Pesimizem/optimizem

Pozdravljeni!

Že dolgo časa razmišljam o svoji težavi, sedaj sem našla tale forum… mogoče mi pa tukaj lahko kdo svetuje.

Vsakdan me misli zanesejo v negativnost – velikokrat pomislim na to, kaj če imam kakšno hudo bolezen… in sem na trenutke pravi hipohonder. Potem še misli usmerim v tisti del, ki me skrbi in strah je še večji.
Na vprašanje Zakaj se mi to dogaja, delno vem odgovor – sestra mi je pred 2 letoma zbolela za rakom, sedaj je načeloma vse ok, ampak jaz imam vedno v glavi to: kaj če se ji ponovi? kaj bo potem? rada jo imam in zelo mi je hudo! kaj bo z njenimi otroci? Ima moža ki ni vreden besede mož, iz tega tudi izhaja še večji dvom v vse to, ter tudi moja jeza do njega, katere se zavedam!!
Tako vsak dan razmišljam o temu presnetemu raku, o njej in o tem, kaj če ga še jaz dobim. In vsakič ko mi kaj fali, mislim da je to že to. Občutek je grozen!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Bila sem že pri splošni zdravnici, ki je mnenja, da sem mogoče depresivna (glede na to, da sem mlada mamica), vendar jaz nisem tega mnenja in se mi kakšno jemanje zdravil upira. Če odmislim prej našteto, se drugače dobro počutim, ukvarjam s športom, otrok me ne obremenjuje, z možom se dobro razumeva in nimam konfliktov v okolici.
Mori me samo ta misel, ki je vedno nad mano!!! Kaj če tudi jaz zbolim!!!

Če ima kdo kakšno idejo, s čim si lahko pomagam (knjiga, skupine, delavnice…), bi bila zelo hvaležna!”

Lep pozdrav

Pozdravljena Lili!

Veš, če bi vprašali 100 sester bolnic, ki so zbolele za rakom, bi dobili 99 odgovorov, ki bi bili popolnoma podobni tvojemu. Nič nenavadnega ni, da se bojimo te bolezni, ki je tako pogosto tudi terminalna, čeprav vsak dan odkrivamo nove in nove metode zdravljenja, zgodnjega odkrivanja, preprečevanja itd. Torej je v tem pogledu s teboj čisto vse v redu in se prav nič ne razlikuješ od drugih ljudi.

Drugo je seveda, če takšen strah postane paničen, če se preveč fokusiraš na to bolezen in neprestano skeniraš svoje telo in svoje občutke. S tem v bistvu “pritegneš” nase slabo energijo, ki povzroča to bolezen. To pa že ni več v povprečju, ker večina ljudi obvladuje ta svoj strah s pozitivizmom, pozitivnimi mislimi in osveščenim vedenjem. Lahko samo ugibam, ker vem premalo o tebi in tvoji družini, vendar je, zelo verjetno, tvojo sestro do te bolezni pripeljala prav podobna skrb ali neka druga skrb, trauma, strah ali kako drugo negativno čustvo. Ko premišljuješ o njenih prehranskih navadah in jih skušaš pri sebi spreminjati ( ljudje največkrat pripisujemo vzrok za degeneracijo celičnega tkiva prav prehrani ), vseeno raje še malo pomisli na vse njene strahove, skrbi, traume in druga negativna čustva, ki jih je dolgo gojila v sebi in so najbrže povzročila to bolezen. Hrani smo namreč izpostvaljeni vsi enako, pa vendar vsi ne zbolimo. Torej je še neki drug faktor, ki nekaterim preprečuje in nekaterim pospešuje obolevnost. Osebno ocenjujem, da je to definitivno psihično razpoloženje, čustva, ki jih gojimo in ki v nas sprožajo energetske zastoje, če hočeš tudi naš lasten ego, ki se bori za čim več rezultatov v tem življenju in mu ni mar za cilje in poslanstva naše duše…..

Začutil sem gnev in sovraštvo v tvojih besedah, ko govoriš o svojem svaku, sestrinem možu. Kot bi izključno njega krivila za bolezen. Najprej se moramo zavedati, da si je predvsem vsak sam kriv za prav vse, kar se mu dogaja in je iskanje krivde izven sebe lahko velika krivica. Človek, kot najvišje razvito bitje v vesolju namreč edini lahko obvladuje svoje nagone, ki so sicer popolnoma enaki, kot pri drugih bitjih, s svojimi odločitvami. Žival mora napasti, ker ji to veleva nagon, mora se pariti, mora pobegniti, če čuti strah. Človek se lahko odloča in ne sledi svojim nagonom tako slepo. Poleg tega je izredno pomembno zavedati se, da je vsaka resnica relativna, torej je pogled na resnico s tvojega stališča in tvojega zornega kota lahko popolnoma drugačen od pogleda nekoga drugega. Prav zato se praviloma ljudje izogibamo sodbam, vsekakor pa tako strogim sodbam, kot jih izrekaš ti in te emocionalno prizadanejo ter ob njih sproščaš zelo negativna čustva. Ta negativna čustva seveda ne škodijo nikomer drugemo, kot tebi. Zakaj potem gojiti taka čustva? Absolutna resnica je amo ena, vendar ti in jaz nikoli ne bova izvedela te absolutne resnice. Le Najvišji jo lahko vidi in zato Najvišji tudi o njej lahko razsoja. Nihče od nas nima te pravice, ša manj pa potrebe, da bi svoje življenje ogrožal s sodbami, ki nikogar ne prizadanejo, razen njega samega.

