Pismo ki je bilo namenjeno njemu…..a enostavno ni vreden tega, da mu ga dam ….pa tudi razumel ga ne bi…..

Vem, da ti bo mami tole dala v najhitrejšem času. Odločila sem se napisati besede, ki so v meni in bi si jih želela deliti s tabo. Ne vplivati na tebe s tem, temveč ti samo podariti moje razmišljanje, ker to mora ven….in komu drugemu bom to povedala, če ne tebi…..
A takrat bom jaz že daleč proč, ko boš tole dobil. In ne samo daleč po kilometrih, temveč daleč od tebe…z mislimi. Z upanjem, da bom dovolj močna za naprej.
Na moji obali. Na plaži, kjer si napolnim baterije in sem tako sposobna narediti marsikaj. Ja, zmanjkovalo mi je volje, moči, …..komaj sem čakala, da pride dan, ko lahko oddidem. Potrebujem morje, a še bolj verjetno tebe. Uf, kar predstavljam si, kako stopaš k meni…kako veš, kje me najdeš…..kako veš, da si ti moj svet. Vse je odvisno od tega, kako se boš ti sam odločil. Itak v sebi vem, da verjetno ne za skupno zivljenje z mano. Ceprav…..ah, kaj bi govorila. Samo se tezje mi bo.
Včeraj sem jokala. Jokala sem tudi danes. Ko sem bila le še korak do nebes, sem se zavedla, da so to le solze, ki polzijo. In prelile so se čez skrajni rob, mejo, ki ločuje najina dva svetova. Živiva različni življenji, preveč vsak v svoji skrajnosti. A kako sem si želela, da bi ostala skupaj. Hotela sem majhne stvari v primerjavi s čustvom, ki me je popolnoma prepojilo. Da bi se najine oči srečale in se zlile v ocean upanja, razumevanja. Vsaj še enkrat sem želela čutiti tvoje roke na sebi, v laseh, povsod…….objeti te in nasloniti glavo na tvojo ramo. Doživeti najlepši poljub, nežen, topel,simpatičen…predvsem pa tvoj.
Ampak tvoja realnost spreminja vse tako, kot v resnici je. Kruto. Nočeš znova začeti nečesa, kar bi bolelo. Naju oba ali samo enega. Zlomil si mi srce, čeprav sem te rotila, da me pusti sanjati. Ni ti bilo vseeno zame….veš, da me boli. Tako hudo boli. Zakaj me nisi sprejel take kot sem? Ne bi mi smel dajati upanja, nikoli. Potem mogoče ne bi padala, kot padam sedaj. In v mojem srcu bi bil prostor za kak drug nesrečen slučaj. Konec je. Ampak še vedno zadrhtim, če se mi približaš in se kot vedno nasmehneš. Obžalovanje? Sploh ne, samo razmišljanje o nikoli obstoječem – o nama. Začetek novega trpljenja ali zgodba o tem, kako se iščem……sama.
Pridejo dnevi, ko mislim le nate. Takrat se včasih vprašam, kako je mogoče, da si še vedno tako globoko v meni, kljub temu razdirajočemu času, ki je prišel med naju. Tako zelo mi je žal. Da ne boš nikoli izvedel, koliko mi pomeniš. Še bolj pa mi je žal, da sem se tega sama zavedla prepozno. Vse kar je ostalo v meni, je želja, da bi te lahko še enkrat videla. Želja, pod katero je skrito upanje, da bi naju to srečanje lahko ponovno povezalo. Včasih me ubija vedenje, da sem zate že dolgo samo pozabljena zvezda, ki ne obseva več tvojega planeta. Veš, najtežje pa se je sprijazniti s tem, da nekomu, ki mi pomeni tako zelo veliko, jaz ne pomenim nič. Dosti je drugih, ki si želijo moje ljubezni. Toda, ko jim jo želim podariti, se zavem, da vso to ljubezen hranim zate in da bi vse , kar je v meni, brez pomisleka dala le tebi. Ne vem, če bom kdaj izvedela, zakaj si tako globoko v mojo dušo vrezan ravno ti……
Spoznala sva se nekega lepega dne…..prišel si v moje življenje iznenada, tiho….Že od trenutka , ko sem ti prvič zrla v oči, te ljubim. Tako dobro poznam bitje tvojega srca in tako dobro poznam tebe, da te ne morem in nočem iztrgati iz svojega srca. Za moškim ne bom jokala, sem si nekoč rekla. In tudi ne jočem. Ti pa zame nisi samo moški kot vsak drugi. Ti si moje življenje in zaradi tebe jočem. Ti si edini, s katerim bi delila dobro in slabo, edini, s katerim bi si želela dočakati starost. Ko me objameš, vem, za kaj živim. Ko me poljubiš, nisem več jaz. Takrat sem angel. Ko sva skupaj, zame svet ne obstaja. Takrat sva samo ti in jaz. Skupaj lebdiva nekje med nebom in zemljo.In takrat naju ne loči nič in nihče.
Ogromno ljudi je mnenja, da se morajo znoreti, če ne zaradi drugega, zato, ker se bojijo, da bi kaj zamudili. Večina to tudi naredi. Pač obdobje, ki ga vsak potrebuje. Zdi se fer, ce si oba dava proste roke. V kolikor sva za skupaj, bova spet prišla skupaj in se na novo spoznala in na novo peljala skupno življenje naprej, ki ne bo nikoli več enako prejšnjemu. To bo novo poglavje. Čeravno boš osebo, ki je šla k drugemu dobil spet nazaj in jo ponovno osvojil, se občutek zmagoslavja odene v grenčico spoznanja, da je globalno poražen tisti, ki potrebuje druge ( njihova dejanja in spodbude) da bi srečno živel na tem svetu Tudi sama lahko pametno izkoristim cas, brez enostranskega omejevanja.

