Pepoved znakovnega jezika – nacifašizem brez primere!
Kljub temu, da nisem prelingvalno gluh, obsojam prepoved uporabe znakovnega jezika v izobraževanju gluhih otrok. Obsojam tako prepoved uporabe znakovnega jezika v preteklosti (po milanskem kongresu leta 1880, ki po mojem mnenju ni bil nič drugega kot fašistični prevzem oblasti nad gluhimi) kot tudi morebitno prepoved uporabe znakovnega jezika kjerkoli po svetu v dandanašnjem času, ko se toliko govori o človekovih pravicah. Ne vem, če je znakovni jezik še kje prepovedan, vem pa, da je pravica do uporabe lastnega jezika in pisave ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki so po vsej verjetnosti bile zapisane že v prvih ustavah (verjetno so jo poznali že Francozi v francoski revoluciji, vendar pa nisem prepričan). Imam več dokazov, da lahko trdim, da je bil z milanskim kongresom leta 1880 storjen fašistični prevzem oblasti slišečih nad gluhimi. Da jih naštejem:
– V drugi polovici devetnajstega stoletja so po vsej Evropi rasla nacionalistična gibanja, ki so se v začetku 20. stoletja sprevrgla v nacifašizem, ki je nazadnje pripeljal do 2. svetovne vojne.
– Prepoved znakovnega jezika (oz. dejstvo, da je (bil) v šolah za gluhe dovoljen samo govorni jezik) lahko enačimo z italijansko prepovedjo uporabe slovenskega jezika v javnem in zasebnem življenju v času med obema vojnama. Če mogoče kdo pozna slogan “Qui si parla soltanto italiano” (po slovensko: “Tukaj se govori samo italijansko”, naj se spomni nanj. To se je dogajalo pod Mussolinijem. Prej tega ni bilo, zdaj pa to delajo samo razni nacistični skrajneži v Italiji, ki jim ni mar, da je Italija že 60 let demokratična država. Mussolini je bil fašist (fašizem je zelo podoben nacizmu).
– Gluhim, ki so v šolah kljub prepovedi uporabljali znakovni jezik, so zavezovali roke. Ali vas to ne spominja na mučenje v koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno? Zavezovanje rok (ni važno, ali je to za hrbtom ali spredaj) je protipraven odvzem svobode otroku in kršitev ne le ene izmed temeljnih človekovih pravic, ampak tudi kršitev ene izmed otrokovih pravic.
– V tistem času (okrog leta 1880) so tudi prepovedovali poroke med gluhimi, saj so razni evgeniki želeli iztrebiti gluhe. Evgenika pa je znanost, ki je bila zlasti razvpita v nacistični Nemčiji. Kar spomnite se opevanja arijske nadrase in pobijanja Židov, Romov in drugih češ, da so nevredni življenja in da nimajo prostora pod soncem, ker da so manjvredna rasa. Slovani pa naj bi bili po njihovo primerni le za sužnje!
– Gluhim pa je bila po logiki Milanskega kongresa, ki je uvedel prepoved znakovnega jezika v izobraževanju gluhih otrok, namenjena vloga neizobraženih hlapcev in dekel na kmetijah veleposestnikov. Tisti, ki so se na Milanskem kongresu leta 1880 odločili za prepoved znakovnega jezika, so že vedeli, kaj hočejo z gluhimi. Zbali so se uspeha gluhe skupnosti, saj razen svojega jezika niso imeli nobene druge posebnosti! Takrat še ni bilo telefona, radia in drugih naprav, ki jih gluhi ne moremo uporabljati, tako da so takrat mislili, da bomo gluhi postali novi Židje, ki so tedaj imeli v lasti veliko premoženje… Zato so gluhim otrokom odvzeli pravico do uporabe znakovnega jezika, s tem pa posredno tudi pravico do izobrazbe. Znakovni jezik so želeli izbrisati z zemlje zato, da bi gluhi postali reveži, hlapci, ipd!!!
Posledično so mnogi gluhi dandanes nerazgledani, neizobraženi in ne vedo, da se pri njih kršijo mnoge temeljne človekove pravice, zapisane v ustavi in da mnoge izmed teh kršitev nikoli ne zastarajo. Gluhi se moramo potegniti zase in se ob vsaki opaženi kršitvi obrniti na ombudsmana, varuha človekovih pravic. Varuh človekovih pravic v Sloveniji je Matjaž Hanžek. Da vam za lažje razumevanje naštejem človekove pravice, ki so pri gluhih najpogosteje kršene:
– Pravica do uporabe lastnega jezika in pisave (to, ko državne institucije zavrnejo plačilo tolmačenja, je ena izmed tovrstnih kršitev)
– Pravica do izobraževanja
– Pravica do zakonske zveze (nikomur ni dovoljeno prepovedati poroke, ukazati, s kom naj se poroči, ipd.)
– Pravica do rojevanja otrok (včasih berem, kako nekaterim staršem odsvetujejo rojevanje otrok, češ da obstaja verjetnost, da bodo rodili invalidnega otroka)
– Pravica do dostojanstva in integritete (Nihče vas ne sme za vašim hrbtom žaliti in obrekovati)
– Pravica do informiranosti (podnaslavljanje TV oddaj je še vedno precej slabo)
– Pravica do izražanja misli (Kritiziranje državnih in drugih institucij je v demokraciji dovoljeno!!! Samo osebna obtoževanja so pravno sporna.)
