nama…Vem, da sva dva svetova, ki se dotakneta drug drugega na kakšni predstavi. In nič drugega. Pa mi vendar ne da miru misel, da bi ga nujno morala spoznati. Morda je res on TISTI!? Morda pa bo vendarle usoda poskbela, da se srečava…?
A ima kdo kako idejo, kje je kaka “delete” tipka za takele nore misli? Ali sem morda zrela že za kakšno strokovno obravnavo?
Naj še dodam, da živim deset let skupaj s partnerjem in me je malo strah, da zveza počasi umira. Vse skupaj je v glavnem samo še navada, pa morda tudi moj strah, ostati sama.

Lep zimski dam vsem!

Ja, lepo si povedala, v katerem grmu tici zajec….Imas nek prostor v srcku izpraznjen na racun svojega doma…In nastopi zelja po zapolnitvi te praznine… In zacnes sanjati, kako bi bilo, ce bi bilo……
Sanje so dovoljene, sanje so lepe in se zastonj po vrhu…
A kaj, ko bi bilo najbolj posteno in koristno, ce najprej razcistis z izvirnim problemom! Ne bezi od tega stran. Pogumno se sooci s tem. V tem trenutku niso sanje problem, to je le navidezno…..
LP

Meni se to tudi dogaja….vcasih ;-))))
Ampak se zavedam, da so to samo utlesenja mojih fantazij in tako trenutno ‘zaljubljenost’ v Keanuja Reeva ali Boruta Veselkota (oba sta izbrana SAMO kot primer ;)) lepo z uzitkom izzivim – kar pomeni, da si zloudam iz interneta nekej slikic, si zamislim nekaj fantazij (kako Hughu Grantu na severni obvoznici poci guma, jaz mu pa pomagam in on mene povabi na vecerjo ;-)))) …in…mirna bosna.

Nic ni narobe, dokler ne zacnes dejansko posiljati SMSjev in vdirati tipu v zivljenje….hej, to ne gre. To pomeni, da hoces svoje fantazije prestaviti v resnicno zivljenje, kar je pa cisto nemogoce. Enostavno ne gre. Pac pa je popolnoma normalno, da si pusto vsakdanjost malo pozivis s fantazijami. Te (ce hoces da delulejo) morajo biti intenzivne (z vsen vzdihovanjem vred), vendar je nujno, da ostanejo v svojih okvirih. Fantazije, samo to.

Delete gumbek? Zamisli si najbolj nezanimivega tipa, ki mu blazno smrdi iz ust, ima mocan prhljaj in dioptrijo -15, ki pa je preprican, da sta si usojena in te vsak dan s puseljcem hodi cakat pred sluzbo. Bi mu padla v objem?

Malatesta, po moje bo to minilo, samo da malo izživiš fantazijo. Ta čas se pa ne ubrukaj preveč.

Malatesta, ne maltratirja tvojega “princa” po telefonu, si bo mislil, da si psiho, ne pa najstnica. Zakaj si ne gres predstave ogledat se enkrat, in mu na koncu za oder posljes vrtnice. Se grem stavt, da bi pred soigralci postal cist rdec in tvoja namera bi uzgala.

Drugac pa meni nekaj drugega ne da spati. Kako lahko po enem pogledu nanj ves, da je to ta fant – princ na belem konju? A se ti ne zdi to malo *prevec* platonsko? Kakor jaz vem, taka platonska poznanstva ne zdrzijo kake ostrejse ceri.

Premisli kaj vse imas na kocki, ce je vredno … ce ocenis da je, pa se zazeni in ne skopari z velicino sopka.

To je tvoje življenje in nikoli ne boš nič vedela in nič doživela, če ne boš nič naredila. Čustva naklonjenosti niso nič grdega – nasprotno. Zato se mu lahko, če hočeš svoje življenje »doživeti«, enkrat pač nevsiljivo približaš. Kako premisli sama. To pa ne pomeni, da ga imaš pravico nadlegovati, razen če sam ne izrazi želje, da ostaneta v stiku. Kaj sploh lahko izgubiš? Razen vedenja, ki ti bo prineslo bodisi mirno vest, da on le ni bil tisti zate, bodisi veselo spremembo. Svet se ne bo podr samo zato, ker boš nekoga vprašala, če se lahko spoznata. Življenje je igra in če se jo bojimo igrati, potem nikoli ne bomo živeli polno. Bodi previdna, a pogumna!

Pa mi svetujte kaj naj jaz neredim. Sem v podobnem zosu (tega sem se zdaj zavedla). Problem pa je, da sem poročena 9 let in imam dva otroka. Z možem, ki dela cele dneve in živi v glavnem za službo, teletekst in računalnik, sem izgubila stike (čeprav pravi, da midva pa že nimava težav)! In sedaj sem začela hčerko voziti na plavalni tečaj. In tu nastane problem. Trener je prijazen, simpatičen,… in meni se to zgodi. Bolj ko si govorim, da sem poročena, bolj mi ne gre iz glave. Sploh ne vem več, kaj naj naredim. To se mi do sedaj še ni zgodilo, pa je gotovo bil kakšen simpatičen v družbi. Problem je, da sama skrbim za otroke in nimam nikogar za pogovarjati. Pol se pa nam ženskam zblede. Sem kot najstnica, stara sem pa 33 let. Kaj bi vi naredili v tem primeru Naj vse skupaj pozabim ali ??? Pomoč

zakasnela najstnica

Ti potrebuješ samo prijatelja/ico. Kaj več pa ob dveh otrokih in zakonu tako nimaš za razmišljati. Razen če se nekoč odločiš, da se tako več ne greš…

pusti času čas , izkoristi vse, kar ti življenje ponuja.

Verjetno je to res, saj kaj drugega kot moža in otrok v mojem življenju ni. Strah me je, kaj bo, ko bodo otroci odrastli. Ali bom ostala sama ali bo moj kaj več imel časa tudi za naju? Pustimo času čas! Nisem pa take sorte, da bi prevarala mojega moža za prvim vogalom!
Zaradi moža in tudi otrok sem pustila službo in se zaposlila pri njemu, da se bom lahko bolj posvetila družini. Svoje otroke vseeno ljubim iz srca in jima nočem napraviti krivice.
Verjetno, skoraj zagotovo ne bom razdirala zakona, SICER SI PA PRAVIM, DA SANJE NISO PREPOVEDANE.
Lep pozdrav vsem skupaj