Zdi se mi, da ni najbolje nuditi drugemu vse na svetu, zlasti ne varnega zavetja, v katerega se bo lahko po ali v viharnem obdobju brezpogojno vrnil. S tem človek ne okusi prave mere življenja in izkušnja ni poučna, saj v življenju ni gotovosti, ali bo jutri sonce ali dež.
..
V kolikor bodo življenske izkušnje pripeljale vsakega v novo življenje, kjer ni skupnega imenovalca, tudi prav. Žal so se razmere spremenile, okoliščine so drugačne, skupno življenje ni tisto, kar bi naju delalo srečno.
To ne bi bila tragedija, saj bi bila le-ta največja, ko bi upajoč na tvojo vrnitev izpustila trenutke, ki bi se mi ponujali. Živela bi v preteklosti, čeravno bi bila sedanjost drugačna in bi živela mimo nje. Tragedija bi tudi bila, ko bi najino vezo neprestano moril in dušil madež, tvoja želja, da probaš drugje. Ali pa moja, saj je vseeno.

Pridejo nova obdobja, včasih je potrebno globoko pasti, da zlezemo višje, postanemo močnejši.

Sej vem…moje razmišljaje je to. A v sebi tudi tako razmišljam. Zadnje čase imam več kot dovolj časa za to.

A morda sem to potrebovala…ločitev…da sem začela spoznavati samo sebe….morda prepozno, morda ne. Je pa res, da se sele sedaj zavedam v popolnosti sebe. Se posvetim temu in počnem stvari, ki si jih nikoli prej niti nisem upala, pa tudi želje ni bilo. Verjetno se mi je zgodilo v dneh brez tebe toliko novih stvari, da bi bil verjetno šokiran, če bi ti vse povedala.
A nekaj sem obljubila sama sebi….ne glede na to, ali ostaneva midva skupaj ali pa bo stopil v moje življenje nekdo drug, bom spremenila veliko stvari. Kot prva pa bo popolna odkritost. Z obeh strani. Le tako bom sprejela življenje v dvoje za naprej. Resno sem razmislila o tem in prepričana sem, da bi mi uspelo tako tudi živeti. V vezah smo preveč posesivni. To ni ljubezen, to je potreba po tem, da si nekoga prisvojiš. In to ni v redu.

Preprosto VEM…..da če ima nekdo željo nekaj narediti, ga ni faktorja, ki bi mu lahko to preprečil. Našel bo pot. In zakaj bi tista oseba, ki jo imam rada morala iskati čudne poti, da bi lahko izpolnila svoje želje? ( Ja, sorry, spet sem pri temi, ki mi je najljubša, sex, ampak kaj čem , taka sem, o tem razmišljam , v tem uživam) Komu drugemu bo povedal, če ne meni, da ima neko željo? Lahko tudi komu drugemu…kolegu, kolegici, prijatelju, komur-koli pač….a v prvi fazi meni….če že trdi, da me ima rad. A ni to logično? Zakaj je bilo meni nerodno se s tabo pogovarjat o zadevah, ki so med drugimi pari popolnoma normalna tema za pogovor.
Ne razumem več tiste ljubezni, kjer pravijo, da se imajo radi, potem pa si ne upajo povedati en drugemu preproste, čisto človeške in naravne želje. Biološke.Ena izmed njih je…..tudi ta: »všeč mi je tista oseba…..jaz sem njej všeč…razmišljam o njej/njemu….rad bi seksal z njo/njem……Zakaj si partnerja tega ne moreta povedati? In kako lahko rečemo, da je med njima ljubezen? Ni je…sorry….NI JE…preprosto je nikoli ni bilo. Ker če enkrat je, ne more već izginiti. Ni možnosti.

Sem te šokirala? Zdaj upam to tudi na glas povedati, ne samo napisati. Ja, za sebe pravim, da sem končno odrasla. S tvojo pomočjo.

