Pes na verigi
Veš lisička NIKOLI v življenu več nočem imet dobermana. Pa ne sedaj narobe zastopit. To je tako enkraten pes, da ob njegovi smrti zgubiš več kot prijatelja.
Ko sem (leta nazaj) prišel s službe, ni važno kam sem odšel, je bil z mano. Pozimi še v gostilne zaradi njega nisem hodil, ker ni teras. Prostor za spat sem mu pustil poleg moje posteljo, čeprav sem mu vsako jutro moral pokazat, kje bi moral bit, saj se je prebujal na postelji poleg mene. Potem pa sta mi eno leto zaradi paraviroze poginila on in nemški ovčar. Živinozdravnik, jima je en teden hodil dajat inekcije, pa nista preživela. Takrat se mi je zmazal le šarplaninec. Ta je bil odporen, ker je bil najstarejši. Tako hudo ne pomnim, da mi je kdaj v življenju bilo.
Potem sem čez kako leto nabavil novega, za katerega sem ti napisal, koga si je izbral za gospodarja. Ta pes pa je postal ljubosumen, zato sem tudi napisal, da je lahko nevaren. Ker imamo veliko prostora ograjenega, da lahko pes nori, je bil čez poletje spuščen zunaj. A ko je opazil nekoga z očetom, si je tisti “podpisal” njegove zobe, le če ga je dobil na samem. Tako je napadel vse, ki jih je videl blizu očeta. Tudi mene, je enkrat mislil, a sem po njegovi drži ugotovil kaj se bo zgodilo, pa sem se zadnji trenutek umaknil. Nastradala je le ograja . Ko sta bila z očetom skupaj, ni nikomur naredil nič. Le če se je on ustavil, da se z nekom pogovori, se mu je vsedel na čevlje in gledal. Če je bil oče ob mizi in si šel proti njemu se pes sploh ni zmenil zate, a se je le poleg očeta z prvimi tacami na mizi postavil. In si lahko misliš, kdo je prišel do očeta. Zato sem napisal, da kdor je spoznal njegovo ljubezen , ve kaj je pasja ljubezen.
Čeprav je vse pri hiši “zacahnal”, smo ga imeli radi. Saj smo vedeli zakaj je tak. Še ljubosumni ljudje, znamo bit slabši kot pes. Potem pa ga je začela metat božjast. Zaradi trpljenja , ki ga je ob tem doživljal, smo se odločili, da se bomo poslovili. Moj oče je imel v svojem življenju veliko živali. Veliko psov. Pa sem mu prvič v življenju videl solzne oči, ko smo ga pokopali. Še tega mi takrat ni mogel povedat, da noče nikoli več pri hiši dobermana. Potem je kakšen teden malo preveč pil, pa mi je mami razložila, da mu ljubezen tistega psa sploh ne gre iz glave. Večkrat je povedal, kako ga je imel ta pes rad. Kasneje mi je povedal, da sploh noče več nobenega psa pri hiši. A v jezi ali žalosti rečemo ljudje marsikaj, on pa je bil zelo žalosten. Takrat je šele zastopil moje solze, ko sem izgubil “mojega ” dobermana.
Sedaj imam enega mešančka (prej sem napisal o njemu). Ta je prišel k hiši, ker ga nisem mogel pustit zavrženega na parkirišču. Za njega si vzamem veliko premalo časa, sta pa z očetom odlična prijatelja. Kadar pa pridem k njemu, se mi zdi, kod bi se vsakič posebej zahvaljeval ker smo ga rešili. Vse pse smo imeli navajene, da ne skačejo , tega pa ne morem odvadit, da nebi skočil name, mi z prvimi tačkami objel nogo in me tako pogledal, da se še jezit ne morem.
Mater toliko pa nisem še nikoli napisal.
LP
Veš kaj je problem? Da te verige lastniki ne znajo al pa nočejo uporablat. Primer:
Pločnik, kolesarska steza, po kateri se vozi kolesarka. Le-to opazi lastnik psa vsaj na 15 metrov ampak psa še vedno pusti na enkrati razdalji. Kaj lahko kolesarka nardi drugega kot da se ustavi, če je starejša pa se po možnosti celo zmede in pade (videl na lastne oči). Potem pa lastnik psa nič videl in nič slišal. Zato:
– po mestu psa na vrvici krajsi od 3 metrov!
LP, miki
Ninočka , zelo mi je žal , da tvojega sporočila nisem prebrala v petek , ampak šele zdaj – ponedeljek !
No , življenje , verjamem , je še dolgo , pa si bova izmenjali tel.št. in naslove pa obiske tudi.
Ampak , če mi obljubiš , da tvoji vtrnarji ne bodo dajali našemu preveč radikalnih nasvetov :)))
Če imaš pravi mail , ti bom pisala in sporočila tudi mojega !
p.s. ravnokar smo bili pri steklarju , je bilo treba zamenjati šipo na vhodnih vratih , ker sta jo moj gospodar in njegov pes razbila 🙂 Zgodba o tem je malo daljša , glavni akter pa je naša mala muca She, ki je Magoojeva (pes) najboljša prijateljica in idejni vodja vseh njegovih na novo naučenih lumparij !