– Prepoved mučenja (to je bilo zlasti v preteklosti, ko so gluhim zavezovali roke. Kdor je to izvajal, je še dandanes zločinec)
Milanski kongres leta 1880 pa bi bilo potrebno najstrože obsoditi, prepovedati izvajanje vseh fašističnih sklepov s tega kongresa in zapreti vse, ki bodo te sklepe izvajali kljub prepovedi.
Hja Lipi, malo te je zaneslo. Milanski kongres leta 1880 !? Pa fašizem in nacizem !? V letu 1880 nihče ni vedel kaj nacifašizem sploh je. Torej da je bil z milanskim kongresom leta 1880 storjen fašistični prevzem oblasti slišečih nad gluhimi je milo rečeno nelogično.
In leto 1880 je krivo, da so mnogi gluhi dandanes nerazgledani, neizobraženi in ne vedo, da se pri njih kršijo mnoge temeljne človekove pravice !? Ta pa je bosa…
Saj je prav, da si vnet in bojevito razpoložen “za pravo stvar”, ma malo premisli, kaj je “prava stvar” in ne mešaj Milanski kongresa, nacizma in fašizma z pravicami gluhih. S tem nobenemu ne delaš usluge, še posebno, ker so dandanes aktualni popolnoma drugi problemi, ki z navedenimi nimajo nobene zveze. Časi partizanov in fašistov so passe.
Pa lep pozdrav!
No, mene zanima sledeče…kaj imata opraviti Milanski kongres pa nacifašizem z dejstvom, da je leta 2005 med t.i. skupinami s posebnimi potrebami najnižja izobrazbena struktura ravno med gluhini in naglušnimi? Kajti po prvi polovici osemdesetih, ko je bil uveden t.i integrirani pouk ni več izgovora za nižjo izobrazbo…
In kaj ima leto 1880 opraviti z dejstvom, da se na Zvezi dogaja, kar pač se dogaja? Prav nič, to je posledica današnje pasivnosti med gluhimi in naglušnimi.
Res, zgodovina ni ravno najlepša ampak kar je bilo je pač bilo in treba je razmišljati za naprej, ne pa za nazaj.
Ne bi rekla o nekem vpitju, pač so dejstva taka, da se je marsikaj spremenilo od sklepa milanskega kongresa. A to za danes sploh ni več pomembno, po eni strani je res dejstvo, ki je bilo navedeno, po drugi strani pa je spet tudi res to, da se počasi izboljšuje izobrazbena raven gluhih. Težava je v tem, da jih ni najti v skupnosti gluhih, ker živijo v drugem okolju. In potem smo spet v krogu.
Zakaj izobraženih gluhih ni v gluhi skupnosti? Da vam naštejem razloge:
1. Večina gluhih, ki so izobraženi (t.j. imajo več kot le srednjo tehnično izobrazbo), se je šolala v integraciji. V integraciji se gluhi nimajo možnosti naučiti znakovnega jezika. Ker pa gluhi, ki so se šolali v integraciji, ne znajo znakovnega jezika in so torej bolj navajeni uporabljati govorni jezik (t.j. slovenščino), nastane med njimi in skupnostjo gluhih jezikovna pregrada. Ti gluhi se dosti lažje pogovarjajo s slišečimi kot pa z gluhimi, katerim je materni jezik kretnja. Edinole gluhi integriranci, ki imajo gluhe starše in so se znakovnega jezika naučili od njih, se lahko po končanem šolanju enakovredno vključijo v skupnost gluhih.
2. Lokalna društva gluhih in naglušnih in Zveza društev gluhih in naglušnih ne naredijo nič, da bi se gluhi, ki se šolajo v integraciji in živijo v slišečem okolju (imajo slišeče brate, sestre, starše, sorodnike, prijatelje), naučili znakovnega jezika. Prav tako ne bedijo nad kakovostjo znakovnega jezika, ki se ga gluhi sinovi in hčere slišečih staršev (po lastni volji in marsikdaj proti volji njihovih staršev) učijo na različnih tečajih. Nadalje morajo gluhi iz prvega odstavka, ki se po končanem izobraževanju v integraciji želijo naučiti znakovnega jezika in se vključiti v društvo gluhih, naravnost vohljati, da ugotovijo, kdaj in kje bo kakšen tečaj znakovnega jezika, pri tem pa ni zagotovljeno, da bodo naleteli na kakovosten tečaj. Saj ne rečem, da bi morala društva in zavodi tečaje znakovnega jezika oglaševati tako kot tržno storitev, prav bi pa bilo, če bi gluhe, ki se šolajo (oz. so se šolali) v integraciji in tiste, katerih znanje znakovnega jezika je iz tega ali drugega razloga pomanjkljivo, obveščali o teh tečajih. Obveščanje bi lahko bilo privatno, samo preko okrožnic društva, ne pa javno, tako kot reklama (ki pri opravljanju javnih služb, kar tečaj znakovnega jezika vsekakor je, niti ni zaželjeno).
3. Gluhi otroci slišečih staršev od svojih staršev vse prepogosto slišijo različne stereotipe in predsodke v zvezi z znakovnim jezikom. Eden izme teh predsodkov je, da je znakovni jezik manj vreden in bolj “otročji” kot govorjeni jezik. Jaz se s temi trditvami seveda ne strinjam. Posledično se mnogi gluhi nikdar ne naučijo znakovnega jezika, neznanje znakovnega jezika pa povzroča, da se ne vključijo v skupnost gluhih. ZDGNS bi lahko več naredila za osveščanje slišečih staršev gluhih otrok, da znakovni jezik ni nič grdega, da uporaba znakovnega jezika ne pomeni, da otrok ne razume življenja, ipd.