Rada bi imela odnos…odprt odnos, v katerem bi čutila, da sem ti edina kot partnerka in da je lahko med nama nekdo, ki je samo popestritev. Potrebujem občutek, da nekomu pripadam. Morda se sliši smešno, a ne znam drugače povedat. Rabim te zaradi varnosti, zaradi prijateljstva, ki si mi ga sposoben dati in ker enostavno želim s teboj še naprej delati korake v dvoje. S spremembami.

Naprimer…samo za primer, ki je lahko tudi v obratni smeri seveda….….če bi imel Njo, ker bi imel mene poln kufer, ali pa me iz kakega razloga več ne bi hotel imeti ob sebi….potem je v bistvu itak konec veze in vse skupaj nima smisla. Če pa bi šlo za to, da ti je ena preprosto všeč ( ali obratno) in te tudi seksualno privlači, potem pa ni težav. Moja želja bi sicer bila, da mi jo predstaviš, da jo spoznam. Ker vseeno imam raje, da je moja prijateljica kot pa sovražnica. Intimni stiki…hm, vseeno je bolje vedeti kdo je s kom. Obe bi imeli radi osebo, ki nama veliko pomeni. Eno osebo. Isto osebo. Tebe. Tudi ne bi imela nič proti ljubljenju v troje. Nisem še nikoli probala z žensko, kar tudi veš, a se lahko prilagodim bolje, kot si misliš. Bi rekla, da vem za tvoje želje, …..a ti si bil tisti, ki o tem preprosto nisi želel kaj dosti govoriti.
Eden od razlogov, da nocem, da oddideš je tudi ta, da je potem zivljenje tezko, ker se moram celo ukvarjati sama s seboj. Drugi je vedno beg od sebe.. in ko nam partner pomeni, beg od sebe, ko zelimo spreminjati partnerja namesto sebe, ko partnerju povemo svoje pogoje, je to korak k dusevni bolezni, ki se ji rece navezanost. In ce nekoga ljubis.. resnicno, potem mu privoscis najboljse? A ni to logicno? Drugace pa si samo navezan in ga hoces zase, kar je preprosto egoizem, lastninjenje in sebicnost. Ljubis ga ne, samo zase ga hoces imeti, kar nima nic skupnega z ljubeznijo.
Govorim ti preprosto o tem, da to ne bi smel biti razlog za prepire. Da to ne bi smelo biti prepovedano, da to ni nic tako strasnega, da bi moralo sesuvati veze. Ce ima nekdo rad se nekoga, ga pac ima. V cem je problem? Da le to ne spreminja načina življenja po kvaliteti.
In kadar bi taksna veza zares obstajala.. ne verjamem, da bi si kdo zelel iti drugam. Zakaj le, ce je doma vse najboljse. Zdaj pa je polno varanja.. Čeprav se vsi tako upiramo temu in ga tako obsojamo.
Resitev je v “pustiti pri miru” in ne obsojati in ne prepovedati.. in bo vsega tega veliko manj.
V prvi fazi odpade tisti del, ki obstaja samo zato ,ker je prepovedano. Nikakor tega ne more obstajati vec.. lahko samo manj.
Vem, da se lahko zahvalim peščici resnično dobrih prijateljev, da so mi stali ob strani v za mene res težkih dnevih. Brez njih mi ne bi uspelo. Bila sem na poti v Pekel, ker nisem zaupala v sebe. Zaradi tega, ker si edino mene krivil za najin razhod. Jaz, ki sem imela v tebi zatočišče, sem naenkrat ostala brez varnosti, ki si mi jo nudil. Hvala ti za to, da sem lahko zaživela.
Bolj previdno bom stopila v naslednjo vezo, pa naj si to ti, ali kdo drug. Sprejela sem kar nekaj pomembnih odločitev. Odločitev, ki meni pomenijo veliko. In če ne drugega…..moja plaža bo vsaj teden dni v letu samo moja. Takrat bom sama. Namen imam zaživeti samostojno življenje, v katerem bo partner v prvi vrsti prijatelj in odprta oseba. Šele nato ljubimec. Konec koncev ne rabim imet tega v eni osebi…..ne še….najprej se bom prepričala, potem šele stopila v neko vezo….in če bo nekdo samo ljubimec ( itak da mora bit dober) drug pa najboljši prijatelj in morda celo tretji, ki mi bo bral želje iz oči, potem naj bo tako. Si bom vzela, kar bom potrebovala. A na koncu koncev bom iskala vse te tri osebe v eni. Dokler je ne bom našla. Če jo bom, seveda. . ki bo želel biti z mano….ki mu družba ne bo prioriteta In seveda mora imeti rad Christiana. Tega sploh ne bom poudarjala. Itak pa je to otrok, ki je del mene. Torej, samo v paketu lahko. Žal mi je le, da tebe ni ob njemu. Da si ga dal na stranski tir. Počasi se bo sprijaznil s tem. Vem, da mu je težko, a tvoj je, kar pomeni, da se zna tudi zapreti. A pred mano ne more skriti. Preblizu sva si. Vsekakor pa bo imel v meni ne samo mami, temveč najboljšo prijateljico. Lahko pa se še tako trudiš, pa ne bo pozabil trenutkov, ki so se mu vrezali v spomin. Tisti trenutki, ki jih nisi mogel skriti niti za čas, ko je bil on prisoten. In čeprav bi mu uspelo to nekako potisniti v skrit kotiček, vedi, da bo ponovno nekoč oživelo. Ko bo kak vzrok, da spet pride na plan.
V Bistvu sem preskrbljena, tako je tudi Christian. Ti si tisti, ki si ostal brez vsega, pa ne mislim materialno, čez čas, ko ne boš več Mr. Perfect, ko boš stopil s tvojega piedestala, boš pogrešal tisto, kar si nekoč imel. Kar si tako preziral s svojimi očmi. Ostal boš sam, verjemi mi. Takrat boš morda spet prebiral tole pismo, me poklical, če greva na kavo. A skupnih trenutkov ne bova več mogla oživiti. Prvič zato, ker sem temeljito razmislila, kaj sploh želim v svojem življenju in drugič zato, ker vem, da ti ne boš pripravljen na kake spremembe.
Za konec samo to…..povej svojim resnico, zakaj si odšel. Ne išči mojih napak za izgovore pri sebi.