Se slišiva !
lp A.
Torej .
Najprej naj ti povem , da se počutim počaščena , ker si si ravno zame in pri tej temi vzel čas in napisal toliko , kot še nikoli :))
Ja , govoriš o žalosti za izgubljenim prijateljem.Razumem, ker vem , kako se bojim za naše živali , če zbolijo ali imajo kako nezgodo.Srečanje s trpljenjem in smrtjo , pa čeprav nekateri mislijo , da je za živali drugače , no ,pa je izkušnja , ki boli še dolgo , dolgo. Prvič sem nekaj podobnega videla pri mojem možu , ko je bilo TREBA dati uspavati njegovega škotskega ovčarja , ki je bil zelo bolan in se je samo še mučil v bolečinah . Pes je slutil , kaj ga čaka in je samo naslonil glavo v njegovo naročje in dovolil , da mu veterinar da injekcijo. Kaj tako žalostnega težko , da bo treba še kdaj narediti ! Pri nas namreč gledamo na živali kot na enakopravne družinske člane z drugačnim načinom izražanja. No , tisto noč sem tudi prvič videla moža jokati.
Po tem dolgo nismo imeli nobene živali več , dokler naša mala ni prinesla iz kontejnerja treh komaj skotenih muckov , zavezanih v najlon vrečki in zalitih z vodo !!! Dva smo oddali , eden je pa naš. Potem je prišel Magoo , za njim pa še ena mala muca , črna , dolgodlaka in polna vseh mogočih lumparij, ki jih seveda uči tega pasjega bumbarja !
No , ko je prišel k hiši , je tudi on marsikaj uničil , med drugim nekaj parov mojih čevljev , kozmetično torbico , par moževih jaken , nekaj kuhinjskega pribora (mešalec npr.) pa še , pa še …ker se je dolgočasil , ko ni bilo nikogar doma in skakal , kamor je le lahko. Takrat sem se jezila in seveda , v jezi , odredila izgon ven , v pesjak ! Zvečer , ko bi bilo treba ven , pa se je ta revež pasji začel tresti , malo ga je tudi zeblo , pa sem na stopnicah zagledala gazdo , ki je objemal in se poslavljal od kužka , kot da gre za vedno ne pa samo za čez noč. In jasno , sem popustila , še odpuščanja sem ju prosila in res mi ni nikoli več prišla na misel izselitev. Kar oba izkoriščata. Se pa človek vsemu privadi in seveda se tudi nauči pospravljati čevlje :))
Ne morem si misliti , kako bo , ko bo tudi za našega Magija prišel čas ! Veš , kuža ima srčno napako , pa se stalno pomalem bojimo zanj ! Sem pa sveto odločena , da bomo vedno vse naše živali zdravili , dokler se bo le dalo !
lp A.
Načeloma zelo pazim, da moj pes ni v nadlogo drugim, ampak to sploh ni važno. Hotela sem povedat drugo: kr nj ti gre na kurac, da te en ps ves oslin…. jest mislim, da ti sploh nimaš teh težav – vsaj jaz ne bi hotela da hodiš k meni in bi zaradi tebe morala zapirat svojo psico nekam. Dosti raje imam take obiske, ki se razveselijo prijaznega pozdrava tudi od nje!
Mislim da ni še nihče omenil, da je za psa psihično slabše, če je na verigi, kot če je v pesjaku. V pesjaku sicer on ne more ven, vendar tudi vsiljivci ne morejo not. Vsekakor pa drži, da ne eno ne drugo ni vredu, če pes nima človeške družbe, če se ga ne pelje na sprehod… In tudi jaz ne poznam nikogar, ki bi imel psa na verigi in ga vsak dan peljal na sprehod. V najboljšem primeru psa ponoči spustijo, potem pa najprej čez vas, se malo stepst s kakšnim podobnim pesjanom, potem pa hitro v gozd in če se jih zbere več imajo veliko možnosti, da ujamejo tudi kakšnega srninega mladiča, zajca… in ga ne bodo pustili pri življenju.
Problem je v tem, da je težko imeti hkrati otroka in psa in oba maksimalno dobro vzgojiti. In vem, o čem govorim, saj imam samo psa, pa se veliko ukvarjam z njim in še vedno imam včasih težave z njim. Da bi imela zraven še otroka in seveda vse obveznosti… Sploh ne bi šlo. Sicer pa je pes tako ali tako moj otrok, ne rabim še enega zraven. 🙂
Imeti psa je velika odgovornost o kateri slovenci nimate pojma. V primerjavi s civiliziranim svetom ste se v kameni dobi. V civiliziranih dezelah imeti psa na verigi je protizakonito, amen. Nimas kaj debatirat in se zgovarjat. Ni ti treba niti iz avtomobila, ko se vozis po vaseh, in vidis pse na verigah levo in desno. Tudi v sloveniji je to protizakonu, toda samo na papirju. Uboge zivali. Mene je sram da sem slovenec.