Ljudje smo se spomnili določenih pravil obnašanja, da lahko živimo skupaj. Določili smo tudi sankcije za tiste, ki teh pravil skupnega bivanja ne spoštujejo in tu je ljudem dovoljeno razsojati, ali je nekdo kršil dogovorjena pravila ali ne in takšno kršitev, spet v skladu z dogovori, sankcionirati. Pa vendar tudi pri nobenem sodišču v civiliziranem svetu ne nastopata v isti vlogi tožnik in razsodnik ( da, iz Andičevih del nam je znano, da so Turki, ki so razsojali po Koranu, imeli kadijo, ji te je obtožil in obsodil – vendar to ne sodi več v civiliziran svet, v katerem smo se odločili živeti ). Torej sta že tožnik in sodnik dve različni osebi in poleg tega si je sodobna družba omislila tudi porote, različnih velikosti, pri nas jim rečemo senat, ki se spet sestoji iz več ljudi z različnimi pogledi in niti na to resnico ne gledamo samo iz enega zornega kota. Torej se čim preje znebi tega bremena sojenja o drugih, ker s tem škodiš samo sama sebi, koristiš pa nikomur.

Kako je s tvojo depresijo, zelo težko sodim takole na daleč, čeprav je malce čutim iz pisma ( poleg grenkobe in strahu ). Depresijo sigurno povzroča bolezen bližnjega, poporodne depresije so vse pogostejše, zato ni čisto brez veze poslušati zdravnika, ko nam svetuje antidepresivno terapijo. Seveda pa imamo potem popolno svobodo izbirati, ali se bomo zdravili s sodobnimi farmacevtskimi proizvodi ali bomo našlji kak drug način, da bomo pospešili izločanje serotoninov, ki nam dajejo občutek sreče in odpravljajo depresivna razpoloženja. Lahko se naučiš celo vrsto vaj in aktivnosti, če si vstrajna seveda in se teh vaj in aktivnosti tudi držiš. Lahko se odločiš za farmakološko terapijo, ki ni kratkotrajna, saj depresivna stanja zdravimo več mesecev, pa tudi let. Najpogostejši problem pri tem je, da prav vsi antidepresivi “primejo” šele po nekaj tednih rednega jemanja in bolniki ob tem izgubijo potrpljenje. Nadalje se bojijo stranskih učinkov in zasvojenosti. Antidepresivi, predvsem sodobni, ki niso več triciklični, nimajo tako veliko nezaželjenih stranskih učinkov, ča pa že, so ti učinko definitivno manjši in manj škodljivi od depresivnega stanja samega, ki človeka počasi, a sigurno uničuje. Tudi odvisnsosti od antidepresivov ni in bolniki lahko, po določenem času, počasi začnejo opuščati njihovo jemanje, če se jim je stanje izboljšalo.

Nezdravljena depresivna stanja nimajo dobre prognoze. Sama žal zelo redko izginejo, zelo zelo pogosto pa se stopnjujejo v hujše oblike motenj, kjer pa je zravljenje že nujno potrebno v specializiranih ustanovah in ponavadi traja celo življenje. Zato velja zgrabiti bika za roge še pravi čas!!!!

Tvoj strah pred boleznijo, praviš, te ves čas preganja. Vsi bomo nekaga dne zboleli, brez izjeme, razen, če nas preje ne povozi avto ali zadane strela. Vsi bomo nekega dne zapustili svoje telo oz. umrli, saj smrt je samo del življenja, kot je tudi rojstvo samo njegov del. Med enim in drugim pa poteka življenje, polno trenutkov, iz katerih je sestavljeno. Koliko si te trenutke naredimo lepe, je odvisno le od nas samih. In toliko bo lepo naše življenje. Vsekakor pa nima nobenega smisla razmišljati o tem, da bo nekoč konec. Seveda bo, tudi cesta ima svoj konec, pa pravljica tudi. Vendar, če živimo tako, kot nam narekujejo sporočila, potem se imamo čas pripraviti tudi na odhod in nas tega odhoda ni več strah. Dojemamo ga, kot nekakšno osvoboditev. zlasti pa. kot del življenja samega. Ampak seveda, tudi za dojemanje tega je potrebno veliko vstrajnosti in dela ter razmišljanja, da dojamemo, zakaj in kako se vse to tako dogaja, v nekem večnem krogu.

Obstaja cela vrsta skupin, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, skoraj gotovo tudi v tvojem okolju. Obstaja veliko skupin, ki se ukvarjajo z različnimi sodobnimi metodami psihoterapije, kot sta, n.pr. avtogeni trening ali kognitivna terapija. Če se boš potrudula, boš gotovo našla pot do njih, saj veliko več, kot pobrskati po internetu ti ni treba.

Prepričan sem, da boš uspela, saj je pol uspeha že tole pismo, ki si ga napisala. Ko pride čas, pride tudi učitelj, pravi stara modrost. Samo, bodi vstrajna, ne razveseljuj se prehitro trenutnih uspehov, išči, pa boš tudi ti našla svoj mir brez strahov in brez potreb po sojenju drugim……

Hvala za izčrpen nasvet!
Zanimivo, berete me kot odprto knjigo.
Bom poskušala najti kaj ustreznega zame.

Pozdravljeni

g. Igor!

Verjetno ne veste, koliko ljudi je z veseljem prebralo ta odgovor…. no jaz sem ga res z velikim veseljem in hvaležnostjo….. hvala vam zanj….

Ko sem pred letom dni sama zbolela za rakom in sem svojega onkologa vprašala kaj naj počnem, da se mi bolezen ne vrne, mi je odgovoril
“RADOSTITE SE ŽIVLJENJA”….. no to tudi počnem, vsak dan znova in se učim živeti s strahom….. hvala vam še enkrat in lepo vas pozdravljam!