Tole besedilo je eno tistih, ki so me pripeljala do drugačnega razmišljanja….predvsem pa sem se zamislila in ugotovila, kako veliko napak delam. A to sem spoznala še dovolj hitro, da lahko kaj spremenim. In že samo priznanje je korak naprej…korak k spoznavanju sebe….

Hudo, hudo!

Čisto na koncu izvem, da imata še otroka. Ti pa moram povedati, da sem tudi jaz prišla do takih zaključkov, kot ti, kar se tiče posesivnosti in tega, kaj pomeni imeti rad. Ampak ljudje se vedno iščemo nekje med popolno svobodo in pripadati nekomu.

Srečno bejba!

Pismo, v katerem sem se večkrat izgubila:) in zraven jokala. Nisem v taki situaciji, a precej podobni. Nimam otroka, ampak mi je klub temu tako težko kot že dolgo ne..
Pogum! Pa napiši kako ti gre!

Uf….hudo. Se pridružujem tej misli! 🙂

Ampak ko berem…ali ga nisi imela preveč rada? Ali je možno, da ga je tvoja goreča ljubezen preveč okupirala? Da se je je ustrašil? Ustrašil dejstva, da ga imaš tako rada, da si zanj pripravljena storiti vse, celo deliti ga v postelji? Saj se sliši skrajno mamljivo, pa misliš, da ga je ona druga, s katero te je prevaral, pripravljena deliti s tabo? Moški se tako močnih ljubezni bojimo, bojimo se, da je nekdo preveč odvisen od nas… ker s tem izgubimo del svobode…izgubimo vsaj navidezno možnost izbire…med katero spada tudi svoboda izbire partnerja.

Z mojega vidika: tudi če bi me imela partnerka neskončno rada, mi ne bi laskalo, da bi mi to tudi ves čas dala vedeti. Naj bo to vidno po koščkih, po obdobjih…naj ne pridejo vsa presenečenja naenkrat, naj bo kaj spravljenega za kasneje… In če bi se hotel poiskati, ko bi bil zmeden, ko bi se moral odločiti – naj me pusti pri miru. Solze, jokanje, prošnje…bi me samo odvračale. Moški potrebujemo ob sebi seksualno partnerko in prijateljico hkrati…močno prijateljico, ki se ne zruši – če je možno, nikoli. Ker vemo, da je življenje polno preizkušenj, kjer bomo včasih potrebovali pomoč…pomoč trezne in ne čustvene glave.

Ko tole berem, se še sprašujem: ali je res možno, da predvsem ženske vedno žalujete in jokate za nekim Mr. Perfectom…ki da je edini na tem svetu…najboljši…neponovljiv…enkraten…? Ali je to sploh mogoče? Ali je sploh mogoče, da ste se našla ravno tista dva, ki sta si najbolj usojena? Ali je bolj verjetno, da nam je usojenih več ljudi, kot si pravzaprav mogoče sploh lahko predstavljamo? Da bi se mogoče enako odlično ujeli s simpatičnim neznancem z ulice, s sodelavcem, s katerim si izmenjujeta bežne poglede na malici, s prijateljem iz interneta…?

