pisno sožalje
Tu je nekaj misli, ki jih lahko napišeš v sožalje, zraven pa dodaš še npr. sočustvujemo z vami ali iskreno sožalje.
Smrt se izlila je v bleda obličja,
pogled je zaplaval v neznani pokoj,
ni več trpljenja, ne bolečine,
življenje je trudno končalo svoj boj.
(S. Gregorčič)
In grem od tod z vetrom na pot,
ki me podi povsod,
sem in tja, kot jesenski list.
(P. Verlaine)
Kjerkoli si,
povsod sem jaz s teboj,
povsod je s tabo moj pozdrav,
in kjer sem jaz,
si tudi ti z menoj.
(K. Destovnik – Kajuh)
Včasih drobno zrno pade
na srebrikasto gladino
in valove mehke zgane
in se potopi v globino.
(J. Menart)
Nič ni večnega.
Nič.
Nič.
Sonce je razbleščalo svoj sijaj,
odšlo je čez grič.
Zvezda je bila.
Ni je nazaj.
(S. Kosovel)
Med žitnim klasjem
sem pustil stopinje.
Sem vonjal veter in
videl makov nasmeh.
Je dozorelo žito,
je odcvetel mak,
ni več mojih stopinj.
(Sonja Votolen)
Danes mi ni za
pesmi in rože.
Želim le še košček sonca
in zadnji oblak.
(Sonja Votolen)
Šla bom dalje po poti,
ki ne pelje nikamor.
Moram iti.
(Neža Maurer)
Kar živi, umre.
da se iz časnosti prelije v večnost.
(William Shakespeare)
Gospod jemlje in daje življenje,
vodi v podzemlje in dviguje iz njega.
(1 SAM 2,6)
Contra vim mortis non herbala crescit in hostis.
(Proti moči smrti ni travice na vrti.)
(latinski pregovor)
Nikoli več ne stopi v ta zaliv,
zaman vzdrhteva jadro in jo čaka …
(Cene Vipotnik)
Svet je razpadel v prazen nič.
Ubite so sanje
in misli in čuti.
(T. Kuntner)
Nekje je skrita sled,
nekje se dviga sonce visoko,
nekje so ljudje, ki jih imam rad.
(M. Romih)
Bitje srca ne doni več v temnem predoru telesa,
le duša, duša išče naprej zimzelene luči,
zimzelene luči so božje in kažejo v nebesa.
Milena Merlak Detela
S teboj sem na svetu
izdelal merila
za neizrekljivo …
Le tvoje ljubezni
ne znam izmeriti,
le tvoje ljubezni,
od katere živimo,
ki smo ostali –
in ki še moramo
prehoditi
vse svoje ceste,
vse svoje steze,
vse svoje poti.
(Tone Kuntner)
Naj vekomaj ostane, kar je bilo,
kar je svetilo en trenutek sam.
(I. Cankar)
Življenja valove tam zunaj hrumi,
tu vlada pa mir in tihota,
tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi,
tu notri je sveta samota.
(S. Gregorčič)
Nič ni tako dragoceno kot tisti del tebe,
ki je v drugih, in tisti del drugih, ki je v tebi.
Tam zgoraj, visoko gori,
je vse eno.
(Pierre Teilhard de Chardin)
Zagledam zarjo na jutranji strani –
pomislim nate.
Začutim mehki veter na obrazu –
pomislim nate.
Zagledam luč, sijočo skoz oblake –
pomislim nate.
Zagledam ptice, ki lete v daljavo –
srce zajoče.
(Peter Levec)
Samotne poti,
misli skrite,
ki vežejo jih
hrepenenja niti.
(Marija Šedivy)
Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
In ker bil je pogled moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, SMRT,
da si najskrivnostnejša LJUBEZEN.
(Alojz Gradnik)
Za zdaj nam ostanejo vera,
upanje, ljubezen, to troje.
In največja od teh je ljubezen.
(1 Kor 13,13)
Glejte, že sonce zahaja,
skoro za goro bo šlo …
(A. M. Slomšek)
Gorje, brez tebe bo še tisoč let
cvetela roža in mladil se svet,
a kdor naskrivoma
ti je srce poznal –
obiskal bo gomilo, kjer boš večno spal.
(Perzijski napis)
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nemiren čakal več pomladi.
Kdaj breskve vzcvetijo in trta nasadi?
(A. Gradnik)
Le dobrota in milina me
bosta spremljali vse dni
mojega življenja, prebivala
bom v hiši Gospodovi vse
dni življenja.
(Ps. 23)
So pri meni tvoji listi,
zadnje tvoje so besede;
listi so še beli, čisti,
le besede so že blede.
(A. Gradnik)
“Srcu je vendarle nekoliko tesno na pragu velike – velike večnosti.”
(s. Klara Fietz)