Sem mama. Mama najstnici. Pri dvanajstih je postala žrtev med vrstniškega nasilja med otroci. Punce so bile tiste, ki so jo zasmehovale. Punce so bile tiste, ki so ji narekovale trend oblačenja. Jo zasmehovale.  Moja hči je odličnjakinja. Trenirala je nek šport, ki potrebuje trdno voljo, vzdržljivost, vztrajnost, natančnost, odrekanja. Vsak dan trening.  Nekega dne se je zlomila. Pri štirinajstih. Čeprav sem učitelje opozarjala na njeno stisko, so me učitelji označili kot prenapeto mamo.  Danes mi je žal, da nisem vztrajala.

Zlomila se je in padla v hudo depresivno stanje. Tri leta se bojujemo s tesnobo, hujšo obliko anksioznosti, depresije. Poskusi samomora in samopoškodbo. Ne trenira več, v šolo sicer hodi, če le ni v bolnici. Ocene so še vedno lepe, čeprav nam je to vseeno. Pomembno nam je, da je zdrava, da je živa. A zdrava ni, to nekega dne bo, je pa živa.

Tiste deklice ni več. Ostala je senca. Več je na psihiatriji kakor doma. Veliko manjka v šoli . Uči se od doma. Sedaj bi morala tekati morda za fanti. Morda bi morala ji kdaj reči ne smeš ven, ampak tega pri nas ni. Veseli smo, če poje kak obrok. Vsaj to nam je uspelo. Premagati anoreksijo, čeprav smo se za las izognili tudi bulimiji. Srečna bi bila, če bi šla ven. Da bi bila najstnica in doživela kar mora. A je senca. Senca sebe.

Ima neke prijazne prijateljice . K sreči smo se lahko umaknili z vstopom v srednjo šolo toksičnemu okolju od prej. Na njeno srečo je bila vmes korona, da je lažje premagovala ves stres.

A ostale so sledi. Sledi zlorabe… Ne vem, če bo še kdaj tisti živahni sonček . Tisti otrok z žarom v očeh, z željo po znanju in življenju.

In spet je umrla neka deklica… Otrok. Zaradi podobnih stvari. Naša hči odrašča v ljubeči, složni družini. A takih deklic je veliko. In dečkov. In veliko je takih, ki so je na drugi strani. Ki zmerjajo, ki žalijo, in takim otrokom, kakršen je moj, jemljejo prostor.… Imajo moč. 

Morda so nekateri otroci res nežni, občutljivejši, a to ne pomeni, da lahko nekdo tepta njihov vsakdan.

Pri nas doma smo resnično veseli, če preživimo dan.

Koliko otrok bo še moralo umreti, da bo družba spregledala in nekako kaznovala tiste otroke, ki  na tako krut način zmerjajo druge otroke, da ga pripeljejo na rob obupa, da sodijo sebi. Preveč je tega.

Vsem staršem pa polagam, verjemite svojemu otroku, poslušajte ga in ne tolažite ga sej bo bolje. Naučite ga samoobrambe, naučite ga, da je vredno živeti. Naučite ga, da se ceni. Ne bo se uredilo samo od sebe. Sprva smo tako mislili tudi mi. Sprva nismo resno jemali vsega, dokler ni prišlo do pravega živčnega zloma….

 Mi delamo na tem in nam počasi uspeva. In upam, da nekega dne bomo zadnjič na psihiatriji, brez antidepresivov, brez antipsihotikov, brez pomirjeval. 

Pozdravljeni!

Vas slišim, da imate težko situacijo. Vaša hčerka je v veliki stiski in nekateri sovrstniki se znašajo in znajo biti tudi kruti. Sem pomislil, da prehranjevalne motnje, tesnoba, depresija, poskusi samomora itd. so lahko odraz globlje psihične problematike, ki ni odvisna samo od sovrstniškega vedenja. Velik pomen je v odnosu staršev do otrok, še posebej v otrokovem najzgodnejšem obdobju do treh let. Naprimer, tudi njena odličnost tako v šoli, kot vztrajnost, natančnost na drugih področjih je lahko drugi pol nefunkcionalnosti – depresije, anoreksije, tesnobe, samopoškodovanja itd.