Moj nasvet: ne kaži mu, da si ranljiva. Ne povej mu, kako rada ga imaš, kako te boli. Bodi močna in ga spusti…naj gre…naj se izživi…tako in tako bosta morala ohraniti stike zaradi otroka. In skoraj prepričan sem, da bo enkrat spoznal, kaj je izgubil…slej ko prej…ker čisto vsega, kar si mu dajala, ne mo mogel najti pri nobeni drugi… in bo prišel ponižen nazaj. In če ti ne boš vmes spoznala kakšnega drugega Mr. Perfecta, če boš še kaj čutila do njega, mu boš lahko dala še eno šanso. Če pa ga ne bo nazaj, te pa ni imel dovolj rad. In je bolje, da je šel sedaj, kot da bi šel kasneje.

Prav rad bi te poznal.

moram ti povedat da imam tudi podobne težave in da mi je to kar si napisal za Eno meni zelo dalo mislit in mi odprlo marsikateri pogled na mojo celotno stvar (čeprav sem se mu jaz žal že jokala in mu pokazala da sem ranljiva…). v bistvu si lepo povedal kako moški gleda na zadevo oz. problem v takšnih primerih

Uffff….niti nisem pričakovala odzivov na tole pismo, ki je bilo namenjeno njemu. A v času, ko sem ga pisala, sem počasi začela dojemat, da gre življenje naprej. Da obstaja celo lepše življenje.
Vsekakor pa sem dala pismo raje tu na tablo, kot pa da bi se ponižala in ga dala njemu. Čeprav je veliko v njem zapisanega, mu ne dam veselja nad branjem. Morda nekoč, ko ne bo več bolelo.

Isti…..res je, imela sem ga preveč rada. Poudarek na preveč. Bila sem navezana na njega. Kot sem napisala, je bil ves moj svet. Tudi v trgovino včasih nisem šla sama. Potem pa …..kaj pa vem, verjetno sem odrasla. Zamenjala delovno mesto, bolj razgibano, več dela z ljudmi, mediji. Počasi sem se začela osamosvajat, kar njemu ni več bilo všeč. Ni maral samosvoje ženske ob sebi. Ženske, ki se je zavedala same sebe in s tem pričakovala več od njega. Navajen je bil biti voditelj.
In to da je mr.Perfect…..tako se on sam vidi. Zame ni popoln. Samo verjetno jaz to priznam in ga imam rada tudi z napakami, on pa je vedno pričakoval popolnost. In če te ni bilo, je dal jasno vedeti, da to ni to.

Postelja….v troje…..še tu bi rada povedala samo to, da me privlači v sexu veliko stvari in to je tudi ljubljenje v troje, v taki ali drugačni kombinaciji. In šla bi v to, če bi mi prej nakazal, povedal za željo. Sama sem mu jih povedala, pa je bil le šokiran. V pismu sem samo želela poudariti, da je pomembno, da je partner tisti, ki mu neskončno zaupamo. Itak da v tej situaciji to sploh ne pride v poštev. Niti pod razno ne. Sploh ne za ceno tega, da obdržim njega.
In sedaj….ko je minilo že mesec dni od njegovega odhoda, sem vsak dan bolj močna, vsak dan se trudim začeti dan z nasmehom in le peščica mojih zelo dobrih prijateljev me še vidi, kako se zjočem. in vesela sem, da jih imam.

Brez besed. Dobra si, ni kaj. Vredno branja. V nekaterih delih sem se tudi sam našel. Ne vem kaj naj rečem….. Ganjen sem….. Ne vem.

Dobra si, ni kaj. Če bi bile vse take kot si ti…. bilo bi lepo. Še lepše kot je.

No, sem si kar oddahnil…že po temle odgovoru vidim, da si že boljše volje…no, vsaj včeraj ob šestih? zjutraj si bila! 😉 Čeprav vem, da se v takih primerih dobra in slaba volja menjavata v valovih…ki trajajo…računaj na pol leta, morda celo leto…

Še nekaj zanimivega si napisala…kar si v prejšnjem pismu izpustila, je pa zelo pomembno…. Da si se začela osamosvajat…med tem, ko sta bila še skupaj. Evo, še ena ali dve z mojega (hehe, moškega!) vidika – tudi za isto! 😉 Napisal sem, da imamo moški radi žensko, ki je samostojna, ne preveč odvisna od nas, ker hočemo, da nam je v kriznih časih v podporo, ne pa v breme. To je sicer res, vendar samo deloma. Poudarek je na kriznih časih. V “normalnih” časih pa nam paše, da je z nami ženska, ki je odvisna od nas. Da ne more živeti brez nas…da ne more iti sama v trgovino…da rabi naš nasvet pri oblačenju…da nam prepusti finančne zadeve… Ker moški smo mačoti. Ves čas moramo imeti občutek, da se bo brez nas svet ustavil. Vsaj svet naše partnerke. Da smo koristni, nepogrešljivi, da se brez nas ne more. Pa čeprav ženske veste, da se vrti zaradi vas. Ampak vseeno, vrtimo ga moški.

