pismo
prosim Vas, da si vzamete čas in si preberete tole pismo, ki sem ga hotela poslati svojemu dragemu, vem da se imava rada, vendar stvari nekako ne stečejo, pa se ze skoraj dve leti druziva.. prosim Vas za nasvet ali vsaj “kako pameteno besedo”
– nisem sicer navajala konkretnih primerov, vendar je stanje kolikortoliko opisano. stojiva na mrtvi točki, jaz sama stojim na mrtvi točki in pisala sem, ker se počutim kriva, da ga prosim za pomoč, čeprav v sebi mislim, da je tudi on prispeval k moji zmedenosti.. hvaležna Vam bom, če mi boste odgovorili na mail.
najprej en lep pozdrav. kako si kaj? jaz nisem čisto ok. v glavnem zato, ker bi rada na novo zastavila stvari v svojem zivljenju. vem, da moram določene stvari korenito spremenit pri sebi, tu in tam se zgubim (tako kot danes in včeraj – upam, da bo jutri spet ok).
Zakaj ti to pravim? ker nekomu moram povedati, in ker te posredno in neposredno vpletam v svoje zivljenje. Vem, da nimam pravice, jemljem pa si to pravico, ker rabim občutek pripadnosti, to je moj ideal. Čeprav, kot mi pravis, zivljenje ni pravljica, in da v zivljenju ni vse kot bi si zeleli, lahko vseeno ogromno storimo za to, da se temu idealu priblizamo. Mislim, da lahko največ fantazije uporabimo ravno na področju partnerja, kjer nobeno pravilo, prilagajanje ali karkoli podobnega ni obvezno, če si ga ne zelimo. Vsak sam zase ve,kaj s zeli in koliko truda je pripravljen vloziti. Jaz mogoče za spoznanje več kot ti. Ali pa ne. Ni mi vsec, da se zapiras pred mano, ker sem tako neposredna; sploh pa to, da večino mojih sanjarjen ( o idealu) jemljes kot napad na svojo intimnost. Mogoče se motim, ampak tako te razumem. Verjemi, da bi bila zelo zelo zelo vesela, če bi me tu in tam (moj tu in tam je recimo vsakih nekaj dni :)) vključil v svoje fantazije. Res si zelim, da bi vzpostavila tako komunikacijo, da bi si brez strahu izmenjavala zelje in misli. Tudi sama imam dostikrat občutek, da je bolje, da molčim. Kratkoročno je morda res boljše, dolgoročno pa iz preprostega razloga, da uzivam v (verbalni) komunikaciji, ni ok. Če vse, kar se je kdaj med nama izjalovilo vzememo kot navaden nesporazum, kot mi pravis, naj pustiva kar je bilo, potem je mogoče čas, da oba začneva ravnati malenkost drugače drug do drugega.
Razumi prosim, da se počutim kot v prvi fazi zaljubljenosti, ko so neprestane nežnosti in pozornosti nekaj samoumevnega. Vse skupaj se zame odvija kot agonija, stalno v pričakovanju, da prihaja tisto lepo, tisto, kar me bo zdruzilo s tabo. In ko vidim, da sem ti nekaj samoumevnega me res boli, še bolj zavrnjena se počutim vsakič, ko med vsemi možnostmi izbereš tisto, ki je daleč proč od mene. boli me, da me nočeš vključiti v svoje življenje. Mogoče si opazil, da ti o določenih stvareh govorim manj ali skoraj nič. Kot pravis, se ti to zdi ok, ker sem se pač odločila tako. Hvala za spoštovanje. Žal pa je v moji naravi govorit o vsem. Tiho sem, ker bi rada v tebi vzbudila zanimanje, ker bi rada da mi ti das vedet kaj te zanima, kaj bi rad, kako … na tak način pa vidim, da te v resnici nič ne zanima.
če jaz ne bom predlagala, pomeni, da nočem, in tebi je tako prav.
tega res ne razumem
kam to pelje? Kam lahko to pripelje? da ziviva drug mimo drugega, vsak svoje zivljenje. ok, ampak to ni ljubezen. Zal ne taksna, ki sem je jaz sposobna. Mislim, da je potrebna določena stopnja vpletenosti, zanimanja. to me pripelje na misel, da me pač ne maraš( kar ti stalno pravim, in česar se bojim), zakaj se potem druzis z mano tudi ne vem. in iscem potrditve v vsakem tvojem stavku in v vsaki tvoji gesti. Tako mocno si zelim, da bi bilo to s tabo “res nekaj posebnega”. zavedam se , da na tak način delujem bolj destruktivno kot kaj drugega. Dejansko pa sem izcrpana vsak dan bolj.
nisem več tista, ki si jo spoznal. nočem ti nalagati krivde. ampak mislim,da bi mi pomagalo, če bi med nama štimalo.
Delam svoje stvari, mogoče se malo preveč zapiram pred vsemi, tako obdobje pač, ker so tudi druge stvari, ki ne grejo.
Odnos s tabo pa mi ves čas daje potrdilo, da nisem v redu človek, da si marsičesa kar si zelim, ne zasluzim. Čakam, da me to obdobje mine. Mogoče je bilo vedno narobe, da sem črpala samozavest iz ostalih (a sem tudi dajala, menda ?!) Na zalost moram priznati, da sem družabno bitje. zgleda da nesposobna druzenja, nesposobna zrelih odnosov. oprosti, ker te prosim za pomoč.
še vedno pa verjamem, da so postenost in spostovanje temelj vsakega odnosa.
Spomni se, da sem ti kmalu potem, ko sva se začela druziti, rekla, da ne maram neiskrenosti, da se “obešam” na besede, in da zato raje vidim, da so mi stvari predstavljene takšne kot so, brez olepševanj. pa sam ves, da me nisi jemal resno. zdaj pa to, kot da sva padla iz neba. na zalost mi to daje vedeti samo to, da me se dolgo potem ko sva se spoznala sploh nisi jemal resno.
in najhujse je to, da ti ze zelo dolgo pravim vse te stvari. in ko se pogovoriva (skregava:((( ) vse stima. praksa pa je vedno ista. vedno hocem prevec. zal mi je da ne morem bit vec tako zelo zabavna, da čutiš, da stalno nekaj čakam in tuhtam. Dosti razumevanja mi kažeš s tem, da me že ves ta čas prenašaš. V določenih trenutkih pa si mislim, da mogoče to ni tvoja dobra volja in razumevanje ampak kot nekakšen občutek krivde, kot da mi zavestno odtegujes ljubezen. kot da me kaznujes, samo ne razumem za kaj. prej ko še nisem “težila”je bilo v bistvu slabše, ko sem pa začela, pa si rekel, da si mislil, da si jaz tega ne zelim. ….. ?!! res ne razumem kaj naj naredim.
V bistvu sem trpela za bulimijo 5 let, sedaj po dveh letih se vedno bruham, vendar ne toliko, le enkrat na dan, se drzim prehrane , vendar se mi to ne zdi normalno-ugotavljam, da enostavno ne zmorem drzati hrane v sebi, ce ni sadje, zelenjava, ali pridelek iz polnozrnate moke in se ta v majhni kolicini? Mislite, da spet potrebujem strokovno pomoc?