Vam in očetu priporočam obisk psihoterapevta oz. psihoterepevtke, da pomaga ozavestiti neozaveščene vsebine, ki nedvomno vplivajo na vašo hčerko. Navsezadnje, za izgubiti nimate ničesar.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Dragi starši hvala Vam, da ste ob svojem otroku ko gre skozi najhujše. Sama tega nisem imela in še vedno pri 26 letih čutim posledice. Nimam družbe, niti fanta ker se preprosto ne morem vključiti v družbo ker me je sram, ker me je strah zasmehovanja, ker preprosto ne morem. Sama nisem imela nobene podpore ko sem prestajala zasmehovanje, samo odmaknila sem se v svoj svet tišine in tlačenja bolečine v samo sebe. Ocene so padale, ni bilo več interesa za hobije ki sem jih zelo rada počela. Zaprla sem se vase.
seveda sem hodila psihiatru kateri pa tako samo predlaga antidepresive, obiskovala sem psihologinjo ampak 2 leti pa ni bilo učinka.
Ne da se mi spoznavat novih ljudi.
Zraven vsega tega pa živim še s starši, s katerimi nisem ravno v najboljših odnosih (z očetom) in je moje vsakdanje razmišljanje samo to kdaj bom lahko zapustila in razprla krila ter zaživela.

Pozdravljeni.

Najprej se bom dotaknila vas g. Štrukelj. Res neverjetno kako ste takoj prisli na misel, da je verjetno srž vsega v primarni druzini, verjetno odnos starsev do otrok… ali pa partnerski odnos starsev, ce ne to, sta pa kaj iz svojih primarnih druzin prinesla, a ne. Res neverjetno, kako tezko je bobu reci bob in lahko iskati vzoke tam, kjer jih ni. Seveda najprej obtoziti starse, ker so edini, ki se bodo res zasekirali, ce niso oni kaj narobe naredili, sploh tisti, ki se res trudijo biti najboljsi mozni starsi, kot so lahko.  Pozabili ste se navesti: ” Razmislite, kako ste vi pripomogli k tej situaciji, kaksen in koliksen je vas prispevek”. Da bi pa problematicne kaznovali in spravili v red, to je pa ze delo, ki se ga pa malokdo loti, so res izjeme. Res me popade sveta jeza in se komaj zadrzim besed, na katere bi bil ponosen vsak furman.

Tudi moja deklica je bila delezna medvrstniskega nasilja. Razlog. Deklica, ki je obravnavana pri strokovnjakih zdravstvene stroke ( jaz bom rekla rojen in dodatno priucen mali psiho), si je zelela za prijateljico deklico, s katero sta se z mojo deklico zelo dobro ujele. Z vsemi spletkami, lazmi, podtikanji, krajami, fizicnemu napadu…. ji je uspelo proti moji deklici nagovoriti/prisiliti vse deklice v razredu. Učiteljice pa so si zatiskale oci, ker se nobeni ni zares dalo s tem ukvarjati, za dobrobit sole je bili potrebno vse pomesti pod preprogo. Ko sem dojela, kaksno razseznost ima ze to nasilje in kako grozoto pocne moji hceri, sem zacela ukrepati, opozarjati. Razrednicarka ni zelela obravnave, ne sestanka z menoj, ne roditeljskega s starsi, niti ni na mojo prosnjo obvestila ravnatelja, niti pedagoginje, ceprav je rekla, da je. Vglavnem edina sreca, da ko sem videla kam pes taco moli, sem komunicirala preko elektronske poste, tako da sem imela dokaze. Ce skrajsam, inspekcija, policija, in seveda, ker se ni dalo mamice/starsa utisati, se zoper mene obtozbe zlorabe hcere in obtozbe nepomoci oceta in manipuliranje z otroci/sosolci ter nagovarjanjem k laži. In ja, jaz sem sla prva na CSD, po pimoc, ki je nisem dobila, zato so mi ti nauceni pristopi g. Štruklja zelo znani.

Otroci so se ustrasili posledic svojih dejanj, nekateri starsi so tudi ocitno prepoznali resnost situacije, le ta deklica se naprej izvaja nasilje, le zrtve so druge.

Razrednicarka je pa druga zgodba. Mojo hci pritajeno maltretira, tudi pri ocenah se pozna, kar pa mi je malo mar. Zal sem bila hcero prisiljena nauciti nespostovanja doticne razrednicarke, odgovarjanje- postavljanje zase, skratka dobesedno povedati, da je zleht, neprofesionalna in neumna.

Hcera se je pri tej uciteljici naucila, da ji tisti, ki bi morali prvi prepoznati nasilje in ji pomagati, za dobrobit sole, svoj ugled in zascito priviligiranih, ne ukrepajo, lazejo, napadejo, maltretirajo…izrabljajo svojo moc in polozaj. Predvsem pa je spoznala, da ji bova starsa ne glede na vse vedno pomagala, stala ob strani. Skratka naredila cisto, cisto vse, da jo bova zascitila.

Ko sem prebrala clanek, kaj se je zgodilo (ze drugi otrok si je vzel zivljenje zaradi maltretiranja vrstnikov), mi je postalo fizicno slabo, kajti ta otrok, ta deklica bi lahko bila moj otrok, ce ne bi ukrepala in se borila.