Hočem povedati, da kolikor grdo se morda sliši, je ljubezen v resnici igra. Igra, kjer navidezno zmagujemo moški, a vendar jo vodite ženske. Hecna igra. Toda pri tej igri ste ženske v prednosti…no, vsaj tiste, ki jo znate igrati. V prednosti samo zaradi ene stvari… no, zdejle bom pa povedal svetovno skrivnost! :-)…zaradi moškega spolnega nagona! Če že ne čisto vse, pa vsaj 90% stvari moški delamo zaradi seksa… Seksa z lepoticami, seksa z mladimi puncami, seksa z različnimi partnerji…no, vse to seveda največkrat samo v naših glavah, željah, fantazijah… In kdo ima največ možnosti za vse to? Tisti, ki ima moč. Na tak ali drugačen način… moč, ki jo prinese položaj (politiki, učitelji, zdravniki…), moč, ki jo prinese denar (direktorji, taki in drugačni bogataši), moč, ki jo prinese starost (modrost, izkušnje, …). Najbolj, kar si moški želimo, je moč. Zato hodimo v šolo, zato se pehamo za denarjem…ker si z močjo večamo izbor potencialnih partnerk.

Če se torej svet moških vrti okoli seksa, kako lahko ženske na to vplivate? Ali lahko vplivate, da vaš partner ne bo mislil na druge? Ne. Lahko pa naredite, da bo doma tako luštno, da si ne bo želel drugam, da ne bo čutil te potrebe, da ga bo strah reskirat…. Kako? Tako, da se pogovarjate o njegovih seksualnih željah, tudi tistih, najbolj skritih, najbolj pokvarjenih, najbolj čudaških… In mu jih izpolnite…vse, do zadnje. Ker ga imate rade.

Včasih jih moški težko povemo v obraz… mislimo si: “Ne, ona pa že ne bi bila za kaj takega…” Lažje jih povemo po telefonu…mogoče zapišemo…mogoče skozi igro, seks po telefonu … Pogovarjajte se, en z drugim, o svojih fantazijah, in jih izpolnjujte…en drugemu. Razširjajta si obzorja…mej naj bo čim manj. In še nekaj: velikokrat moški tudi ne vemo, kaj vse nam paše, ne poznamo svojega telesa…dokler ne spoznamo kakšne, ki to pozna…in nas potem to tako vrže, tako prevzame, da smo za seks pripravljeni spustiti varnost in zavetje, ki nam ju nudi dom… Ženske, izobražujte se! Pogovarjajte se s prijateljicami, berite Cosmopolitan… 😉 Raziščite sebe, raziščite svojega moškega, pokažite mu svet seksa. In ne pozabite: v vsem, kar delate, morate uživati, morate mu dati vedeti, da v vseh igricah uživate, pa četudi včasih to ni čisto res! Naj imamo pri seksu moč nad vami.

He…malo sem se razpisal…mogoče zašel iz načrtovane smeri…ampak ja, tako je moje mnenje. In zato ti forumi so, mar ne? Da vsak pove svoje mnenje…oziroma težave…

In Ena, strinjam se s Tarokom… dobra si, ni kaj. Če bosta pa s prijateljico kdaj iskale partnerja, za, khm…saj veš kaj…mi pa kar javi! ;-))

Isti,

razmišljanje in zanimivo obenem, :)))

primož

Še nekaj sem pozabil povedati, pa se mi zdi pomembno…potem pa res neham! (moram tud še kaj za službo nardit) 🙂

Še en nasvet ženskam…ne zapustite se. Skrbite za svoj videz…bodite urejene, oblečen po modi, naličene… tako kot zvečer, tudi v službi in doma! Da, doma. Bodite lepe za svojega moškega, bodite lepe zase…vzemite si čas. Skrbite tudi za svoje zdravje, telovadite, pazite na prehrano. Naj vam ne bo žal denarja…če nimate svojega, pa porabljajte “mačovega”! Z dvignjeno glavo bo šel po mestu, ko vas bo držal za roko!

Ker moški mora imeti ob sebi lepo žensko – v njegovih očeh lepo, seveda. Vsaj na začetku sta si bila gotovo všeč…zakaj bi ta čar minil? Seveda se vsi staramo, mlajše so pa vedno nove…toda mlajše le niso tako enostavno dosegljive…in zakaj bi moški moral trositi odvečno energijo, če ima doma lepo žensko, ki je hkrati njegova prijateljica in pozna ter izplnjuje vsa njegova seksualna pričakovanje?

Bok

Neverjetno! Kot bi brala stavke, ki sem jih jaz napisala.

Kar hudo mi je, ko pomislim skozi kaj si morala iti, ker sem to pot preplezala s takšnimi mukami, razočaranji, žalostjo, umikom…

Za to pot sem potrebovala leto in pol, z različnimi vzponi in padci, s pomočjo prijateljev, ki ti v tem trenutku veliko pomenijo, vendar vedno pride čas ko si sam s sabo in se moras tudi sam s sabo spoprijeti.

Ko sem se končno zavedla, da sem sama z dvema majhnima otrokoma, sem bila najprej srečna da ju imam. Nato sem dojela, da v vse kar se splača vlagat v svojem življenju sem JAZ in seveda otroci. Še nikoli nisem bila tako vesela, da sem finančno neodvisna kot tedaj, ko sem se pobrala iz žalosti, obupa, pretirane naveznosti, odvisnosti… Od trenutka, ko sem se odločila, da grem naprej, sem se tako spremenila, da je bil presenečen tudi bivši mož, kaj šele pijatelji. Pravzaprav si nikoli več ne bi pustila iti nazaj v tako življenje kot sem ga imela prej in biti tako oseba kot sem bila prej. Opazila sem, da sem privlačnejša, bolj dovzetna, bolj zadovoljna, bolj vesele narave, polna izzivov, neodvisna in predvsem z večjim občutkom za življenje. Je pa res, da imaš pri toleranci veliko večje meje.

Zelo sem vesela, da ima svoje otroke rad in jih tudi redno obiskuje ter plačuje.

Skratka, ki boš enkrat ven iz tega, boš pozitivno presenečena nad sabo. Vse kar rabiš sedaj je prijazno in razumevajočo okolico, predvsem pa ne misli na to kako bi lahko on prišel nazaj. To te lahko najbolj ubija.

Sčasoma, ko boš gledala stvari nazaj, ti marsikaj ne bo jasno zakaj si to ali ono sploh počela, ali kako neumno si razmišljala… Ne boš verjela na kaj si bila vse slepa in koliko poti se ti zna odpreti. Koliko vrednot obstaja.

Ne skrbi, vse bo še v redu. In to ne samo v redu – Super bo!!!
Si punca z glavo na pravem mestu!

Mislim, da si ti, Isti, oseba, ki podobno razmišlja kot jaz sama . Le napisati bi morala večkrat. A nekako nisem razpoložena vsakokrat za pisanje, čeprav se zelo veliko izražam s pisano besedo. Vedno napišem, kar imam v glavi. Se mi zdi, da je včasih to bolje, kot pa nekomu izreči besede, ki lahko zelo bolijo.
In kako prav imaš….ljubezen je predvsem igra dveh….
Sama sem bolj v dominantni vlogi…malo zaradi moje razigranosti, vedno sem dobre volje, uživam v družbi, službo imam tako, da skoraj moram biti taka oseba. A malo jih razume, da v bistvu hrepenim po nekom, ki bo meni nudil tisto zavetje, varnost…..ki me bo vzel v svoje naročje odločno, a hkrati nežno. Ki bo vsaj navidezno vzel stvar v svoje roke, pa naj je to sex ali pa čisto materialne zadeve.

Vem, da sem sama kot oseba preveč odkrita, odprta. Rada šokiram ljudi, jim gledam direktno v oči in opazujem njihovo reakcijo. In vse prevečkrat ti “mačoti” ne zdržijo mojega pogleda. Enostavno sem premočna za njih. A vem, da nekje obstaja nekdo, ki mi bo enakopravno pogledal v oči.

In ….za pogovor morata biti oba. V mojem primeru se je ON zaprl kot školjka. Nikoli se nisva pogovarjala….govorila sem jaz, mu odkrivala svoje želje, razmišljanja, mu pokazala, kaj vse pišem…..a tega ni mogel sprejeti….ustrašil se je, ker sem se začela zavedati sebe….sebe, kot ženske in sebe, kot osebe, ki je pripravljena na nove izzive…..osebe, ki se je zbudila iz dolgega spanca kot Trnuljčica in osebe, ki je pripravljena na samostojno življenje…..

Ljubezen s pogoji ni ljubezen …Ti nisi odivsna od njega on ne od tebe…
Vsak za sebe sta celota…in te celoti se lahko zdurzita pod enakovrednimi interesi in zeljami…spolnost je predjanje enega drugemu…ne postalvjanje pogojev ….tudi tvoja dilema iti v troje ni tak osporna ker se mu tak odajes ampak to je ze druga tema…ce izhajamo da v spolnosti gre za predjaanje enega drugemu torej ti se predajas on pa tebi ni je seveda tvoj problem ali ga sprejemas brezpogojno ali s pogoji…Tukaj bi po mojem moral on razicistiti…Spolnost se enkrat je predajanje v celoti enega drugemu..tako …
razumem. In se nekrat ce se on ne more samo tebi v celoti predati ima on tukaj problem sam s sabo…proble ki ga bo moral razcistiti sicer ga bo vlekel naprej seveda si lahko vedno zatiska oci in se skriva za tim spolno svobod ampak bo imel problem izraziti ljubezen in imeti partnerja kjer se bo pocutil custveno varnega…ceprav morda nekdo misli da tega ne ptorebuje pa je moje mnenje da te to izsusi seveda ima vsdak pravixco drugace razmisljati
ampak energetsko in s stalisca neke visje inteligence si energijo dajamo in pridobivamo s predjanjem jing-jang… popolno predajanje pa s eve kaj pomeni….isto casno spolni odnos samo z enim vse drugo je razdajanja in izsusevanje…posledice pa prihajajo seveda je vprasanje kako uspesno uspes to skrivati…
Kar pa se tice custvene plati in predajanja v custvih in iskanja kompenzacije ce to ne stima pa vidim da si vse zelo dobro preucila….