Tako da starsi: Nasa/nas pa ni tak/taka. Ni bil/bila zraven. JA JE TAK IN JE PRIPOMOGEL K TEMU!

Ne zatiskajte si oci, sprejmite odgovornost svojih otrok, ker je to vasa odgovornost in ukrepajte. S tem, da onemogocite, da vas otrok maltretira druge, in s tem, da zascitite svojega maltretiranega otroka. Ne glede na vse,  vendar se zavedajte, da je to grozljiv boj.

Srecno, vam in vasi deklici.

Za vsako težavo priporočate psihoterapevta. OMG. Vsemogočni psihoterapevti imajo odgovor na vsa vprašanja. Res ne vem, zakaj imate skoraj vsi največ težav sami s seboj.

Pozdravljeni,

Anonimno 7526 vas slišim, da imate za seboj zahtevno izkušnjo in razumem zakaj ste jezni name. Življenje je mnogoplastno in na nas vpliva iz večih koncev – starši, sorojenci, širša družina, vrstniki, učitelji, vzgojitelji itd. Pomembno je, da smo pozorni na vse in ne zanikamo nobenega dela. Kot psihoanalitik se veliko ukvarjam z nezavednim, ki iz ozadja izjemno vpliva na naša doživljanja in dejanja. Ko mislimo, da je na naše počutje izključno vplivala ena zavestna situacija je to lahko zelo varljivo. Ponavadi poglobljen vpogled vase prinese na površje druge, zgodnejše situacije, ki so potlačene in nepredelane. Naprimer, ob partnerju imamo občutek, da nas nima dovolj rad in je v našem zavestnem razmišljanju težava v partnerju in ga želimo spremeniti ali najti bolj ustreznega. To je res možno, lahko pa gre za naš bazični občutek pomanjkanja, ko v zgodnjem otroštvu nismo prejeli dovolj ljubezni in nežnosti. V takšnem primeru za nas ne bo dovolj pozoren noben partner in bomo lahko zapravili življenje v iskanju dovolj dobrega partnerja, ampak tiste vrzeli starševske ljubezni ne bomo nikoli zapolnili.

Tudi iz tega vidika skušam ljudi usmeriti, da se poglobijo v svoj notranji svet, ki je poln neozaveščenih vsebin, pozabljenih spominov in potlačenih čustev. Seveda je imel vsak od nas drugačne pogoje, nekateri boljše, nekateri slabše in seveda, tudi rodili smo se z različno energetsko opremljenostjo. Tudi zato so nekateri otroci bolj, drugi manj občutljivi na zahtevni zunanji svet. V obdobju, ko otrokom postajajo bolj pomembni sovrstniki in manj starši in se želijo v družbi uveljavljati, so lahko izkušnje z drugimi tudi zelo boleče. Zavrnitev sovrstnikov je lahko zelo velika in boleča rana, se pa takšne situacije lahko prepletajo tudi z neozaveščenimi zgodnjimi izkušnjami. Takrat je zelo pomembna empatična in čustvena podpora staršev. V primeru, da smo kot starši situaciji težko kos, je priporočljivo, da poiščemo sebi in/ali otroku strokovno psihoterapevtsko pomoč. Seveda je poglobljena psihoterapija za nekatere, ki globoko trpijo nujno potrebna, da se pojavijo vsaj delčki izboljšanja, medtem, ko je za druge zgolj nenujna poglobitev v svojo dušo in izboljšanje kvalitete življenja.

Viktorija469: Žal nisem vsemogočen in nimam odgovorov na vsa vprašanja ter imam tudi sam težave, tako kot vsak od nas. Zgoraj sem opisal kakšno je moje mnenje glede nezavednega in psihoterapije. Naj še dodam, da so naše težave v veliki meri nastale v prvem in najzgodnejšem odnosu – z mamo in očetom (oz. skrbniki). Ravno zato, ker se nam je zataknilo v odnosu, lahko razrešimo naše (morebitne) težave samo v odnosu. Strokovnjak, ustrezno usposobljen psihoterapevt ima več znanja in kapacitet, da nas lahko vodi skozi odnos, predelavo in razumevanje naše situacije do izboljšanja. Res pa je, da je po mojih izkušnjah, večkrat kot ne, psihoterapija zadnja izbira pri iskanju pomoči. Razlog je, da se naše ustaljeno ravnanje, razmišljanje upira kakršnikoli psihični spremembi, tudi če močno trpimo. Navsezadnje nam je to znano in domače, predvidljivo, hkrati pa smo v nezavedno potisnili vsebine, ki so bile za nas v tistem obdobju preveč ogrožujoče in jim nismo bili dorasli.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Zdravo imam podobne težave ali se lahko povežema ?  Lp