Veliko miru in ljubezni v srcu….
Pozdrav,…

ZELO pozno sem sele zagledala tole pismo in ga prebrala. Moram reci, da so mi ob nekaterih stavkih silile solze v oci. Samo nekaj bi rada povedala: storila si, oz. pocnes prav. Tudi jaz sem nekoga izgubila. Bila sem navezana nanj, ampak RES navezana. Bil mi je vse..Ce ti po resnici povem, delno mi se vedno je, samo si tega nocem oz. ne morem priznati. Ko sem spoznala da me je pozabil, me je tako bolelo, da nisem vedela kako naprej. Potem pa sem se preprosto odlocila – spremeniti se. In vsako jutro, ko sem se zbudila, sem pogledala v soncno nebo in si rekla: ” Se en dan brez tebe, a zmogla bom.” In bolecina je odsla zelo kmalu. Skoraj tako kmalu, kot je odsel on…

Ja…vrnila sem se z 20 dnevnega dopusta, ki sem ga preživela s svojim sinom. Prav lep namen sem imela celo zadevo še enkrat premisliti, pa sem vedno na koncu prišla spet na začetek. Pozabiti se ne da kar tako. Prejokala sem veliko noči ob valovanju morja in si mislila, da ko se bom vračala domov, da bo vse to ostalo na moji obali. Pa se to ni zgodilo. Še vedno je v meni ON, pa čeprav sem se nekako sprijaznila , da je konec. Preveč misli je posvečenih njemu, preveč je obujanja spominov. Hmmmm, pa vedno se na koncu spomnimo samo lepih stvari, čeprav slabe v bistvu prevagajo.
Na dopustu se mi je za par dni pridružila tudi najina skupna družbica, kar me je zelo presenetilo, saj sem imela občutek, da so nekako na njegovi strani. Sami so povedali, da je ON trenutno drug človek, Ona je moja kopija…ko so mi pokazali fotografijo, na kateri sta skupaj, sem mislila, da je to najina slika…..A sprašujem se, zakaj potrebuje kopijo, če bi konec koncev z lahkoto imel original? Kaj pa vem….vsi mi pravijo, naj počakam, da se bo itak vrnil nazaj…..a žal sama ne bi mogla več zaupat….verjetno nisem tega sposobna v tej meri, da bi veza lahko delovala naprej. Tudi zaradi sina ne. Vem, da preveč razmišljam o vsem tem, a enostavno sem taka oseba.

In toliko se ima zgoditi, preden jo spoznam še sam!!!??? Njo, ki ga pogreša. Hja, hecno po svoje.
Sicer pa, a ne pogrešam tudi jaz?, pa on, in ona….še nekaj jih vidim…ki pogrešajo….uh, stotine jih je, vsi pogrešajo. Kaj se prav zaprav dogaja v teh glavah, ki pogrešajo, pa ne samo v glavah, eni pogrešamo tudi kje drugje.
Fantastično je, kako ljudje kr naprej nekaj pogrešamo. In, ko se ti zdi, da pogrešaš nekaj najbolj od vsega, kar se dogaja okoli tebe….zlomka, se najde spet nekaj drugega, kar pogrešaš še 100x bolj od tistega prej. Pogrešanje čez pogrešanje.
Kje se sploh neha zgodba o pogrešanju??? A kdo ve?
Obstaja sploh takšno stanje telesa in duha, ko si mirno lahko rečeš…..imam vse kar si želim. Kje pa, nehajte no pripovedovati bajke!!!

Konec koncev pa morda to nenehno pogrešanje nenazadnje človeka usmisljuje, mu daje energijo in pogon, žene ga naprej, mu natakne na glavo usnjene ščite, ki mu preprečujejo pogled nazaj…le naprej…kdo bi vedel…

V resnici bo menda najboljši zaključek, najbolj enostaven. Sprijaznenje. Taki smo, stremimo, hrepenimo, …pogrešamo…in vedno tisto kar nimamo, lai nekateri tudi, določen čas, tisto, kar so imeli…nekoč. Tudi ljubezen, vsekakor.

OK, dokazal sem si, da ne znam pisati v forumih, prehitro zabluzim in odtavam. A kakorkoli, drži dejstvo, da sem jo, njo ki ga pogreša, spoznal…pač virtualno, še bolje.

Lepo se imejte… P.